Februar 2009, 26.2.2009
Naš gost:
Andrej Karoli
Depresija ni bavbav in psihiatri niso inkvizitorji
Avtor: Špela Predan
Andrej Karoli je nedvomno eden najvidnejših slovenskih radijcev. Njegovim hudomušnim, inteligentnim in humornim dovtipom smo se vsi že nasmejali.

Če ne drugje, ko smo poslušali radio med vožnjo v avtomobilu. Za svoje delo je prejel že marsikatero prestižno nagrado. Vendar pa se je za vsem tem uspehom skrivalo nekaj, kar je zasenčilo vse uspehe, vso srečo in vse veselje, ki bi ga moral občutiti ob sadovih svojega dela. Andrej je spoznal, da trpi za depresijo.

Kdaj ste si priznali, da imate problem?
Po približno dveh mesecih kronične utrujenosti in motenj spanja in takoj po pogovoru s psihiatrom.

Kakšna je bila pot, ko ste začeli spoznavati, da je nekaj narobe, pa do tega, da ste poiskali pomoč?
Obisk pri splošni zdravnici, izvidi »bp« (brez posebnosti, op.avt.), obisk pri nevrologu, izvidi »bp«, obisk pri psihiatru, izvid depresija.

Kakšen je bil vaš prvi korak oziroma vam je kdo pomagal odkriti, si priznati?
Takoj po diagnozi sem se sprijaznil z dejstvom, pot pred tem je bila bolj ali manj posledica lastnih odločitev in pomoči najbližjih.

Ko ste prejeli pomoč, ste zaživeli na novo – kaj pa je bilo treba spremeniti?
Pravzaprav skoraj vse ... Postaviti prioritete: najprej zdravje, potem pa užitki. Po nasvetih zdravnika sem si sestavil sezname opravil za vsak dan posebej. Po opravljenem sem seznam »odkljukal« in zvečer zadovoljen legel k počitku. Ne sicer takoj, po približno štirih tednih, sem začel opažati spremembe na bolje. Absolutno pa je največ koristi pri meni »prinesel« rekreacijski tek. Rekreacija, ki sem jo sovražil od trenutka, ko sem shodil, mi je spremenila življenje ... Ko sem voljo pripravil do akcije, je bilo naprej dokaj preprosto.

Za vas je znano, da niste jemali zdravil, torej je bila moč volje in samoprepričevanja pri vas dovolj trdna?
Pri meni se je izkazala za dovolj. Nikakor pa ne skušam odvračati ljudi od zdravil, predvsem zato, ker nisem strokovnjak. Strokovnjakom je v tem primeru treba zaupati. Zdravila so bila ponujena, vendar se je izkazalo, da je šlo brez njih. Ampak še enkrat: to je moj primer in vsak je edinstven!

Kaj je vplivalo na to, da ste zapadli v depresijo? Kaj je bil pri vas največji razlog? So bili to pritiski na delovnem mestu? O mobingu bi najbrž pri vas zaradi izjemne priljubljenosti tudi na delovnem mestu težko govorili …
Trenutno »priljubljeni« mobing ni bil niti približno vzrok ... Moja zgodba se lahko preprosto strne v stavek: opravil za 36 ur se ne da strniti v 24 ur, kolikor jih ima dan. In to je trajalo kar nekaj let, neuresničeni načrti pa so pripeljali do (preveč) razočaranj in nenazadnje takšnega stanja duha in telesa.

Kakšne so bile posledice vašega stanja tesnobe?
Vrtoglavica, nespečnost, fizična in verbalna agresivnost, ki pa se nikoli nista izrazili navzven. Drugače zapisano: vpil in mahal z rokami sem globoko v sebi.

Kako si zdaj pomagate? Rekli ste, da gibanje zelo pripomore k bolj zdravemu duhu. Nam lahko priporočite, kako se sproščati?
Služba je služba, ostalo je sprostitev, no vsaj v večini primerov. Tek, tenis, sprehodi, igra z otrokoma, pogovori z domačimi, dolgočasno, ampak učinkovito. Kraji za sprostitev … kamorkoli, a obvezno sproščeno.

Nekateri se sproščajo oziroma preživljajo čas v nakupovalni centrih …
Moje sožalje.

Koliko pa so vam bili otroci v tistih najhujših časih v pomoč? Ali ste jih občutili bolj kot breme, obvezo?
Ko je bilo najhuje: ovira in pomoč hkrati. So bili trenutki, ko sem komaj brzdal (a sem se vendarle vedno brzdal) in so bili trenutki, ko je zadoščal samo pogled nanje in je bilo vse bolje. Saj vem, »pocukrano«, ampak v otroških očeh je svet tako iskren in neobremenjen, da se vsakič splača potopiti vanj.

Kaj posluša strokovnjak za glasbo? Obstaja priljubljena hrana za dvigovanje razpoloženja?

Posluša ogromno že zaradi službe. Uživa v glasbi ... Izbrana trgatev zelo različne glasbe, tako zvrstno, kot jezikovno ... Ko nekaj zveni dobro, si to privoščim večkrat. Najbolj priljubljena hrana za dvigovanje razpoloženja je zajtrk, vedno zjutraj. Pa ne nujno standardizirano zdrav.

Kako naprej? Se vaše zdravljenje nadaljuje?
Poslušam svoje telo. Kako poslušati, so me naučili strokovnjaki. Ko zaslišim kaj neuglašenega, ukrepam, se sprostim, na prej opisane načine ...

Ste razmišljali, da bi in kako bi pomagali drugim s podobnimi težavami?
Najboljša pomoč je po navadi oblečena v belo. Do tam pa človek mora priti sam. Ko nekaj ne »štima« in ne »štima« dolgo (kar je relativno), je treba poiskati pomoč tam, kjer je na voljo. In depresija ni bavbav in psihiatri niso inkvizitorji. Če je koga strah povedati, kaj je narobe, naj pomisli tole: zdravniki so zavezani k molčečnosti, privoščite si jih.
dr. svetuje
»Depresija ni bavbav in psihiatri niso inkvizitorji. Če je koga strah povedati, kaj je narobe, naj pomisli tole: zdravniki so zavezani k molčečnosti, privoščite si jih.«