Februar 2009, 26.2.2009
Dnevnik reševalca:
Avsenikova Na Golici prevela Imperio
Mednarodno tekmovanje reševalcev
Avtor: Špela Predan
Četrto zaporedno tekmovanje reševalcev (brez zdravnika), ki vsako leto poteka v idiličnem italijanskem obmorskem mestecu Imperia (v bližini San Rema), je pred kratkim preplavila pesem Na Golici.
Pacientovi reševalci, ki so tam nastopali na mednarodnem tekmovanju MEC (Medical emergency contest), so zmagali po dveh dneh preizkušenj in si za zmago – v stilu slovenskih športnikov – po zvočnikih v svojem reševalnem vozilu zavrteli zmagovito slovensko skladbo Avsenikovo Na Golici.
Slovenija ima priznano dobre reševalce. Odlični so na svetovnem in na evropskem prvenstvu ter na številnih drugih tekmovanjih. Zadnje tekmovanje, ki so se ga udeležili, je bilo tekmovanje reševalcev MEC. In zmaga je bila naša!

»Prvo mesto, Pačient, d.o.o.,« je zadnji dan tekmovanja po italijansko prebral ime Pacienta uradni napovedovalec in trije Pacientovi reševalci Matjaž Mikuž, Tine Juvan in Tony Del Fabio so dvignili roke.
»Naš cilj je bil biti še boljši od naše ekipe, ki je Pacient in Slovenijo zastopala lani. Vzrok je bil tudi v tem, ker je bil med lanskoletnimi tekmovalci tudi naš inštruktor, Anže Jurgačevski. Premagati učitelja je še kako poseben draž,« so v šali na odru za zmagovalce pripovedovali Pacientovi reševalci.

Trojka se je tri dni pred tekmovanjem zbrala na parkirišču Pacienta v Ljubljani in sedla v avto št. 55, volkswagnov transporter, najkvalitetnejši reševalni avto. Cilj: Imperia, Italija.
»Kje pa je Imperia?« je vprašal prvi. »Daj Garmina,« je rekel drugi. Ura je bila okoli dveh ponoči in fantje so začeli pot, ki se je ob koncu izkazala za zmagovalno.
Po sedmih urah poti so prispeli. Ura je bila 9 zjutraj in malce so se že spraševali, kaj jim je bilo treba iti na pot tako zgodaj. Do spoznavnega večera je bilo še dolgo!
Odpravili so se na reševalno postajo, od tam pa v hotel in malce po mestu. Zvečer je bila na vrsti zabava na plaži in spoznavni večer. »Na parkirišču pred diskoteko so bili parkirani sami rešilci,« se spominja Matjaž Mikuž. »Karabinjerji so malce čudno gledali, ampak vse skupaj je bilo precej zabavno.«

Paralelni »slalom«
Tekmovanje se je začelo ob 10. uri zjutraj naslednjega dne. Na startu je bilo 11 ekip: nekaj francoskih, nekaj nemških, ena slovenska in nekaj italijanskih. Tekmovanje je potekalo paralelno tako, da so organizatorji pripravili poligon za 3 ekipe, ki so se spopadale z enakimi nalogami istočasno. Vsaka seveda na svoji progi.

Prvi dan: epileptik in prometna nesreča
»Team Pacient get ready,« je napovedal napovedovalec in trije reševalci so se pripravili, da stečejo v rešilni avto in prvi nalogi naproti. Enako sta na drugih dveh progah čakali še dve ekipi. Ko so začeli, jih je pot pripeljala do provizoričnega parka in klopce, na kateri je sedel gospod. »Vse, kar smo videli, je bil tresoči gospod, ki je imel poleg sebe tablete. Treba je bilo postaviti diagnozo in ga oskrbeti.« Slovenci so se ušteli zgolj v tem, da bolnika niso takoj položili s klopce na nosila, da bi tako preprečili morebitni padec in dodatno poškodbo. »Napaka je bila, ker sem se postavil za bolnika in se ga močno oklenil, tako da se ni mogel premakniti. Oskrbeli smo ga, a smo storili napako. Morali bi ga položiti na nosila,« je pripovedoval Matjaž Mikuž.
Prometna nesreča je šla brez težav. »Dobili smo motorista, ki ga je povozil lahki tovornjak in vse naredili prav.«
Po prvem dnevu so bili zaradi napake pri oskrbi epileptika na četrtem mestu, a so tudi to mesto proslavili na zabavi, ki so jo pripravili organizatorji.

Drugi dan: nosečnica in porezana roka
Naslednji dan se je v hudi vročini tekmovanje nadaljevalo s prvo nalogo: oskrbeti nosečnico, ki ji je prezgodaj odtekla porodna tekočina. »V pravilnem položaju, na levem boku, smo jo odpeljali. Brez napake!«

Večja težava je bila druga naloga: porezana roka. »Rane so bile izredno realistične, prav tako tudi igralci, ki so jih organizatorji najeli za to tekmovanje. »Ranjenci« so pričali, bili v šoku, brizgali s krvjo, ki so jo imeli preko majhne črpalke speljano iz navidezne rane. Če ne bi imeli pravilne opreme, torej očal, bi nam igralec kri brizgnil natančno v oči. Prav to se je zgodilo eni izmed nemških ekip. In to je bila zanje takoj napaka z minus točkami,« se spominja Matjaž.

Finalni obračun – Italija, Francija in Slovenija
Drugi dan smo naredili vse prav, tako da smo skrivaj pričakovali uvrstitev v finale, kjer nastopajo samo prve tri ekipe. »Po koncu uvodnega kroga so nas vse povabili v šotor in začeli brati rezultate. Začeli so seveda pri 11. mestu. Pri petem smo pomislili, da bi zdaj morali biti nekje že mi,« pripoveduje Matjaž.

Bili so drugi, kar je pomenilo: finale. Pacientovi fantje so bili zadovoljni, saj so vedeli, da, ne glede na vse, lahko zasedejo vsaj tretje mesto in so torej že izpolnili željo, s katero so prišli: premagati lanskoletno ekipo, ki je bila četrta. Takoj so si zadali nov cilj: zmagati!

Naloga za zlato: streljanje
Zadnja naloga je bila pomoč ranjenim po streljanju. Tekma pa spet – kot vse – paralelna.
»Treba je bilo v hišo, v kateri je bilo prijavljeno streljanje. Na scenariju smo prebrali, da bomo prišli na kraj dogajanja pred prihodom kogarkoli, tudi policije. Treba je bilo paziti na lastno varnost in varnost bolnikov, ki smo jih morali enega za drugim prepeljati na varno v bolnišnico. Sprva smo bili počasni. Ko smo prvega naložili na nosila, sta drugi dve ekipi že prihajali po drugega ranjenca. Nato smo nehali opazovati druge in se osredotočili na svoje delo. Ko smo zadnjega prepeljali čez ciljno črto, smo ugotovili, da smo končali prvi. Ampak časovnica je bila samo ena izmed ocenjevalnih točk.«
Na podelitvi so malce nelagodno pričakovali napovedovalca. Tretje mesto: Francozi. »Ok, vsaj drugi smo …« Drugo mesto: Italija … »Kaj? Prvi smo!!!« Veselje je bilo neizmerno in iz Pacientovega reševalnega avtomobila je zapela himna slovenskih športnih uspehov, Avsenikova Na Golici. Sledilo je polivanje s šampanjcem in rajanje pozno v noč. In pa seveda: vrnitev domov.
»Bili smo tako veseli, da smo se, kljub poznemu prihodu ob 3. uri zjutraj, odločili pričakati naše sodelavce, se pohvaliti in jim takoj vse povedati.«
Fantje so si dovolili malce šopirjenja pred inštruktorjem, ki pa je bil izjemno vesel. Čestitke tudi z naše strani!