Januar 2011, 5.1.2011
Zdravniki svetujejo:
Bakterije in antibiotiki
Ko naš imunski sistem potrebuje pomoč
Avtor: Darja Vidmar, dr. med.
Človek ima predvsem na koži in v črevesju veliko bakterij. Večina jih je povsem neškodljivih, izjema so patogene bakterije, ki povzročajo infekcijske bolezni.

Za zdravljenje teh okužb se uporablja antibiotike, ki pri ustreznem zdravljenju pripomorejo oziroma odločajo o našem okrevanju. Žal pa se v uporabi antibiotikov skriva tudi veliko nevarnosti, kot so odpornost bakterij nanje ter stranski učinki.

Bakterije
Bakterije so enocelični organizmi, ki v dolžino merijo nekaj mikrometrov. So različnih oblik – okroglaste (koki), paličaste (bacili) in spiralne (spirohete). Na površini naše kože (in naših sluznic) so stalno prisotne številne bakterije, ki živijo z nami v simbiozi, torej nam koristijo. Govorimo o t. i. normalni mikrobni flori, ki je pomembna za ohranjanje zdravja in normalnega delovanja našega telesa. Kolonizacija z bakterijami pomeni, da so mikroorganizmi prisotni na koži ali sluznicah in v normalnih fizioloških okoliščinah ne škodujejo gostitelju. Patogene bakterije pa imajo takšne lastnosti, da premagajo imunski sistem, povzročijo okvaro tkiv in organov ter razvoj bolezenskih znakov.
Kaj so antibiotiki?
Antibiotik penicilin je leta 1928 po naključju odkril škotski biolog in farmakolog Aleksander Fleming. Šele več let kasneje sta Howard Florey in Ernst Chain odkrila način, kako ga je mogoče praktično pridobivati. Leta 1945 je antibiotik prešel v množično uporabo in istega leta so vsi trije skupaj prejeli Nobelovo nagrado.
Antibiotiki so zdravila, ki uničijo bakterije ali preprečijo njihovo razmnoževanje in delujejo na bakterije na način, ki človeškim celicam ni škodljiv. So proizvod živih celic, ki jih navadno izdelujejo glive ali bakterije. Večino sodobnih antibiotikov se pridobiva s sintezo ali preoblikovanjem naravnih antibiotikov in jih imenujemo kemoterapevtiki.
Delovanje antibiotikov
Antibiotična zdravila delujejo na različne načine. Ločimo jih na antibiotike širokega spektra, ki delujejo na več mikroorganizmov, in ozkega spektra, ki delujejo bolj usmerjeno na eno vrsto. Glede na način delovanja pa jih delimo na bakteriostatične, ki preprečujejo razmnoževanje bakterij, in baktericidne, kar pomeni, da bakterije pobijejo. Poznamo več mehanizmov delovanja: eni delujejo na izgradnjo ali delovanje celične stene, drugi na dedni zapis, tretji pa na tvorbo beljakovin. Pomembno je poudariti, da niso nekateri antibiotiki močnejši kot drugi. »Močan« je tisti antibiotik, ki je ustrezen, torej uniči povzročitelja okužbe in pomaga pri okrevanju. Zdravnik antibiotik ponavadi predpiše glede na klinične znake okužbe in laboratorijske izvide. Odloči se glede na možne povzročitelje okužbe, zaradi katere je potrebna antibiotična terapija. Če se s pomočjo mikrobiološkega laboratorija osami bakterijo, ki je povzročila bolezensko stanje, se antibiotik lahko zamenja s tistim ozkega spektra.
Odpornost proti antibiotikom
Če antibiotik bakterijo uniči ali jo onesposobi, govorimo o t. i. občutljivosti oziroma senzitivnosti na antibiotik, če je ne more, pa govorimo o odpornosti oziroma rezistenci na antibiotike. Nekatere bakterije so proti določenim antibiotikom naravno odporne, pri drugih se je odpornost razvila kasneje.
Antibiotik bakterije, ki so nanj občutljive, uniči, odpornim pa na ta način pušča več prostora za razmnoževanje. Tako lahko rezistentne bakterije povzročajo ponovne izbruhe infekcijskih bolezni, za katere se je zdelo, da so že obvladane. Velik problem predstavlja tudi prenos odpornih bakterije na druge ljudi.
Novih antibiotikov je malo, saj njihov razvoj pogojujejo velika finančna sredstva in več let testiranj pred klinično uporabo, razvoj odpornosti nanje pa se lahko razvije zelo hitro. Zato raziskovalci, ki odkrivajo nova protimikrobna sredstva, izgubljajo v bitki z rezistentnimi bakterijami. Razvoj odpornosti bakterij na antibiotike je proces, ki ga najbrž ne moremo zaustaviti, lahko pa ga z razumno rabo upočasnimo.
Odgovorno z antibiotiki
Dolžnost vseh nas je, da z antibiotiki odgovorno ravnamo. Pomembno je, da jih jemljemo res samo takrat, ko jih resnično potrebujemo. Antibiotika ni potrebno vzeti ob vsakem povišanju telesne temperature, saj so učinkoviti in primerni le za zdravljenje bakterijskih okužb. Vsaka bakterijska okužba (npr. okužba sečil, okužba dihal) zahteva posebno obravnavo, zato ne začnite z antibiotikom od prejšnjih terapij brez predhodnega posveta z zdravnikom. Tudi če so vam od prejšnjega zdravljenja ostala antimikrobna zdravila, ki so sicer lahko ustrezna terapija, jih morda ni ostalo dovolj, da bi pobili vse bakterije v vašem telesu. Tako se bolezen lahko ponovi ali pa se prispeva k razvoju odpornosti na antibiotike. Antibiotike je vedno potrebno prejemati po navodilih zdravnika, v določenih časovnih intervalih in doziranju. Terapije ne smemo predčasno zaključiti, čeprav se je stanje že izboljšalo. Med zdravljenjem je treba piti dovolj tekočine, uživati zdravo hrano ter izdelke s probiotičnimi bakterijami za krepitev naravne črevesne flore.
Stranski učinki
Tudi antibiotiki imajo, tako kot druga zdravila, stranske učinke. Ti so odvisni predvsem od vrste in količine prejetega zdravila, najpogosteje pa so povezani s prebavnim traktom (slabost, bruhanje in driska). Pomemben stranski učinek je alergijska reakcija na antibiotike (kožni izpuščaj, težko dihanje, motnje zavesti), o kateri vas bo zdravnik pred predpisovanjem vedno povprašal.
dr. svetuje
  • Ne segajte po antibiotikih sami, saj vsaka okužba, ki zahteva antibiotično zdravljenje, zahteva tudi obravnavo pri zdravniku.
  • Antibiotike jemljite po navodilih zdravnika – v predpisanem odmerku, ustreznih časovnih intervalih in predpisano število dni.
  • Zdravljenja ne prekinite predčasno, čeprav so simptomi že izzveneli.
  • Antibiotika, ki vam je ostal, ne dajajte drugim – niso vse okužbe bakterijskega izvora oziroma različne bakterijske okužbe zahtevajo različne obravnave.