Oktober 2010, 6.10.2010
Spoštovane bralke in bralci! V kolumni, ki govori o črevesni mikrobioti in probiotikih, prej ali slej pridejo na vrsto tudi banalne teme. Zakaj banalne?


Ker gre za zadeve, ki ste jih prav gotovo vsi izkusili tudi že na lastni koži, ali bolje rečeno zadnjici, in ste zato zanje (vsaj v praksi) skoraj takšni strokovnjaki kot jaz. Ja, danes bom pisal o običajnih infekcijskih driskah ali bljuvodriskah, kot je te bolezni nazorno poimenoval eden izmed mojih nekdanjih fakultetnih učiteljev, akademik prof. dr. Marijan Kordaš. Strokovno se zadeva imenuje akutni infekcijski gastroenteritis.
Kot vsem z osnovnim klasičnim filološkim znanjem pove že ime, gre za kratkotrajne (akutne) bolezni, ki so posledica okužb (infekcij), ki povzročajo tako vnetje želodca (gastritis) kot tudi črevesa (enteritis). Kažejo se z bruhanjem (ne zmeraj) in drisko, ki je lahko vodena, kašasta, s krvavo sluzjo. Poleg tega ima lahko bolnik tudi trebušne bolečine, krče, včasih tudi povišano temperaturo in se temu primerno slabo počuti.

Vodilni vzroki smrtnosti
V deželah v razvoju akutne infekcijske driske ali bljuvodriske (izraz je res nazoren) pomenijo enega največjih zdravstvenih problemom in so med vodilnimi vzroki smrtnosti, zlasti med otroki. V razvitem svetu pa predstavljajo bolj socialno-ekonomski kot pa zdravstveni problem. Navadno trajajo kak teden, razen primernega nadomeščanja vode in elektrolitov ne potrebujejo posebnega zdravljenja in le redko je potrebno zdravljenje v bolnišnici. Zaradi svoje pogostnosti tudi v razvitem svetu spadajo med najpogostejše vzroke za izostanke v šoli in na delovnem mestu ter posegajo v stroške zdravstvene blagajne.

Kdo ali kaj povzroča akutne driske?
Bakterije, virusi in nekateri paraziti (zlasti praživali). V deželah v razvoju so bakterijske in parazitne infekcije pogostejše od virusnih. Nekaj o tem ste že lahko prebrali v eni od prejšnjih kolumn, ki je govorila o driskah na potovanju. V razvitem svetu pa so v 80–90 % povzročitelji akutnih črevesnih infekcij virusi (rotavirusi, adenovirusi, kalicivirusi, koronavirusi in drugi). In virusi so nenavadna bitja.

Bakterije in seks
Bakterijska celica je vsaj v grobem precej podobna poenostavljeni varianti celic višje razvitih živih bitij. Vsebuje dedni zapis v obliki deoksiribonukleinske kisline v kromosomu, številne organele (drobne celične organčke), v katerih se vršijo številne aktivnosti, kot je celična prebava, dihanje, proizvodnja snovi, ki služijo kot sestavni deli celice ali pa jih celice izločajo, celično polprepustno membrano itd. Čeprav se bakterije razmnožujejo nespolno, z delitvijo materinske celice na dve hčerinski, lahko med bakterijami prihaja do tesnih stikov, ki omogočajo izmenjavo dednega materiala, s tem pa prispevajo k večji genetski raznolikosti. Tako se lahko dve bakterijski celici povežeta preko posebnih mostičkov in si izmenjata plazmidne (nekromosomske) deoksirubonukleinske kisline. Pa naj mi kdo reče, da ga to ne spominja na seks. Tako se npr. iz ene bakterije v drugo lahko prenaša odpornost na antibiotike. Bakterijske celice so torej samostojna bitjeca, ki, tako kot vsi drugi živi organizmi, za svoje življenje in razmnoževanje potrebujejo hranilne snovi.

Virusi pa so popolnoma drugačna zgodba
So ekstremna poenostavitev življenja. Ne vsebujejo organelov, praktično nimajo lastne presnove in se ne morejo samostojno razmnoževati. Torej so nesposobni za samostojno življenje. Vsebujejo le dedni material v obliki dezoksiribonukleinske ali ribonukleinske kisline, ovoj in peščico encimov, ki jim omogočijo vdor v napadeno celico. So skrajno prilagojena oblika življenja. Maksimalen učinek z minimalnim vložkom. Kot slovenski novodobni podjetniki. Ti so tako rekoč brez lastnega kapitala dobili ugodni bančni kredit na hipoteko podjetja, ki so ga s tem kreditom odkupili, ga izželi, nato pa ga z namnoženim sedaj že lastnim kapitalom zapustili. Tako virusi vdrejo v gostiteljsko celico, si prisvojijo njene življenjske funkcije, celoten presnoven in sintetični aparat, ki ga prisilijo, da izdeluje nove viruse. Ko celica opravi svojo nalogo za virus, načeloma propade, iz nje pa se sprosti tisoče novih virusov. Zato virusne infekcije povzročijo drugačne poškodbe sluznice prebavil, kot bakterijske. Posledica virusnih infekcij je poškodba in odmrtje črevesnih epitelijskih celic. Črevesne epitelijske celice so sicer med najhitreje množečimi se celicami v telesu in se obnovijo že v kakem tednu. A če je poškodba sluznice dovolj huda, lahko prenova traja tudi tedne ali celo mesece. Posledica tega je lahko podaljšanje driske in celo moten prevzem hranil s črevesne svetline v telo, ki vodi v slabo pridobivanje na teži pri otrocih in neverjetno zaskrbljenost pri njihovih starših.

Kako zdravimo bljuvodriske?
Ker bolnik z blatom izgublja velike količine vode in elektrolitov, je najpomembnejše nadomeščanje le-teh. Strokovna priporočila svetujejo, da izgube nadomeščamo, če je le mogoče, s posebnimi, v ta namen pripravljenimi elektrolitno-glukoznimi raztopinami, ki jih bolnik pije (t. i. oralne rehidracijske raztopine). Če je pridruženo tudi močno bruhanje, je »skozi usta« težko vnesti dovolj tekočine, takrat je potrebno nadomeščanje v obliki infuzije v žilo. To pa že terja, da se bolnik zdravi v bolnišnici.

Povzročitelji gredo kar sami ven
Povzročitelji okužbe, pa naj gre za viruse ali bakterije, se po navadi v nekaj dneh sami izločijo iz telesa. Kako hitro se bo to zgodilo, je seveda odvisno od dejavnikov v našem črevesu, t. i. sluznične pregrade, lastnih domačih črevesnih bakterij in črevesnega imunskega sistema. Specifično zdravljenje, usmerjeno proti samim povzročiteljem, je večinoma nepotrebno in tudi večinoma neuspešno. Antibiotike uporabimo le v redkih primerih izbranih bakterijskih povzročiteljev, protivirusnih zdravil pa nikoli.

In tu nastopijo probiotiki
V sodobni doktrini zdravljenja akutnih infekcijskih drisk imajo pomembno vlogo probiotiki. Številne klinične raziskave so dokazale, da uporaba pravilno izbranih probiotikov skrajša trajanje driske in olajša njen klinični potek. Zdravljenje v bolnišnici je potrebno redkeje, kot če ne uporabimo probiotikov. Zanimivo je, da se je zdravljenje s probiotiki pogosteje izkazalo uspešno pri driskah, povzročenih z virusno okužbo, kot pri tistih, ki so bile posledica bakterijske okužbe.

Čemu?
Odgovor ni enostaven. Veliko sem vam že povedal o specifičnosti učinka probiotikov. Učinki so vezani na določen sev. In probiotični sevi, ki so uspešni v boju proti virusnim infekcijam, pogosto niso isti kot oni, ki učinkujejo proti bakterijskim. Ugotovili so namreč, da je eden ključnih dejavnikov, ki vpliva na zdravljenje virusnih okužb črevesa, vpliv probiotikov na posebno populacijo celic, ki sodelujejo v imunskem odzivu, na t. i. plazmatke. Le-te pričnejo izdelovati velike količine protiteles imunoglobulinskega razreda A. Za ta protitelesa je značilno, da lahko prehajajo v črevesno svetlino, tam vežejo viruse, ki jih nato izločimo z blatom, še preden uspejo vdreti v naše epitelne celice. Nasprotno pa nas proti bakterijskim okužbam najbolje obranijo probiotiki, ki krepijo neprepustnost črevesne pregrade, vplivajo na integriteto sluznega in celičnega plašča, izdelujejo protibakterijske snovi in spodbujajo imunski odziv, usmerjen v uničevanje bakterij, ki so uspele prodreti v sluznico.

Z bakterijskim koktajlom proti virusom
Seveda lahko s kombinacijo bakterijskih sevov, ki so uspešni v borbi proti bakterijam, in tistih, ki so uspešnejši v spopadu z virusi, dosežemo širši spekter delovanja. Vendar pa je izdelava takšnih probiotikov vse prej kot enostavna. Probiotični sevi, ki jih uporabljamo v istem preparatu, se morajo med seboj podpirati, ali vsaj tolerirati. Pozoren bralec starejših kolumn sedaj že ve, da se večina bakterij, ki pride v črevo iz okolja, ne razume najboljše niti z domačimi bakterijami, ki so že v črevesu, niti z drugimi bakterijami od zunaj. Da bi izdelali probiotik iz več sevov, ki bo klinično učinkovitejši od takega, ki bo vseboval posamezen sev, je potrebno ogromno znanja, predkliničnih in nazadnje kliničnih poskusov. Probiotiki, ki jih načrtno sestavijo iz več sevov, da zagotovijo širši in boljši učinek, se imenujejo dizajnerski probiotiki. O njih bolj natančno kdaj drugič.

Zaključna misel
Da je dizajn danes umetnost, ni treba poudarjati. In umetnost je lahko sila zanimiva reč. Podobno kot znanost. Zadnjič sem v Sobotni prilogi Dela prebral intervju z imenitnima, svetovno znanima sodobnima britanskima likovnima umetnikoma Gilbertom in Georgeom. In zasledil njuno izjavo: »Drek postavlja vprašanja, jabolka pa ne!« Kar je res, je res.