December 2010, 8.12.2010
Dnevnik reševalca:
Črna sobota na Dolenjki
Prizori, ki jih ne bomo nikoli pozabili
Avtor: Natalija Rus
Prometnih nesreč je v današnjem času žal preveč. Nekatere se končajo le z zvito pločevino, druge z lažjimi poškodbami udeležencev, nekatere pa se žal končajo s hujšimi poškodbami ali celo s smrtjo.


Nedavna nesreča na dolenjski avtocesti je terjala tri življenja. Verižno je namreč trčilo 38 osebnih vozil in dve kombinirani vozili. Žrtev je bilo veliko, preveč, nekateri so bili huje, drugi lažje ranjeni. Tako obsežne prometne nesreče v Sloveniji ne pomnimo.
Ključno nalogo pri reševanju ponesrečencev imajo reševalci, zdravniki na terenu, gasilci in policisti.
Na kraju največje masovne nesreče so bile vse razpoložljive ekipe, usposobljene za nudenje prve pomoči (iz Ljubljane), na kraj dogodka pa so bile poklicane še druge reševalne službe iz okolice Ljubljane, kakor je predvideno po protokolu službe NMP.
»Ko sem izstopil iz avta, sem zagledal gmoto razbitih avtomobilov čez vse tri pasove avtoceste. Kje se gmota konča, se v dolžino ni videlo. Za dve sekundi sem obstal in pomislil – zberi se,« je povedal Damjan Remškar, reševalec reševalne postaje Kliničnega centra Ljubljana.
Po Remškarjevih besedah so bili ob izvajanju triaže (razvrščanje poškodovancev glede na stopnjo poškodbe) vsi zelo strpni in razumevajoči, lažje poškodovani so na oskrbo mirno počakali. Ob prihodu reševalcev sta dve osebi žal že podlegli poškodbam. »Poškodbe niso bile združljive z življenjem, zato bi bilo oživljanje brez pomena,« je dejal Damjan Remškar.
Z reševalnim vozilom do ponesrečencev ni bilo možno priti, zato so vso potrebno opremo reševalci nosili s seboj oziroma so si pomagali z zbirnimi mesti, ki so jih določili na več točkah.



V Gasilski brigadi Ljubljana so preko centra za obveščanje dobili sporočilo, da je prišlo do naleta večjega števila vozil in da je mnogo ponesrečencev. Predvidevali so, da gre za nesrečo večje razsežnosti, zato so na pot odšli z večino opreme, ki je bila razpoložljiva. Boštjan Žagar iz Gasilske brigade Ljubljana je bil na dan nesreče vodja intervencije poklicnih gasilcev GB Ljubljana. Poleg njih pa so bili aktivirani tudi gasilci prostovoljnih društev Grosuplje in Šmarje- Sap. V nesreči je bilo vpletenih kar 38 osebnih vozil, pločevino pa so morali razrezati pri 25 vozilih. Vkleščenih je bilo pet ljudi, od tega trije v kritičnem stanju in dve osebi, ki sta zaradi hudih poškodb podlegli na kraju nesreče; ena v vozilu in druga pod vozilom.
Gibanje med vozili je bilo močno omejeno, saj je bila razbita pločevina raztreščena čez vse pasove avtoceste. Kar je ostalo proste površine, pa se je uporabljalo za gasilska orodja, nosila in ostalo reševalno opremo. Večina transporta ljudi in materiala je tako potekala po strehah vozil in pokrovih motorja. Zaradi zelo slabih vremenskih razmer in teme je bil dostop do ponesrečencev daljši kot sicer.
Najtežji del reševanja pa je bil po besedah Žagarja, ko so rezali pločevino štirih vozil istočasno. Do ene od ukleščenih oseb je bilo praktično nemogoče priti, saj je visela dobesedno v zraku in je bila ukleščena med dvema voziloma.
Komunikacija med reševalci, gasilci in policisti je bila po besedah vseh prisotnih na prizorišču odlična. Sodelovanje ekip vseh treh služb na terenu je ključno in zelo pomembno predvsem zaradi časovne stiske, ki nastaja ob takih dogodkih.
Boštjan Žagar pravi: »Čustva so na strani, velja le profesionalnost, a če kdo reče, da nesreča ni pustila posledic, laže sam sebi.« Grozljivi prizori, ki jih vidijo reševalne ekipe na terenu, nikoli ne gredo iz glave, pa naj bo človek še tako močan. Oba, Remškar in Žagar, menita, da bi se zaposleni v takih službah večkrat morali srečevati s psihologom.



Veliko organiziranosti in požrtvovalnosti je bilo potrebno tudi na urgentnem bloku v KC Ljubljana. Na radiu Pacient ( www.radiopacient. si) smo zato gostili ob nesreči dežurnega nadzornega travmatologa prim. mag. Slobodana Macuro, dr. med., in asist. Minco Voje dr. med., dežurno anesteziologinjo.
Vemo, da je zdravnikov malo, da so dežurstva dolga in naporna, predvsem na urgenci, kjer je potrebna še večja zbranost. Dežurna ekipa na ljubljanski urgenci pa je bila glede na veliko število poškodovanih v prometni nesreči zelo dobro organizirana in pripravljena.
O nesreči jih je najprej obvestila dežurna sestra Tina Gros, ki je zadolžena, da v primeru težjih nesreč o tem obvesti dežurnega in nadzornega zdravnika.
»Vse operacije, ki so bile predvidene do tedaj, smo prekinili oziroma smo poskrbeli, da so se pravočasno končale. Vedel sem, koliko kirurgov in anesteziologov imam na voljo, poklical sem tudi rentgensko ekipo. Sestra Tina Gros je poskrbela, da so zdravniki, ki so že bili v službah, ostali, tisti, ki bi morali na delo priti, pa so prišli predčasno. V vsaki ambulanti smo uspeli postaviti monitorje, s katerimi spremljamo vitalne funkcije ponesrečencev,« je povedal primarij Macura.
Prim. Slobodan Macura je bil tudi v stalni zvezi z reševalnimi ekipami na terenu. Dogovorili so se, da v KC Ljubljana najprej pripeljejo najhuje poškodovane, lažje poškodovane paciente pa preusmerijo v bolnišnico Novo mesto.
Vsak dan je za potrebe urgence razpisanih pet kirurgov, ki dežurajo, in eden, ki je v pripravljenosti. Tako je bilo na dan nesreče na razpolago šest kirurgov. Kot je povedal primarij, panike ni bilo. Ekipe so bile dobro pripravljene in v odlični sestavi.
Anesteziologov je veliko premalo, zato njihov delovnik nikoli ni le 8-urni, temveč so na razpolago 24 ali celo 48 ur. Na dan nesreče jih je bilo v službi šest, v operacijski sobi pa so bili že od jutra.
»Anesteziologi smo pri hudo poškodovanih stalno prisotni, saj smo odgovorni za vzpostavljanje in ohranjanje življenjskih funkcij (dihanje, cirkulacija, nadomeščanje krvi), in če je potrebno, tudi oživljamo. Na dan nesreče nas je bilo tako prisotnih šest, a v primeru masovne nesreče nas je vseeno potrebno več. Zato smo takoj klicali tudi vse anesteziologe, ki so bili doma. Njihov odziv je bil takojšen in v pripravljenosti nas je bilo skupaj s sestrami 13,« je povedala asist. Minca Voje.
Dodala je še, da so uspeli pripraviti tudi dovolj krvi, obvestili pa so tudi pediatrijo (če bi bili med poškodovanimi tudi otroci). Delo anesteziologa vsekakor ni lahko, saj hudo poškodovanega spremljajo od trenutka, ko pride v bolnišnico. »Najprej spremljamo njegove vitalne funkcije, nadomeščati moramo izgubljeno kri s tekočinami in krvjo. Vzpostaviti je treba tudi venske poti, kar je pri hudih poškodbah težje, saj se žile skrčijo zaradi nižjega krvnega tlaka, ki je posledica izgube krvi. Nemalokrat moramo to pot vzpostaviti na velikih žilah. Poškodovanca ogrevamo in nato ves čas skrbimo, da so vitalne funkcije stalno prisotne,« še pove.
Takoj, ko so bili obveščeni o masovni nesreči, so obvestili tudi center za intenzivno terapijo (CIT), kamor so po operaciji nameščeni najhujše poškodovani bolniki. Vsi ti namreč ob sebi potrebujejo različne monitorje, aparat za dihanje in ostale zapletene medicinske aparature, ki jih res ni nikoli dovolj. Tako so tudi na tem oddelku ekipo okrepili.
Ključnega pomena pa je tudi diagnostika, kar pomeni, da poškodovanca pred operacijo pregledajo z rentgenom (RTG), ultrazvokom (UZ) ali računalniškim tomografom (CT), seveda, če jim čas glede na stopnjo poškodb to dopušča.
V nesreči so trije ljudje umrli, dva na kraju nesreče, za tretjega pa so se zdravniki in kirurgi borili več ur. Kljub več operacijam in dodajanju krvi (20 litrov), je po sedmih urah boja ponesrečenec poškodbam podlegel.
Dežurna ekipa je bila na nogah več kot 24 ur, brez postanka, in kot sta povedala naša gosta, jih ob takšnih nesrečah žene in »drži pokonci « adrenalin. Ko pa je vse končano in je »službe« konec, se pojavi tista prava utrujenost. »Dežurna sem bila 24 ur, a tega smo vajeni. Res je, takrat imaš neko energijo, adrenalin, ne čutiš utrujenosti, skoncentriraš se na delo, a naslednji dan, ali pa še dan kasneje, pride vse za tabo,« je povedala asist. Vojetova.
V imenu nas vseh, in verjetno tudi večine ljudi, se moramo zahvaliti za dobro opravljeno delo vsem, ki so pomagali ob tej hudi in izjemno tragični nesreči. Ob tako tragični in obsežni nesreči se šele zavemo, kako resnično pomembno je delo zdravnikov, delo ostalih zdravstvenih delavcev, gasilcev in policistov, ki tako požrtvovalno rešujejo življenja. Njihovo delo je izjemno in bi moralo biti več kot cenjeno. Zaslužijo si, saj je včasih za rešitev življenja dovolj sekunda.

Povzeto po oddajah na radiu Pacient ( www.radiopacient.si ).