Marec 2009, 26.3.2009
Veliki intervju:
Damijan Perne, dr. med.
specialist psihiater, župan in poslanec v DZ
Avtor: Špela Predan
Kariera Damijana Perneta, specialista psihiatra, se je pred nekaj leti, ko je dosegel najbolj presenetljivo zmago na lokalnih volitvah v zgodovini naše države, obrnila na glavo.

Mladi psihiater in komik, ki pred tem ni imel političnih ambicij, je na začudenje vseh zmagal in postal župan. Dve leti pozneje je postal poslanec v državnem zboru, kjer se zdaj počuti kot doma. Vsaj videti je tako. Zanimivo življenje pa ni popolno brez poklica, ki mu je predan. Čeprav je zaradi številnih obveznosti, pri delu župana in poslanca začasno svoj glavni poklic postavil na stran, se je pred kratkim odločil, da ne bo več tako.

Kako vam uspe opraviti vse? Ste psihiater, poslanec, župan, pa še oče in mož.
Preprosto. Ne uspe mi. Vsega ni mogoče izpeljati do konca, saj vedno vsaj en del trpi. Žal. Delo na občini in poslanski mandat sta še nekako združljiva. Zaradi dela poslanca sem moral več dela preložiti na svoje podžupane. Drugo pa …

Družina in poklic. Kateri del najbolj zapostavljate?
Najbolj je seveda zapostavljena družina, a se zadnje čase trudim to popraviti z izleti konec tedna. Družina je vendarle pomembna. In moram priznati, da se tudi s psihiatrijo zadnje čase veliko manj ukvarjam. Ker ni časa. Se pa zavedam, da je treba vzdrževati povezavo s svojo stroko, zato sem se trdno odločil, da bom spet delal v psihiatriji.

Kje pa?
Pogovarjam se, da bi ohranil vsaj eno dežurstvo na mesec v svoji nekdanji službi, v psihiatrični bolnici v Begunjah, tako da bom ostal v stiku s svojim glavnim poklicem.

Se vam zdi, da je potreba po psihiatrih čedalje večja. Da bi vsakdo izmed nas kdaj pa kdaj potreboval kakšen pogovor pri »katerem izmed vas«?
Mislim, da vsakdo izmed nas potrebuje nekoga, da mu pove, kaj ga teži. To vlogo imajo v Ameriki in anglosaškem svetu psihiatri, pogovorno imenovani shrink. Pri nas se to še ni prijelo. V preteklosti so bili za to pri nas duhovniki, vendar je bila komunikacija enostranska. Človek pa potrebuje povratno informacijo. Nasvet, pomoč. Zadnje čase se kaže čedalje večja potreba in menim, kar je lahko le dobro in koristno, da nekomu, ki ni obremenjen s tvojimi težavami, poveš zanje in se tako očistiš. Deluje razbremenilno.

Ali je tako pogovor s psihiatrom boljši od pogovora s prijateljem? Za te vemo, da so velikokrat nekritično na naši strani in nam s tem večkrat nenamerno škodijo.
Prijatelji so velikokrat prijatelji v navednicah. S svojimi pripombami in predlogi lahko tudi škodijo. Seveda ne nalašč. Nekdo, ki je strokovnjak in ve, da se osebno ne sme vpletati, in zna voditi pogovor, je vsekakor boljša rešitev.

Se vam včasih zdi, da bi tudi vi potrebovali psihiatra?
Mislim, da vsakega človeka kdaj presune, da bi se moral pogovoriti s kom, ki je neobremenjen.

Kako bi ocenili mentalno zdravje Slovencev?
Slovenci smo zanimiv narod. Vodimo politiko za »šanki«, spoznamo se na vse, smo strahotno nevoščljivi sosedom, v ljubezni pa smo večno nesrečni. Smo tudi depresiven narod in smo po svojem načinu »duševnega trpljenja« še najbliže Fincem.

V čem smo jim najbliže?
Finci imajo kot Slovencih zelo velik odstotek samomorov. Slovenci smo majhen narod, zelo delaven, vedno smo bili vpeti med številne dolžnosti. Vedno smo se čutili odgovorne, da smo še nekoga »vlekli« za seboj. Mislim, da se nam je to v vseh letih nekako zasidralo v zavest in se pri tem norem ritmu razvoja le še poslabšuje. Slovenci smo preprosto nagnjeni k temu, da trpimo. Podobno kot Finci.

Kateri narod pa je najsrečnejši in ima zato nizko stopnjo samomorilnosti?
Ne vem, ali so o tem kdaj opravili podrobnejše študije. Prav gotovo pa so najsrečnejši narodi tisti, kjer norija razvoja ni tako izražena. Ljudstva, ki so na prvi pogled bolj primitivna, ki žive bolj star način življenja, če se lahko tako izrazim, imajo seveda tudi svoje težave, ampak se z njimi spopadajo povsem drugače. Težave odpravljajo skupaj, v skupinah. S pogovori v plemenu. Tam klasičnih depresij verjetno ni mogoče najti.

V skupinah odpravljajo težave tudi pri nas oziroma pri vas, psihiatrih.
Seveda, to so terapevtske skupine, ki so izjemno učinkovite. Ko ugotoviš, da nisi sam, da ima lahko veliko različnih ljudi povsem enake strahove, stiske, težave, je laže. Deliš jih s tistimi, ki jih razumejo. Pogovor pa vodi strokovnjak.

Pri nas so duševne težave še vedno tabu. Ljudje se bojijo priznati, da so v stiski.
Kar zadeva psihiatrijo, je zaznamovanost v Sloveniji še vedno precej velika. Menim pa, da se počasi izboljšuje. Ljudje so začeli spoznavati, da obisk pri psihiatru ne pomeni sramote. Da ti ni treba biti »nor«, kot ljudje radi rečejo. To se je premaknilo tudi zato, ker so se nekateri psihiatri iz psihiatričnih bolnišnic preselili v zasebne ambulante. V njih je udobno in ljudje nimajo neprijetnega občutka. Zaznamovanost popušča in ljudje se čedalje bolj odločajo za obiske pri psihiatru.

Kakšno zdravljenje zagovarjate vi, če seveda ne gre za hudo motnjo?
Kombinirano. Različne motnje in psihične težave zahtevajo različne pristope k zdravljenju. So motnje, ki zahtevajo medikamentozno zdravljenje in je to edini način, da se bolezen ustavi in se zmanjšajo njene posledice, npr. bolezni shizofrenega kroga, psihoze … Če pa so težave bolj »nevrotske«, najpogosteje sprožene zaradi vsakodnevnih pritiskov, ki jih doživljamo, je velikokrat – tako kot zdravila – učinkovita katera izmed psihoterapevtskih metod. Te so vsekakor zelo koristne in učinkovite. Nekatere med njimi delujejo zelo hitro.

Kako poteka zdravljenje pri vas, v ambulanti?
Kadar delam s klienti, ki trpijo zaradi npr. anksiozne depresivne motnje, najraje uporabim kombinacijo medikamentoze in psihoterapije. V prvi fazi s pomočjo zdravil stanje olajšamo toliko, da je človek v nadaljevanju sposoben sodelovati v psihoterapevtski obravnavi.

Teh »manjših« težav je seveda veliko več.
Zanimivo je, da se odstotek psihotičnih motenj (shizofrenija, paranoidna psihoza) ne spreminja pomembno glede na družbene razmere. To pomeni ne glede na vse, kar se dogaja v okolici. Medtem ko družba, torej mikro- in makrookolica, izjemno vpliva na nevrotske motnje. Čedalje hitrejši ritem življenja, pritiski okolja, želja po uspehu in podobno povzročajo, da se delež ljudi s temi težavami ves čas povečuje.

Koliko pa je naklonjenost tem stanjem odvisna od dedne zasnove?
Različno. Pri psihozah, na primer, govorimo o dedni nagnjenosti k temu, da se bo bolezen razvila. Pri nevrotskih motnjah pa je vpliv okolice zelo pomemben, pa tudi vzgoja, predvsem v prvih letih življenja. Starši nosimo veliko breme razvoja bodoče osebnosti svojih otrok.

Kdaj pa govorimo o osebnostni motnji?
V šali bi lahko rekel, da smo vsi vsak pa svoje osebnostno moteni. Pod to diagnozo najdemo namreč pestro podobo različnih osebnostnih motenj. Osebnostna motnja je namreč bolj socialna kot medicinska diagnoza. Gre pa za skrajno poudarjenost določenih osebnostnih potez, ki so bolj ali manj trajne, neprilagodljive in nespremenljive, od tod pa nato izvirajo težave v odnosih s soljudmi. Človek in njegova okolica pa zaradi tega trpita.

Kaj bi svetovali ljudem, ki imajo težave, pa se nočejo z njimi spopasti, oziroma menijo, da jih bodo odpravili sami, namesto da bi šli na pogovor k specialistu.
Do določene stopnje si človek lahko pomaga sam. Ko pa postanejo njegove težave zanj in njegove bližnje tolikšne, da jih ne zmorejo več nadzorovati, je vsekakor čas, da poišče strokovno pomoč. Včasih, vsaj pri začetnih težavah, je lahko dovolj že pogovor.

Koliko lahko nekomu, ki ima psihične težave, pomaga okolica?
Okolica je pogosto preveč strpna in zaradi zaznamovanosti prezre, da ima nekdo težave. Svojci velikokrat predolgo odlašajo in ne poiščejo pomoči. Po drugi strani pa lahko okolica deluje nestrpno do določenih stanj. Odnos do nekoga, ki ima psihične težave, bi moral biti normalen - pošten in odkrit, predvsem kar zadeva priznavanje težav.

Kakšen je vaš nasvet za psihično zdravo življenje?
Najprej se moramo zavedati, da smo sami sebi najboljši prijatelji. Kaj hočem reči, ob vseh obveznostih do drugih, si moramo privoščiti tudi lepe stvari, nekaj, kar nas veseli, sprošča in imamo radi. Samo tako bomo lahko potem tudi drugim v pomoč in veselje.

Zadnje čase se je število samomorov med mladostniki zelo povečalo. Kaj je treba storiti, da bi se delež zmanjšal?
Predvsem ne prenašati pritiskov nanje. Otroci in mladostniki so zaradi pomanjkanja izkušenj – predvsem v delu, da se vse stvari dajo rešiti in da ni konec sveta – večkrat povsem obupani in ne vedo več, kako naprej. Pogosto svojih težav ne upajo zaupati staršem, tudi zato, ker so v preteklosti doživeli negativno izkušnjo.

Na začetku ste rekli, da Slovenci vodimo politiko za »šanki«, da se spoznamo na vse, smo strahotno nevoščljivi sosedom. Ste si te izkušnje pridobili, odkar ste v politiki?
To opažam že ves čas. Slovenci smo precej posebni glede tega, vendar to nikakor ni moje splošno mnenje o vseh. Izjeme potrjujejo pravilo. In tudi teh izjem je veliko.

Zadnja tri leta ste v politiki. Koliko vam pomaga izobrazba, da prebrodite vse burne dogodke, ki jih nedvomno doživljate?
Vedno poskušam na vse težave gledati z neke zdrave perspektive, predvsem pa stvari, niti žalitev, ne razumem osebno. Pri tem mi, to moram priznati, moje psihiatrične izkušnje zelo pomagajo.