Februar 2010, 3.2.2010
Medicinska simulacija:
Delaj napake, se uči...
...vendar ne na moji mami!
Avtor: asist. Andrej Fabjan, dr. med.
Medicinska simulacija je pomembno orodje pri medicinskem izobraževanju. Omogoča njegovo izboljšanje, vzdrževanje znanja in predvsem večjo varnost bolnikov.

V Ljubljani smo januarja letos dobili nov Center za medicinsko simulacijo, ki deluje v sklopu medicinske fakultete.

Sprejemanje lastnih odločitev
Klasično medicinsko izobraževanje vključuje učenje z opazovanjem izkušenih kolegov in posnemanjem njihovih dejanj na bolnikih. Pri tem se pojavi poseben paradoks: da bi zdravnik postal dober, mora sprejemati lastne odločitve in si pridobiti izkušnje, v tem procesu pa neizogibno dela napake in se iz njih uči. Žal so tako bolniki izpostavljen večjemu tveganju za nepotrebne zaplete. Medicinska simulacija ponuja nov način učenja in vzdrževanja medicinskega znanja in izkušenj, ne da bi bolnike izpostavili temu nepotrebnemu tveganju. Največja prednost simulacije je, da se vse nujne napake v procesu učenja opravijo na lutki.

Učenje veščin
Medicinska simulacija pomeni vsako tehniko, s katero poskušamo stvarno ustvariti klinične razmere, v katerih mora medicinsko osebje usvojiti nove veščine. Simuliramo lahko posamezne dele telesa, organe, organske sisteme ali pa bolnika v celoti. Različni modeli se uporabljajo za učenje veščin, kot je na primer glava z dihalnim traktom za endotrahealno intubacijo, roka za nastavljanje venskega kanala, trebuh za laparoskopske operacije, hrbtenica za lumbalne punkcije in podobno. Modeli so lahko anatomsko-klinični ali pa fiziološki in simulirajo kompleksne telesne funkcije. Posebno vlogo imajo računalniški programi, ki marsikdaj spominjajo na računalniške igre in so osredotočeni predvsem na posameznikovo odločanje v določenih okoliščinah. Simulatorji, kot imenujemo te posamezne naprave, so le manjši del simulacije, njen namen pa je popolno doživetje simuliranega okolja in zahteva stvarno postavitev (območje, ki predstavlja klinično okolje), učence, ki so se pripravljeni vživeti v simulacijo, ter sposobne igralce, ki verodostojno predstavljajo
zdravnike, sestre, fizioterapevte, svojce in druge osebe, ki so lahko del resničnega kliničnega okolja. Za dobro simulacijo ni pomembna le tehnologija, temveč tudi izvedba pod nadzorom izkušenih inštruktorjev.
Metoda ni izvirna, temveč se je razvila iz simulacije v drugih strokah, predvsem letalstvu, pri katerem imajo lahko napake prav tako katastrofalne posledice. Brez simulacije si ne moremo zamisliti učenja pilotov letal, priprav astronavtov ali učenja osebja jedrskih elektrarn. Eden temeljnih načel učenja na vseh teh področjih je uporaba virov v kriznih okoliščinah (angl. Crisis Resource Management). Zlasti se je metoda medicinske simulacije uveljavila pri učenju ravnanja v kritičnih okoliščinah pri težkih bolnikih, kjer je potrebno usklajeno timsko delo po vnaprej določenih postopkih.

Nenehno učenje
Medicinska simulacija se čedalje bolj uveljavlja kot pomemben člen v t. i. izobraževalnem krogu. Ta je stopenjski, in sicer se v njem najprej pridobiva temeljno znanje, za tem je na vrsti učenje veščin na preprostih simulatorjih, nato učenje na virtualnih računalniških modelih, pozneje simulacija kompleksnejših stanj in nato učenje v stvarnosti na pravih bolnikih. S tem se izobraževanje ne konča, ampak se vrne spet na začetek kroga, nenehno učenje in vzdrževanje znanja pa postane del poklicne poti.

Od začetka
Prvi pobudniki Centra za medicinsko simulacijo v Ljubljani so bili učitelji intenzivne medicine in anesteziologije, ki že več leta izvajajo pouk temeljnih in dodatnih postopkov oživljanja za študente medicine. Ustanavljanje centra se je začelo leta 2007, ko je medicinska fakulteta z dekanom, prof. dr. Dušanom Šuputom, dr. med., na čelu sprejela izziv in s pomočjo strateškega partnerja na ministrstvu za obrambo začela infrastrukturni projekt. Njegov vodja je prof. dr. Martin Štrucl, dr. med., z Inštituta za fiziologijo. Najprej je bilo treba zagotoviti primerne prostore v stavbi medicinske fakultete. Hkrati so se mladi perspektivni sodelavci izobraževali v tujini. Znanje so si pridobivali v velikih simulacijskih centrih v Veliki Britaniji (Londonu) in na Nizozemskem (Bilthovenu), kjer imajo za seboj že nekaj let izkušenj o obratovanju centrov in simulacijskem poučevanju. Za tem sta bila na vrsti nakup simulatorjev priznanega norveškoameriškega podjetja Laerdal in tehnična oprema prostorov, skupaj z računalniško podprto avdio- in videoopremo.

Poskusne simulacije
Prve poskusne simulacije so potekale s pomočjo študentov medicine višjih letnikov in sekcije za urgentno medicino Društva
študentov medicine Slovenije, kar je omogočilo odpravo nekaterih pomanjkljivosti. Prostori in oprema centra so se od začetka ustanavljanja uporabljali pri pouku nujne medicinske pomoči za študente medicine, ki ga vodi Katedra za anesteziologijo in reanimatologijo, katere predstojnik je prof. dr. Aleksander Manohin, dr. med. Leta 2009 je v skoraj dokončanem centru potekalo izobraževanje zdravnikov specializantov anesteziologije in intenzivne medicine. Odzivi so bili zelo dobri. Preverjanje znanja temeljnih in dodatnih postopkov oživljanja pri študentih medicine je lani pokazalo precej boljše rezultate v primerjavi s preverjanji pred letom 2008, ko pouk v centru še ni potekal. Študenti so si pridobili klinične veščine in spretnosti hitreje in učinkoviteje.

Priročna »Ančka«
Center je sestavljen iz dveh simulacijskih sob, kontrolne sobe, sobe za diskusijo in sobe za virtualno učenje na računalniških programih. Ena izmed simulacijskih sob je opremljena z Laerdalovim simulatorjem SimMan, ki je eden tehnično najnaprednejših simulatorjev na področju medicine in predstavlja umetnega bolnika, saj lahko govori, ima srčni utrip in diha. Na njem je mogoče opraviti številne posege, kot so endotrahelana intubacija, torakocenteza, vstavitev torakalne drenaže, kateterizacija sečnega mehurja, vstavitev venskih kanalov in podobno. Soba s SimManom je opremljena s kamerami in mikrofoni, tako da se celotno dogajanje v njej tudi snema, posnetek pa pozneje uporabi pri diskusiji. V drugi simulacijski sobi je tehnično nekoliko manj zahtevna lutka za učenje naprednih postopkov oživljanja. Center ima tudi simulator dojenčka, ki se uporablja pri simulaciji pediatričnih stanj. Poleg tega je center opremljen še s preprostimi simulatorji za učenje temeljnih veščin in postopkov (lutka Ančka za postopke oživljanja, modeli za vstavljanje venskih kanalov in podobno) ter z vso opremo, ki jo mora imeti intenzivni ali urgentni zdravnik za kritične okoliščine (reanimacijski kovček, reanimacijski voz, anestezijski aparat in podobno).

Kontrolna soba
Kontrolna soba je prostor, iz katerega se upravljajo lutke, v njej so med simulacijo tehnično osebje in inštruktorji, ki lahko dogajanje neposredno spremljajo skozi zatemnjeno steklo in ga vodijo s komunikacijskimi napravami. V sobi za virtualno učenje so računalniki s programi MicroSim, v katerih je predstavljen virtualen bolnik z različnimi patološkimi stanji, ki jih morajo študenti pravilno prepoznati in nato tudi pravilno ukrepati, bolnikovo stanje pa se ob tem ustrezno spreminja. Namenjeni so individualnemu učenju, in sicer kot predstopnja učenja na simulatorju SimMan. Soba za diskusijo je najpomembnejši prostor Centra, ker se v njem po simulaciji šele s pogovorom pridobiva in utrjuje znanje ter ugotavljajo morebitne napake.

Simulacija pomeni velik napredek pri medicinskem izobraževanju in veseli smo, da je medicinska fakulteta v Ljubljani s Centrom za medicinsko simulacijo naredila pomemben korak za njeno uveljavitev. Upamo, da se bo v prihodnje mogoče povezati s podobnimi centri ter medicinsko simulacijo utrditi kot nepogrešljivi del v izobraževanju slovenskega zdravstvenega osebja.