Januar 2009, 29.1.2009
Dnevnik reševalca:
Drama: z bolnikom iz Seattla v Beograd
Reševalec podjetja Pacient, Kristijan Prekaj, je v ZDA odšel po hudega bolnika
Avtor: Špela Predan
Pretežni del dejavnosti podjetja Pacient predstavlja reševalna služba. Poleg drugega tudi medicinski transport v Sloveniji in v tujini.


Dobili so naročilo za transport bolnika z anevrizmo, in sicer iz ameriškega mesta Seattle v Srbijo, v Beograd. 24-letni Beograjčan je med delom na eni izmed turističnih križark nenadoma izgubil zavest. Prepeljan je bil v seattelsko bolnišnico na okrevanje. Diagnoza: možganska krvavitev oziroma anevrizma. Po petih mesecih zdravljenja je okreval do stopnje, ko je bil zanj mogoč transport do doma. S tako hudo diagnozo je potreboval zdravniško oskrbo: zdravnika in zdravstvenega tehnika-reševalca, ki aktivno govori angleški in srbski jezik.
»Bi šel v Ameriko,« je reševalca podjetja Pacient Kristijana Prekaja v četrtek zjutraj vprašal vodja reševalne službe Jan Marolt. Kristjan je ravnokar prišel domov z nočnega dela. Bil je tako utrujen, da je videl samo še posteljo. Presenečen je vprašal, za kaj gre.
»Gre za 24-letnega bolnika z anevrizmo, ki je pred petimi meseci na ladji, kjer je delal, nenadoma omedlel. Prepeljan je bil v bolnišnico v Seattlu. Po štirinajstih dnevih je med fizioterapijo ponovno padel in prejel udarec v glavo, kar je povzročilo subduralni hematom (izlitje krvi v možgane, op.avt.). Vse skupaj pa se je še bolj zavleklo, ker je kmalu nato zbolel še za pljučnico,« je Kristijana obveščal Jan.
Kristjan je takoj pristal na novo nalogo.
»Odhod je že v soboto,« mu je še dejal Jan, preden je Kristijan zaspal.

Sobota: let v Seattle bp (brez posebnosti)
Kristijan je iz ambulante podjetja Pacient vzel reanimacijsko torbo (to je torbo za ohranjanje vitalnih funkcij bolnika), zdravila in vse potrebno za nudenje nujne medicinske pomoči. Ob 8. uri zjutraj je poletel proti Frankfurtu in nato v Seattle, največje mesto v zvezni državi Washington, na pacifiško stran Združenih držav Amerike.
»Sicer sem velikokrat spremljal bolnike iz tujine domov, a tako daleč, še nisem šel,« je po prihodu domov pripovedoval Kristijan.
Ko je pristal v Seattlu, ga je pri izhodu iz letala zagledal policist. Ker je v ZDA uniforma nekaj svetega, Kristijan pa je bil oblečen v reševalna oblačila Pacienta, ga je vprašal, od kod prihaja in s kakšnim namenom je prišel. Kristijan mu je razložil namen, policist pa ga je osebno skozi službeni izhod pospremil do parkirišč taksijev.
Hitro po prihodu v hotel se je srečal z zdravnikom, ki ga je najela mednarodna zavarovalnica. Zdravnik je prihajal iz Kanade. Ob večerji sta se dogovorila, kakšne so njune naloge in se kljub utrujenosti odločila, da se takoj odpravita v bolnišnico in obiščeta bolnika. Naslednji dan je bil že predviden odhod v Evropo.
In težave so se začele.

Vremenske ujme in kaos
Taksija zaradi snežnega meteža ni bilo od nikoder. Sporočili so jima, da ga tudi ne bo, saj je vreme podivjalo, na ulicah Seattla pa je bil popolni kaos. Poklicala sta v bolnišnico in govorila z lečečim zdravnikom. Osebje v bolnišnice jima je ponudilo, da pridejo po njiju reševalci. Ker je bil odhod letala proti Evropi napovedan za 8. uro zjutraj, so, upoštevajoč slabo vreme, odhod iz hotela napovedali za četrto uro zjutraj.

Nedelja: čakanje na vzlet, histerija na letalu
Po prihodu v bolnišnico se jih je najbolj razveselil oče 24-letnega bolnika, saj je bil ob sinu vseh pet mesecev, čeprav ni znal besede angleško. Kristijana se je razveselil kot otrok, saj je po dolgem času lahko spet z nekom govoril.
»Nato sva šla z zdravnikom na kratek sestanek z zdravstvenim osebjem. Razložili so nama vse glede terapije, nege, prehranjevanja. Bolnik je bil vitalno stabilen, a težje pokreten,« pripoveduje Kristijan.
Po sestanku so ameriški reševalci celo skupino odpeljali na letališče.
»Ob 6. uri zjutraj smo bili na letališču, od koder bi morali dve uri pozneje poleteti proti Parizu. Let je bil zaradi katastrofalnega vremena odpovedan.«
Tedaj jih je letališko osebje obvestilo, da imajo možnost ob 15. uri poleteti proti New Yorku, do takrat pa lahko počakajo v letališki ambulanti. Ponudbo so sprejeli, a težav ni bilo konec.
Ob 15. uri so sedli v letalo. Nadaljnji dve uri so nato na vzletni stezi čakali na dovoljenje za polet. Ko je dovoljenje prišlo, je neko potnico zagrabila panika in je na vsak način želela izstopiti z letala.
»Kar na enkrat k meni pristopi stevardesa in me prosi za pomoč. Potnica je zaradi strahu, ki ga je povzročilo čakanje in vedno slabše vreme, doživela histerični napad. Če bi ji ustregli, bi to vzlet prestavilo še najmanj za eno uro. Seveda sem šel do izjemno prestrašene gospe z namenom, da bi jo pomiril,« se spominja Kristijan. »V Ameriki uniforma resnično vzbuja veliko spoštovanje. Ko me je zagledala, je bila že malce bolj pomirjena. Potem sem se še pol ure z njo pogovarjal in pristala je, da poleti z nami.«
Letalo je proti New Yorku poletelo ob 18. uri popoldan in pristalo v ponedeljek ob treh zjutraj po lokalnem času. Tri ure pozneje so poleteli proti Frankfurtu, kjer so zamudili let v Beograd.

Ponedeljek: šest ur čakanja, nato let proti Beogradu
Kar šest ur so morali čakati na let v Beograd. Čakali so v letališki ambulanti. Letališko osebje frankfurtskega letališča jim je skušalo bivanje kar najbolj olajšati.
»Bolnik je bil ves čas stabilen. Vsaj to, če smo že imeli druge težave! Glede na to, da praktično nismo spali, smo v Frankfurtu izmenično spali po dve uri. Lahko smo se umili. Postregli so nam z odlično hrano, tisti dve uri spanca pa sta se zdeli kot dopust v toplicah.«

Torek: končno Beograd in pleskavica za Kanadčana
V Beogradu so nas pričakali bolnikovi sorodniki in prijatelji ter reševalna ekipa, ki nas je odpeljala v bolnišnico v Novem Sadu.
»Ko sva bolnika z zdravnikom predala dežurnemu zdravniku, s katerim sva se pogovorila in se poslovila, mi je odleglo. Kar zadeva bolnika, moram reči, da je bila celotna pot brez zapletov. In končno sem zdravnika, ki sem mu veliko govoril o srbski hrani, lahko peljal na pleskavico s kajmakom. Bil je tako navdušen, da sem mu moral na listek napisati, kako se jedi reče, da bi jo lahko jedel tudi naslednji dan.«
Dvodnevna sodelavca sta se poslovila, zdravnika so reševalci odpeljali v hotel, Kristijana pa na letališče, od koder je poletel proti Ljubljani.

Samo še en zaplet … Lahko?
Seveda pa za zelo utrujenega reševalca Kristijana težav še ni bilo konec. Ko so že pristajali na Brniku, je pilot sporočil, da so kontrolorji letenja zaradi slabega vremena letalo preusmerili na tržaško letališče. Od tam so potnike z avtobusi prepeljali v Ljubljano.
»Domov sem prišel v torek zvečer. Popolnoma utrujen! Na podjetju Pacient, s katerim sem bil ves čas na telefonski zvezi, so mi dali prosto do petka. Zdi se mi, da sem proste dni kar prespal,« zaključi pripoved o uspešno izpeljani misiji reševalec Kristijan Prekaj.