November 2010, 3.11.2010
Probiotiki:
Driska
ob zdravljenju z antibiotiki in probiotiki
Avtor: doc. dr. Rok Orel, dr. med., spec. pediater gastroenterolog
Drage bralke, spoštovani bralci. Jesen je tu. Čas, ko se gozdovi obarvajo v ognjene tone in zadiši po kostanju. Tako optimisti.


Jaz vidim jesen nekoliko drugače, kot čas, narava umira in ko se nas lotijo vse mogoče bolezni, od prehlada do depresije. Kot bi nas stvarnik opominjal, da so nam vsem dnevi na tem svetu šteti.
Proti temu turobnemu času se borimo vsak na svoj način – eni z martinovanji (Dioniz-Bakhus, bog vina, je bil umrli in ponovno vstali bog, torej ima štorija še predkrščanske korenine) in s festivali, kot je npr. Vesela jesen (štajerska varianta tolažbe v stilu kislo grozdje-sladka limona), drugi pa z antidepresivi in antibiotiki. S prvimi po potrebi (Slovenci jih imajoanajraje v tekoči obliki), z drugimi po nasvetu zdravnika. Če zbolimo. In zboleli bomo. Se še ni zgodilo, da ne bi. Vsi! Kot pri hrastoveljskem Mrtvaškem plesu, od dojenčka do starca, od smetarja do metropolita in predsednika vlade. Pa preidimo od intelektualnega diskurza h praktičnim nasvetom za vsakdanjo rabo. Po vsej verjetnosti bomo torej to jesen in zimo ponovno preživljali v družbi infekcij, takšnih in drugačnih. Če ljudem odpornost pade, pridejo na svoje mikrobi. Tudi tisti, ki povzročajo bolezni. Pa še idealno priložnost dobijo, da se širijo iz enega teleščka v drugega. Ko nas zebe, se ljudje pač tiščimo bolj skupaj. Ždimo v toplih izbah, se družimo bolj intimno (tudi ob kozarcu žlahtnega, da preženemo turobno vzdušje), otroke smo strpali v vrtce in šole … In mikrobi rajajo. Pred nami so meseci kihanja, smrkanja, kašljanja, bolečin v grlu, trebuhu, mehurju in še kje. Velik del teh težav povzročajo virusi. In proti virusom, razen redkih izjem, ni učinkovitih zdravil. Za določene težave pa so krive bakterije. In zoper bakterije imamo vrsto učinkovitih zdravil, ki jim pravimo antibiotiki. Mislim, da so antibiotiki (poleg cepljenj) zaslužni, da je dandanašnji človeški rod razmeroma zdrav. Da otroci ne cepajo kot muhe ob vsaki resnejši okužbi in da so grobovi z bližnjimi letnicami rojstva in smrti izjema, ne pravilo. In da večina ljudi dosega starost preko sedemdeset, osemdeset let. Za iznajdbo prvega antibiotika, penicilina, je Ian Flemming dobil Nobelovo nagrado. Pa čeprav je povzročil zaradi drastičnega zmanjšanja smrtnosti ob okužbah katastrofalne posledice. Svetovno prebivalstvo ob gori preživelih otrok nezadržno narašča in ni je države na svetu, ki bi lahko zagotovila dostojne pokojnine za rastočo armado starcev. Penicilinu so kmalu sledili novi in novi antibiotiki. Prej neozdravljive bakterijske bolezni so postale obvladljive. Vendar pa istočasno, ko mi vodimo vojno proti mikrobom, oni vodijo svojo tiho vojno proti nam. Kako? Vsake toliko časa nevidna igra naključij povzroči pri posamezni bakteriji spremembo dednega materiala, tako imenovano mutacijo. In nekatere od teh mutacij omogočajo bakterijam, da postanejo odporne na določen antibiotik. Takšna mutirana, odporna bakterija preživi zdravljenje z zdravilom, ki je pomorilo njene bratce in sestrice ter se veselo množi. In kot veste, bakterije in feministke za razmnoževanje niti ne potrebujejo partnerja. Bakterijske celice se enostavno razcepijo v dve novi celici (kako to naredijo feministke, ne vem). In hčere in sinovi naše odporne bakterije so vsi odporni na dotični antibiotik. Pa vnukinje in vnuki tudi. In tako kmalu dobimo bakterijsko populacijo, ki ji naši doslej uporabljani antibiotiki ne morejo več do živega. Pa tu še ni konec zgodbe. Mutacija za odpornost na antibiotik se lahko pojavi v dednem zapisu, ki je spravljen v deoksiribonukleinski kislini (DNK) bakterijskega kromosoma ali pa v zapisu na t. i. plazmidni DNK. Plazmidi so majhni delci DNK, ki vsebujejo kratka sporočila dednega zapisa in se nahajajo zunaj kromosoma. Zanimivi so zlasti iz enega razloga. Če se lahko zapis na kromosomski DNK prenaša le iz materinske bakterijske celice na hčerinsko, torej ob delitvi, si plazmidno DNA lahko bakterije izmenjujejo tudi izven delitve. Znano je, da se lahko vzpostavi med dvema bakterijama vez, po kateri ena bakterija drugi vbrizga svojo plazmidno DNK. O bolj ali manj opolzkih asociacijah, ki se mi ob tem porajajo, sem menda že pisal. In ta druga bakterija, recimo ji prejemnica plazmidne DNK, je lahko iste ali pa tudi druge vrste kot bakterija dajalka. Če se na plazmidni DNA nahaja zapis za odpornost na določeni antibiotik, bo odslej tudi bakterija prejemnica odporna nanj. In vsi njeni potomci tudi. Zato smo prisiljeni izumljati nove antibiotike, ki so sposobni pobijanja novih odpornih bakterij. Razvili smo torej plejado antibiotikov, ki so bolj in bolj učinkovito in bolj in bolj »globalno« (ali kot pravimo v strokovnem jeziku »širokospektralno «) pobijali vse živo (v svetu mikrobov). Seveda je cilj vsakega zdravljenja iztrebiti le tiste mikrobe, ki povzročajo določeno bolezen. Žal je to večinoma nemogoče. Bolj kot imamo opraviti z bakterijami, odpornimi na vrsto različnih antibiotikov, bolj moramo posegati po t. i. širokospektralnih antibiotikih. In ker so bakterije, ki povzročajo bolezni sodobnega človeka, plod desetletja dolge selekcije odpornih vrst, lahko redko uporabimo antibiotike z ozkim spektrom delovanja, večkrat pa one s širokim.
Kaj se zgodi z našo črevesno mikrobioto, ko jemljemo antibiotike?
Kot veste v črevesu živi na tisoče vrst različnih bakterij, njihov obstoj je nujen za naše življenje in zdravje. Ko zbolimo in se zdravimo z antibiotikom, »zdravilnega« odmerka zdravila ne bodo deležne le bakterije v naših pljučih, ampak tudi vse druge bakterije v našem telesu. In antibiotik ne bo ugonobil le povzročiteljev bolezni, ampak bo povzročil pravi pomor tudi med povsem neškodljivimi ali celo koristnimi črevesnimi bakterijami. Nekatere bodo seveda preživele. Tiste, ki vsebujejo genski zapis za odpornost na antibiotik, ki smo ga prejeli. Preživele bodo tako nekatere koristne, kot tudi nekatere nekoristne, celo škodljive vrste. Zaradi obilice prostora in hrane, ki jim je po odhodu neodpornih bakterij v »večna lovišča« sedaj na voljo v črevesu, se bodo seveda veselo razmnoževale in postale prevladujoča populacija. Ob jemanju antibiotikov se torej poruši stabilno ravnovesje, ki sicer vlada med različnimi bakterijskimi vrstami v črevesu. Če se bodo dovolj namnožile škodljive bakterije, bo v črevesu prišlo do vnetja. Na zunaj se bo to kazalo kot driska, bolečine v trebuhu, slabo počutje. Raziskave so pokazale, da se ob jemanju antibiotikov driska pojavi v 10 – 40 %. Med posebej na antibiotike odporne sodijo bakterije iz rodu klostridijev (Clostridium), zato sodijo med najpogostejše povzročitelje driske ob jemanju antibiotikov. Najpomembnejši je Clostridium difficile, ki izloča različne toksine, ki poškodujejo sluznico. V skrajnem primeru lahko povzroči celo pojav hudega vnetja s propadanjem sluznice, pojavljanjem razjed in celo predrtjem črevesa, t. i. psevdomembranozni kolitis (razlaga: psevdo-lažne membrane = z gnojem pokrite rane v črevesu, kolitis = vnetje širokega črevesa).
Ali lahko preprečimo drisko ob jemanju antibiotikov?
Ne moremo. Lahko pa pomembno zmanjšamo možnost, da se bo pojavila. Kako? Tako, da bomo sočasno z antibiotiki začeli jemati tudi probiotike, ki vsebujejo take vrste bakterij, ki po eni strani ugodno vplivajo na črevesno zdravje in ki so same odporne na dotične antibiotike. Probiotiki, ki so namenjeni preprečevanju drisk ob jemanju antibiotikov, navadno vsebujejo tudi bakterijske seve, ki izločajo snovi, ki specifično zavirajo rast in razmnoževanje klostridijev, se pravi bakterij, ki so najpogostejši krivci za pojav driske. Raziskave so pokazale, da jemanje določenih probiotikov med zdravljenjem z antibiotiki lahko zmanjša možnost za pojav driske in sorodnih neželenih učinkov na manj kot polovico. Seveda je pri tem, kot sem že nič kolikokrat poudaril, ključen pravilen izbor probiotika. Probiotiki za preprečevanje drisk ob jemanju antibiotikov niso isti kot tisti za zdravljenje infekcijskih drisk ali tisti za preprečevanje drisk na potovanju. Pa še nekaj. Pomembno je, da začnemo takšne probiotike jemati takoj, ko začnemo zdravljenje z antibiotiki. Če jih vzamemo šele takrat, ko se je driska že pojavila, bo njihov učinek manjši. Ja, jesenskih tegob vam res nisem znal odgnati. Mogoče pa vam jih bo tole znanje, kako preprečiti dodatne težave (drisko) ob že obstoječih (okužbah), vsaj za spoznanje ublažilo. Pa na antidepresive in martinovanje tudi ne pozabite!