November 2009, 4.11.2009
Dnevnik reševalca:
Duh iz Tiraspola
Filmska avantura treh reševalcev
Avtor: Roman Meško, direktor podjetja Pacient d.o.o.
»Opravičujem se, ker ne govorim slovensko. Oglašam se vam zaradi pomoči pri prevozu gospoda Francesca B., sicer stanujočega v bližini italijanskega mesta Viareggio.

Gospodu, ki je mornar, je pri delovni nesreči odrezalo stopali obeh nog. Ker od tukaj, iz Moldavije, ni neposrednega leta v Italijo, le vi (Slovenci op. avt.) pa ne potrebujete vize, vas sprašujem, ali nam lahko zagotovite prevoz z reševalnim vozilom.«

Sumljiva prošnja
Tako se je začelo pismo, ki je po faksu prispelo na naslov Pacienta, 26. maja 1997, podpisal pa ga je Miro F. Seveda se nam je zdelo malce nenavadno, da bi nas nekdo iz Romunije po faksu prosil za prevoz bolnika brez stopal iz moldavskega mesta Tiraspol. Zato smo zahtevali dodatna pojasnila o stanju bolnika, cestah, vizah in drugo. Naj spomnim, da se leta 1997 ni dalo priti v Romunijo ali Bolgarijo po najbližji poti, torej čez Srbijo oziroma tedanjo Jugoslavijo, ampak je bilo treba peljati skozi Madžarsko v Romunijo in nato v Moldavijo.
Gospod Miro je v naslednjem sporočilu vse pojasnil. Do zadnje podrobnosti je opisal pot, kje se bomo srečali z njim, in nam nato s svojim telesom in dušo zagotovil, da bo stvar plačana. To so bili namreč časi, ko o internetu še ni bilo duha ne sluha, ko je bil prenosni telefon velika izjema (pa še ta je deloval le na NMT, torej na analogni signal), v državah za nekdanjo železno zaveso pa je bil klic v in iz države mogoč le po centrali. Še faks je bil redkost. Neverjetno, kajne, pa je minilo le 12 let.

Mi zmoremo vse
Po dolgem posvetovanju s partnerjem Vitom, ki je bil, razumljivo, zelo skeptičen do verodostojnosti te zgodbe, sva se odločila, da bomo kljub temu šli po bolnika – vodila nas je misel, da zmoremo vse. Za pot sva izbrala tri izmed naših najmočnejših reševalcev, jim zaupala naše tedaj najboljše reševalno vozilo Mercedes Benz 270 Binz in odpravili so se na pot.

Trojica močnih reševalcev
Janu, Valterju in Marku sem pred odhodom seveda zabičal, naj se nikjer ne ustavljajo, naj ne prenočujejo, sploh pa ne v Romuniji. Če se bodo ustavili, naj bo nekdo vedno poleg rešilca, ko bodo točili gorivo, naj pazijo, na kateri črpalki in kakšno gorivo bodo vzeli, in drugo. To so bili drugi časi in lahko se je zgodilo, da si na kakšni vaški črpalki natočil gorivo, ki to sploh ni bilo, oziroma ni bilo pravo, in je bilo premalo oktansko. Zato se je lahko pokvaril motor. To se nam je kakšno leto prej zgodilo v Ukrajini.

Napotki za previdnost
Trojici reševalcev sem povedal še, naj ga, ko bodo gospoda sprejeli v avto, ne spustijo spred oči. »Zapomnite si, greste na izredno tvegano pot,« sem jih opozarjal še, ko so odhajali. »Nujno se oglasite vsaj dvakrat na dan,« sem končal. Vedel sem, da je bilo telefoniranje v tistem času in tistih deželah mogoče le s pošte. Fantje so odšli na 4000 km dolgo pot, sam pa sem prosil Boga za njihovo srečno vrnitev.

Prvi dan je bilo vse v redu
Ko so se oglasili prvi večer, so ravno prečkali madžarsko-romunsko mejo in se srečali z gospodom Mirom. Ko sem izvedel, da so se našli, sem si oddahnil in takoj sporočil Vitu, da je očitno prav, da smo šli in da je vse v redu. »Oglašajte se še, kot smo se dogovorili, in še enkrat ponavljam, ne ustavljajte se nikjer in ne zapuščajte rešilca.« Pri tem sem natančno vedel, da imajo ob mojem neprestanem »teženju« spačene obraze.

Drugi dan nič več v redu
Naslednji dan sem ves dan čakal na njihov klic, ki ga ni in ni bilo. Tudi pozno ponoči ga še ni bilo. Seveda vso noč nisem zatisnil oči, predstavljal sem si, kaj vse se jim je lahko zgodilo. Vsako slabo misel pa sem končal z največjim optimizmom: »Tam ni mogoče kar tako priti do telefona. Pot je dolga, avtocest ni, in če želijo priti do tja podnevi (od 22. ure do jutra je v Moldaviji namreč veljala policijska ura, kar je pomenilo, da se nihče ne sme nenadzorovano gibati), od tam pa z bolnikom do 22. ure še zapustiti državo, nimajo časa.« Tolažil sem se tudi s tem, da so vsi trije kar iznajdljivi in precej visoki (okrog 190 cm ali več) in da jih prav vsak »čoban« pa tudi ne more prestrašiti.

Bolnika ni!
Tretji dan končno klic: »Zdravo! Mi smo v bolnišnici v Tiraspolu, tega bolnika tukaj ni in ga tudi nikoli ni bilo. Povej, kaj naredimo!« »Pa kaj se ne oglašate, dobil sem živčen zlom!« sem kar se da mirno nagovoril Mareta. »Poslušaj, zdaj ne morem govoriti, povej, ali gremo pogledat v sosednje mesto, če morda leži tam, ali kaj naj naredimo. Imamo pet ur časa do policijske ure!«
Kaj zdaj? Odločiti sem se moral v nekaj sekundah. »Kaj pa pravi človek, ki vas je čakal?«

Mira tudi ni ... Past!
Odgovor me ni pomiril. »Ne morem preveč govoriti. V glavnem, ni ga z nami. Povej, kaj naj naredimo?« Kako ga ni z njimi? Ničesar več nisem vedel. Počakal jih je na meji, zdaj pa ga ni. Pa če je bilo tako dogovorjeno. Nič se ni ujemalo. Kar naenkrat me je prešinilo: PREVARA.
»Takoj domov. Ko boste prečkali mejo in prišli v Romunijo, se vračajte po drugi poti, tudi če je daljša! Z nikomer se ne pogovarjajte, kam greste in kje ste bili! Oglasite se, ko bo mogoče, predvsem pa previdno!«

Ali so reševalci živi?
Ure, ki so se začele vrteti takrat, so bile ene daljših v mojem življenju. Tudi straža med služenjem vojaškega roka v Novem Sadu mi je minevala hitreje. Kam naj grem, kaj naj naredim? Najraje bi se »teleportiral« k njim. Seveda po vsem tem nisem bil več tako na tekočem s svežimi novicami, ki sem jih moral prenesti partnerju Vitu. Pred očmi sem imel svoje tri fante. Kaj če jih bodo kje prestregli, kaj če so nas poskusili uporabiti za kakšne čudne posle. Zdaj bodo pa njih ugrabili, jim slekli uniforme, vzeli dokumente, jim podtaknili kakšen bel prašek, ali pa tihotapijo ljudi v Italijo. Skratka, po glavi so mi švigale same modrosti. Pet ur, kot dve leti, 24 ur pa ...

Neprespana noč
Kličem kar naprej na mobilno številko, čeprav sem vedel, da ni mogoče, da bi se mi oglasili. Odšel sem domov, se ulegel na kavč in buljil v TV, ki ga sploh nisem videl.
Poklical sem v dispečerijo: »Kako je, kaj novega?« z upanjem, da mi bo dispečer kaj sporočil, vendar sem vedel, da se bodo v vsakem primeru najprej oglasili meni, če se sploh še kdaj bodo.
Ponoči sem poskusil še enkrat. Zavrtel sem številko in oglasil se je ženski glas. Rekla je, da številka ni dosegljiva, v madžarščini. Zavrtel sem še enkrat, enako. Ne morem verjeti, na Madžarskem so, vse je v redu. Brez dvoma.

»Ma, kušnil bi te!«
Čez neskončno dolgo časa me je klical Mare: »Vse je v redu. Smo na Madžarskem, okoli poldneva bomo v Ljubljani.« Najraje bi ga kar »kušnil«.

Lepe kabaretne plesalke
Ko so prišli, sem jih bil »vesel k radia«, kot rečejo Dolenjci. Samo, da so živi. Ko so začeli pripovedovati zgodbo, sem postajal čedalje bolj jezen. Ko so se srečali z Mirom, pošiljavcem sporočila po faksu (možakar je brez velike večine zobovja spominjal na tipičnega balkanskega filmskega junaka), jim je začel trositi zgodbe o tem mornarju in nadaljeval, da se morajo nujno ustaviti v nekem kraju v Romuniji, ker imajo tam krasne kabaretne plesalke, češ, »fini lokal«, dobra hrana, glasba. Fantje so ga zavrnili, češ da so zato trije na poti, da se lahko neprestano vozijo.
Miro se ni dal: »Ni govora, tukaj se bomo ustavili, lastnik je moj prijatelj, za avto je poskrbljeno na varovanem parkirišču, tako ali tako pa ne moremo po 22. uri vstopiti v Moldavijo in je treba pričakati jutro.«
Ob vztrajnem prepričevanju se je naši sveti trojici (Jan, Valter, Marko) začelo dozdevati, da je res bolje storiti tako, kot jim je rekel Miro. »Roman (to sem jaz) pa tako ne bo izvedel, ker mu ne bomo povedali.« Odločitev je bila soglasna: »Prespimo, ampak zjutraj takoj na pot, brez posebnega cirkusa.«
Večer je bil seveda po balkansko zanimiv, utrujenost velika. Tako so po dobri jedi in kratki zabavi trdno zaspali vsak v svoji sobi. Cena gostinskih uslug je bila drobiž, pa še rešilec je bil na varnem.

Kje je rešilec?
»Fantje, Mira ni!« se je pridrl Valter po hodniku. »Ni ga? Kako ga ni, saj je spal v sobi poleg nas! Teci pogledat, kaj je z rešilcem!« je ves zabuhel zavpil Mare. Jan je postavil osebni rekord v oblačenju in stekel ven. »Avto je tu!« je zavpil.
Na recepciji seveda niso nič vedeli, kdo je ta naš Miro, videli so ga prvič, niti niso vedeli, kam in kdaj je odšel. Po prvih trenutkih zmedenosti so se zbrali in se odločili. Nič ne bomo klicali, so se odločili, gremo v Tiraspol, vzamemo bolnika in domov. Vendar ga tam sploh ni bilo.
Na poti nazaj so med drugim še nekoliko zapeljali s ceste, ker jim je ponoči pot prečkala, seveda neosvetljena konjska vprega (svetile so se le nekoliko oči konja). Na avtu ni bilo škode, zato so se lahko odpeljali naprej. Do doma so vozili skupaj 24 ur. Iz Tiraspola pa so pripeljali - duha.
Doma so seveda objokovali neposlušnost. Sam sem sicer kazal ogorčenost in pametoval, v sebi pa sem se zahvaljeval Bogu za uslišano molitev - da so se vrnili živi in zdravi.