Maj 2009, 7.5.2009
Kolumne:
Dvanajst tisoč bolnih Slovencev
Avtor: asist. Mojca Miholič, dr. med., spec. družinske medicine
Ob večerih, ko se vse umiri in tišina zareže v dno duše, velikokrat posežem po Atlasu sveta in listam, listam…


Opazujem reliefe držav ter si postavljam sanjski ustroj in prednosti, kam bi pobegnila za mesec dni ali več. Daleč od ponorelega sveta.
Prst se mi ustavi na edini večji modri lisi sredi celinske jugovzhodne Azije, natančneje na jezeru Tonle sap, v Kambodži. Zaprem oči in se spominjam nedavne lastne vožnje z majhno barko. Majajoča barka se je na mojo željo ustavila ob veliki, privezani ladji z oznako rdečega križa. Zdravniški nagon mi je velel, naj vendar pogledam, kaj je na njej. In vstopila sem. Že zavedanje, da stojim sredi ambulante na reki, v ladji, me je dovolj osupnilo, kaj šele prihod nasmejanega gospoda, ki so ga klicali gospod doktor, in najin pozdrav. Kar naenkrat me je začelo vse zanimati. Le »obljuba«, da tokrat na potovanju ne bom čezmerno izkazovala svoje stanovske pripadnosti, se je prelomila. V borni angleščini in s precejšnjo pomočjo pantomime sva prijetno pokramljala.

Gospod skrbi za zdravstveno stanje več tisoč (kdo bi vedel koliko!) domačinov, ki se iz dneva v dan bojujejo s pomanjkanjem pitne vode, temeljnih živilskih dobrin in higienskih pripomočkov. Pokazal mi je omaro, takšno, kot jo imajo pri nas le še prababice, z nekaj škatlicami tablet, infuzijskih steklenic in parom rokavic. In to je vse! No, gospod spremlja tudi zdravstveno stanje nosečnic, skrbi za dojenčke in zdravi (pre)številne okužene bolnike z drisko, malarijo, oslabelostjo. Za revne domačine ob jezeru je edino upanje v pravilno zdravstveno oskrbo. Gospod mi je kmalu povedal, da pravzaprav sploh ni zdravnik, ampak zdravstveni tehnik z večletnimi izkušnjami. Pa vendar, komu mar? Ljudje mu zaupajo, ne zanima jih njegova izobrazba. Cena življenja se meri s preživetjem v krizi, in ne z udobjem ali izobrazbo »zdravnika«. Očitno je tam že dolgo vse vpeto v neki stalni ritem, brez sprenevedanja ali prevelikega pričakovanja v čudežno pomoč; brez nenehnega telefoniranja, kritiziranja, nadlegovanja, ocenjevanja, medijskega linča. Pa vendar, presenetljivo, ljudje kljub revščini (gledano z zahodnjaškimi, rahlo pristranskimi očmi) delujejo zdravi, kleni in plašno nasmejani. Predvsem pa s spoštljivim odnosom do njihovega edinega »zdravnika«! Kar milo se mi je storilo.

V Sloveniji je vse drugače. Verjetno veliko bolje in prav. Pa vendar smo zdravniki (z diplomami v žepih!) velika tarča negativnih, takšnih in drugačnih, misli in dejanj. Ob natančnejši analizi prejšnjih treh delovnih tednov se mi kar vrti v glavi. Pomislite, da smo konkretno v našem zdravstvenem domu, kljub nenehnemu opozarjanju in razglašanju, da je na pohodu gripa influenca, pregledovali bolnike, ki so se iz strahu, da imajo mogoče kaj drugega (kot gripo), prijavljali na pregled že prvi dan opazno zvišane telesne temperature. Panika!? Ko je pa vendar jasno (tako piše še v rumenem tisku), da naj bolni ostanejo prvi dan bolezni doma in naj ne delajo gneče ter tako neposredno širijo bolezni še na preostalo, neobolelo ljudsko množico obiskovalcev ambulant. Panika je vladala tudi med telefonskimi klici. V 12 urah delovanja (izmenično po tri ambulante) smo našteli več kot 12.000 telefonskih klicev! Si predstavljate, kako kakovostno smo lahko hkrati oskrbeli in se pogovarjali s fizično navzočimi bolniki v ambulantah ter nenehno odgovarjali na klice? Odgovora ne poznam, lahko ga le slutim.

Odnos do soljudi, tudi do zdravnikov, se začne (in konča) v odnosu do sebe. Tisti, ki je krivičen do enega, bo tudi do drugih, in tako naj se pr(a)va preventiva začne že danes v samo(pre)vzgoji. Bolje nam bo! Vsem.