April 2011, 2.4.2011
Zdravniki svetujejo:
Holesterol
Kaj je holesterol
Avtor: asist. Rok Lokar, dr. med., spec. družinske medicine
Holesterol je nujno potrebni sestavni del celične membrane pri živalih. Potreben je tudi za biosintezo žolčnih kislin (ki so nujne za presnovo) in steroidnih hormonov (kamor sodijo na primer spolni in stresni hormoni).


Gre torej za snov, brez katere naše preživetje ni možno. Je sestavni del različnih lipoproteinov (maščob), ki jih ločimo glede na njihovo gostoto, od najmanj (VLDL, LDL), srednje (IDL) do najgostejših (HDL).
LDL je tako imenovani »slab holesterol«, saj se z naraščanjem koncentracije povečuje relativna škodljivost, HDL pa je »dober holesterol « in si želimo, da bi bila njegova koncentracija čim višja. Skupni holesterol v laboratorijskih izvidih pa je poleg omenjenih odvisen še od vrednosti trigliceridov (»prave« maščobe v krvi), za katere si prav tako želimo, da bi jih bilo čim manj. Holesterol se torej nahaja v hrani živalskega izvora, največ ga je v rdečem mesu, večino tistega v našem telesu pa proizvedejo naša lastna jetra, ki so neke vrste tovarna holesterola.

Kakšne so normalne vrednosti
Večina referenčnih (»normalnih«) laboratorijskih vrednosti je določena glede na povprečno vrednost v populaciji ter določenim odstotkom nad in pod njo; na ta način interval določene »normalne« vrednosti zajame večino ljudi v populaciji. Pri koncentraciji holesterola je drugače, saj so referenčne vrednosti določene glede na trenutna priporočila stroke, ne oziraje se na stanje v populaciji. Z drugimi besedami, gre za vrednosti, ki bi si jih stroka želela doseči, a so v resničnem svetu precej višje. Za primer naj povem, da je večina referenčnih laboratorijev določila zgornjo mejo skupnega holesterola pri 5.2 mmol/L. Vzorec populacije pacientov iz Ljubljane (vseh starosti, obeh spolov, tudi tistih, ki jemljejo zdravila za zniževanje holesterola) je pokazal, da je povprečna vrednost okrog 5,9 mmol/L, torej bistveno višja od referenčne.

Kako ga lahko znižam po naravni poti
Najučinkovitejši način za znižanje slabega in povišanje dobrega holesterola je redna intenzivna telesna aktivnost. »Intenzivna« pomeni približno 60–80 odstotkov zmogljivosti, večina ljudi se pri takem tempu prične potiti. Tovrstna rekreacija je potrebna vsaj trikrat tedensko po štirideset minut. Pomembna je zdrava prehrana; najboljša je lahka hrana mediteranskega tipa, torej obilo zelenjave na oljčnem olju, ribe, sadje in belo meso, rdečega mesa pa malo. Alkohol resda znižuje holesterol, vendar v količinah, ki so za telo že škodljive iz drugih razlogov, zato tak način »zdravljenja« nikakor ni priporočljiv. Rastlinski steroli, ki so dodani nekaterim jedem (jogurtom ali margarini), lahko v primerni količini (dnevno je potreben vnos okrog 1,5 grama) znižajo skupno koncentracijo holesterola za približno 10 %.

Kakšno tveganje pomeni holesterol
Holesterol pri večini ljudi verjetno ni samostojen dejavnik tveganja za razvoj srčno- žilnih bolezni, temveč zgolj sodelujoč dejavnik. Med pomembnimi dejavniki tveganja je na prvem mestu sladkorna bolezen, nato povišan krvni tlak (arterijska hipertenzija), dedna obremenjenost, kajenje, prekomerna telesna teža in telesna neaktivnost. Če je holesterol edini dejavnik tveganja, je povsem pri repu po pomembnosti; če je pridruženih več dejavnikov, na primer sladkorna bolezen in družinska obremenjenost, pa se njegova pomembnost močno poveča. Tveganje za razvoj srčno-žilnih bolezni je statistična ocena, ki jo izračunamo glede na znane dejavnike tveganja, starost, spol ter razmerje med višino in težo (indeks telesne mase). Tabele za oceno tveganja so nastale na podlagi izjemno velikega števila podatkov in so precej zanesljive. Kljub temu pa gre zgolj za statistično tveganje, ki je za posameznika samo ocena in ne odraz dejanskega stanja.

Kdaj in kako zdraviti
Skladno s priporočili stroke pričnemo holesterol zdraviti takrat, ko relativno tveganje za srčno-žilni dogodek preseže 20 % v času 10 let. Za izračun tega tveganja so namenjeni preventivni pregledi, ki jih redno izvajamo zdravniki družinske medicine; govorimo o zdravljenju v smislu primarne preventive, saj preprečujemo razvoj bolezni. O tem, koliko je to pomembno za posameznika, je težko natančno reči karkoli, saj gre prav tako za statistično zmanjševanje tveganja. Posebna zadrega se pojavi pri ljudeh, ki imajo precej visoke koncentracije holesterola, a brez prisotnih drugih dejavnikov tveganja. V takih primerih je najbolj smotrno opraviti ultrazvok vratnega žilja, saj ta preiskava precej zanesljivo pokaže, če se na žilah delajo škodljive spremembe, povezane s holesterolom, ali ne. Če je relativno tveganje nizko in sprememb ni, zdravljenje z zdravili ni smotrno. Če pa so na žilah že prisotne spremembe, je zdravljenje potrebno ne glede na morebitno statistično nizko stopnjo tveganja (v tem primeru lahko govorimo že o sekundarni preventivi, saj se je bolezensko stanje na žilju že pričelo razvijati in ga zdravimo, ne samo preprečujemo). Zdravljenje holesterola z zdravili je obvezno pri tistih, ki imajo sladkorno bolezen, in pri tistih, ki so že utrpeli pomemben srčno-žilni zaplet (srčni infarkt ali možgansko kap) ter tistih, ki imajo periferno bolezen arterijskega žilja. Holesterol večinoma zdravimo z zdravili, ki zavirajo njegovo proizvodnjo v jetrih, tako imenovanimi »statini«.

Kako pogosto naj ga kontroliram
Pri ljudeh, kjer je tveganje za razvoj srčno-žilnih bolezni nizko, je dovolj kontrola holesterola na tri do pet let. Pri tistih, kjer je tveganje dovolj visoko, da je potrebno pričeti zdravljenje z zdravili, se uspešnost zdravljenja praviloma preveri po treh mesecih, nato se običajno kontrolira enkrat letno. Pogostejše kontrole niso smiselne.
dr. svetuje
Zdrav način življenja – torej redna ustrezno intenzivna telesna aktivnost, zdrava in uravnotežena prehrana, skrb za primerno (nizko) telesno težo in opustitev kajenja – je veliko bolj učinkovit pri zmanjševanju tveganja za razvoj srčno-žilnih bolezni, kot je zdravljenje holesterola z zdravili.