Marec 2010, 3.3.2010
Zdravniki svetujejo:
Imunski sistem za telebane
Avtor: doc. dr. Rok Orel, dr. med., spec. pediater gastroenterolog
Spoštovani bralke in bralci! Najprej, da ne bo zamere zaradi naslova. Da ne bi pomislili, da vas imam za bedake.


Beseda teleban v njem pomeni nekoga, ki se z določenim predmetom, o katerem bom pisal, torej imunskim sistemom, ne ukvarja poklicno, in je torej pričakovati, da je njegovo znanje manjše od radovednosti in ukaželjnosti, da bi o njem kaj novega izvedel. Torej je s tega vidika teleban tudi moč oče (oprosti oči!), ki je bil sicer univerzitetni profesor, kar pomeni, da najbrž ni zabit, a se je namesto z imunologijo ukvarjal z energetiko.
In če želim tako zapleteno zadevo, kot je imunski sistem, predstaviti vam radovednežem razumljivo (če spadate med radovedne, dragi bralci, ne morete biti zabiti), je najlažji način tisti, ki se uporablja v različnih priročnikih, kot npr. Računalništvo za telebane, Kuhanje za telebane in drugih. Če bi hotel zadevo poduhoviti, bi najbrž izbral maniro Kurja juhica za … Ampak, prosim vas, kako pa se sliši, kurja juhica za imunski sistem? Nadvse zavajajoče! V vsej svoji dolgoletni zdravniški in znanstveni karieri namreč še nisem zasledil niti ene raziskave, ki bi potrdila, da lahko kurja juha kakor koli vpliva na imunski sitem. Lahko pa probiotiki! In ker so ti rdeča nit, vam za lažje razumevanje, kako ti vplivajo na imunski sistem, podajam nekaj temeljev.

Kaj sploh je imunski sistem
Nestrokovnjaki si besedo imunost razlagajo kot odpornost. Če smo imuni proti neki bolezni, ker smo se na primer cepili proti njej, smo nanjo odporni. Če nam »upade imunost«, pogosto obolevamo za različnimi okužbami in podobnimi boleznimi. Imunski sistem ima res pomembno vlogo pri naši odpornosti proti boleznim, še zdaleč pa ni edini mehanizem, ki nas varuje pred njimi. Pomembno je splošno stanje organizma, kamor spadata primerna prehranjenost in telesna kondicija, pa odsotnost pomembnejših motenj v delovanju vseh organskih sistemov in navsezadnje primerno delovanje naravnih pregrad, kože in sluznic prebavil, dihal, sečil in rodil, ki preprečujejo vstop povzročiteljem bolezni v naš organizem. In še bi lahko našteval. Res pa je, da igra imunski sistem pri zaščiti pred infekcijskimi povzročitelji bolezni, pa tudi pri preprečevanju vrste drugih bolezni, tudi raka, osrednjo vlogo.

V grobem bi lahko imunski sistem razdelili na dva dela. Prvi je t. i. prirojena, drugi pa pridobljena imunost.


Sistem prirojene imunosti je razvojno starejši. Zasledimo ga že pri živalih na razmeroma nizki stopnji razvoja. Glavno »ognjeno moč« tega sistema predstavlja vrsta različnih celic, ki so skoraj v vseh delih organizma in so sposobne »prepoznati« morebitno škodljive elemente, ki so iz okolja vdrli v organizem, jih pogoltniti in uničiti ter sprožiti vrsto reakcij, s katerimi zavarujejo organizem pred nadaljnjim vdorom škodljivosti. Te celice so sposobne prepoznati telesu tuje snovi, čeprav se z njimi v preteklosti še niso srečale. Zato govorimo o prirojeni imunosti. Ker celice prirojenega imunskega sistema najprej »pogoltnejo« in nato razgradijo svoje žrtve, bi jim lahko rekli »celice požiralke« (strokovno fagociti). Znanstveniki so ugotovili, da imajo te, pa tudi številne druge telesne celice (npr. celice črevesne povrhnjice – epitelija), na svoji površini in v svoji notranjosti posebne receptorje, s katerimi prepoznavajo tuje snovi, ki bi lahko bile telesu škodljive (npr. dele bakterij in virusov). Zanimivo je, da ti receptorji pogosto prepoznavajo nebeljakovinske molekule, npr. nukleinske kisline, lipopolisaharide (mešanice maščob in ogljikovih hidratov), celice, ki so del sistema pridobljene imunosti, pa s svojimi receptorji prepoznavajo predvsem beljakovinske molekule. Poleg tega, da celice prirojenega imunskega sistema že same uničujejo vrsto »sovražnikov našega organizma«, je verjetno še pomembnejša njihova vloga pri spodbujanju sistema pridobljene imunosti. Celice pridobljene imunosti, limfociti, so namreč sposobne prepoznati telesu tuje snovi (tem pravimo v imunološkem jeziku antigeni) le, če jim jih primerno »predstavijo« na svoji površini celice prirojenega imunskega sistema. Zato takšne celice pogosto imenujemo tudi »antigen predstavitvene celice«.
Limfociti so osrednje celice pridobljene imunosti. Njihova glavna značilnost je specifičnost. Vsak limfocit prepoznava le en ali nekaj zelo podobnih antigenov. Zelo (in celo preveč) poenostavljeno: limfocit, ki prepoznava neki antigen iz bakterij iz rodu salmonel, ne bo prepoznaval antigenov iz bakterij rodu stafilokokov. Če limfocit, ki prepoznava antigen salmonel, naleti v sluznici črevesa na takšen antigen, ki ga seveda ustrezno predstavijo antigen predstavitvene celice, se bo sprožila vrsta dogodkov, posledica pa bosta razmnoževanje in aktivacija celotne množice limfocitov, ki bodo specifično prepoznavali ta salmonelni antigen in začeli ukrepati proti bakterijam rodu salmonel, ki so se iz takšnega ali drugačnega vzroka znašle v naši črevesni sluznici. Glede na značilnosti ponavadi delimo limfocite v dve glavni vrsti, limfocite B, ki zorijo v celice plazmatke in izločajo protitelesa, in limfocite T, ki imajo vlogo pri t. i. reakcijah celične imunosti in usmerjajo imunski odziv. Poznamo množico podvrst limfocitov T, a o tem morda kdaj drugič. Preveč naenkrat ni zdravo!
Le še to. Ena poglavitnih značilnosti pridobljene imunosti je t. i. imunski spomin. Če se je imunski sistem nekoč že srečal z nekim antigenom, ostane v telesu povečano število limfocitov, ki so sposobni ta antigen prepoznati ob ponovnem srečanju, t. i. spominskih celic. Zato bo ob ponovnem srečanju z enakim antigenom imunska reakcija, namenjena obrambi organizma, hitrejša in učinkovitejša. Vsaj v večini primerov. Na tem temelji učinkovitost cepljenja proti nekaterim okužbam.

Črevesni imunski sistem
Čeprav med organe, ki so »anatomsko« viden del imunskega sistema, uvrščamo predvsem bezgavke, ki so razporejene po vsem telesu, priželjc, v katerem »zorijo« nekatere vrste limfocitov in vranico, ki je največja bezgavka, nameščena v sredino krvnega obtoka, največ celic imunskega sistema ni v njih. Največ jih je v črevesu. Ste se začudili? Pa poglejmo, zakaj!
Če je imunski sistem predvsem obramba pred vdorom tujih snovi, predvsem pa morebitno škodljivih mikroorganizmov v telo, je razumljivo, da bodo najmočnejše sile nakopičene tam, kjer je možnost takšnih vdorov največja. Tudi stari Rimljani niso večine svojih legij nastanili v Italiji, ampak na nemirnih mejah svojega imperija. Črevo je gotovo tista meja, tista stičnica, kjer se naš organizem na največji površini srečuje z zunanjim okoljem. Z okoljem se srečujemo seveda tudi na površini telesa. Ampak koža je kot kakšen debel betonski oklep jedrskega reaktorja, skoraj neprepustna za snovi iz okolja. Pa v sluznicah dihal, nožnice … Tudi tam imamo kar nekaj imunskih celic. Kljub temu pa po zraku prileti v telo precej manj telesu tujih snovi, pa tudi spolni organi jih, razen če smo izjemno promiskuitetni, niso deležni toliko kot prebavila, skozi katera gre vse, kar zaužijemo. Vsa hrana in z njo številni mikroorganizmi. In ker črevo ne sme biti kot stena jedrskega reaktorja, če želimo skozi njo prepustiti vse tiste hranljive snovi, ki jih naš organizem potrebuje, je nujno, da je tu vzpostavljen kar se da učinkovit obrambni sistem.
Imunske celice v črevesu, skrite pred pogledi, ves čas čakajo v zasedi. In ko se kateremu od mikroorganizmov uspe preriniti skozi plasti črevesne sluzi in pregrado črevesnih celic, hop po njem. V resnici je črevesna sluznica mesto nenehnega spopadanja imunskega sistema proti prišlekom iz zunanjega sveta. Stalne »praske« na mejnem območju, bi rekli v vojaški terminologiji. Za nadzor nad teritorijem, kot v Afganistanu. Kadar je včasih vdor večji, npr. ob okužbi z mikrobi, ki povzročajo bolezni, nastanejo resnejši spopadi. Takrat se aktivira veliko različnih celic imunskega sistema. Te se med seboj obveščajo o »dogajanju na fronti«, izločajo morje različnih snovi, ki uničujejo sovražnika ali sporočajo zaveznikom, kaj naj delajo. Iz oddaljenih mest se »rekrutira« rezerva in prihiti na kraj spopada. Takšno dogajanje se v medicinskem žargonu imenuje vnetje. To je v opisanem primeru seveda nujno in koristno, saj prepreči škodljivim mikroorganizmom vdor v naše telo. A kot v vsaki vojni tudi pri vnetju nastane kolateralna škoda. Boj zahteva svoje žrtve ne le med celicami, ki neposredno sodelujejo v imunskem spopadu, ampak tudi med tistimi v okolici. Zato je vnetje že bolezenski proces.
Če je vnetje, ki nastane zaradi vdora škodljivih mikroorganizmov, dolgoročno koristno, saj nas je zavarovalo pred njihovim še večjim vdorom, vidimo pogosto tudi vnetje, ki nastane proti snovem, neškodljivim za organizem. Na primer, proti določenim snovem (antigenom) iz hrane. Takrat bomo takšnemu vnetju rekli alergija. Ker so v črevesu ves čas telesu tuje snovi, hrana in črevesni (neškodljivi) mikroorganizmi, bi po logiki črevesni imunski sistem nenehno bil strašni boj, ne boj, mesarsko klanje. In slehernikovo črevo bi bil velik vnet ognojek. Pa, hvala bogu, ni tako. Delovanje imunskega sistema je namreč natančno nadzorovano. Njegove celice se naučijo prepoznavati organizmu nenevarne snovi in jih tolerirati. Govorimo o procesu imunske tolerance, ki je za naše preživetje vsaj tako pomemben kot proces imunske zaščite. Če se pri nadzoru kaj zalomi, začne naš imunski sistem delovati neustrezno. Pojavijo se bolezni, kot so alergije (neustrezen imunski odziv na antigene iz hrane), kronične vnetne črevesne bolezni (neustrezen imunski odziv na normalne črevesne bakterije), avtoimunsko vnetje (imunski sistem prepozna nekatere lastne celice organizma kot tuje).
Črevesne bakterije, ki so normalni prebivalci črevesa, so poglavitne za normalen razvoj črevesnega imunskega sistema v otroštvu, pa tudi za njegovo poznejše delovanje in pravilen nadzor nad njim. Ker so celice imunskega sistema izredno mobilne in iz črevesa potujejo v različne druge dele telesa, se lahko vpliv črevesnih bakterij na imunski sistem pokaže tudi drugje, ne le v črevesu. Zato nekateri probiotiki vplivajo na imunske procese v črevesu, pa tudi na splošno odpornost organizma.
Ker je uredništvo omejilo dolžino mojih člankov, moram za danes končati. Na sredini zgodbe. Ampak, ali ni Šeherezada pridobila naklonjenost sultana Šahriarja prav s tem, da je vsak večer končala zgodbo pred njenim razpletom, na katerega je moral sultan počakati (s tem pa pustiti Šeherezado pri življenju) do naslednjega dne. Le upate lahko, da tudi tale podlistek ne bo izhajal v tisoč in enem nadaljevanju.