Januar 2010, 6.1.2010
V gibanju:
IronMan
Športna bolnišnica
Avtor: asist. Robert Hajdinjak, dr. med.
Kona, največji in hkrati najmanjši od Havajskih otokov, se vsakega oktobra za nekaj tednov spremeni v triatlonsko Meko, kamor romajo vsi triatlonci, ki se jim je med letom uspelo kvalificirati na svetovno prvenstvo v seriji triatlonov IronMan (3,8 km plavanja, 180 km kolesarjenja in 42 km teka).


In z njimi večji del športne industrije, za katero so triatlonci, ki stremijo za čim lažjo, hitrejšo in dražjo opremo, lahek plen. V ospredju cirkusa je vsekakor tekmovanje, ki velja predvsem zaradi krutih in tropskih razmer, v katerih poteka, za eno najtežjih vzdržljivostnih prireditev na planetu.
Kot velika večina ekstremnih preizkušenj človeških psiho-fizičnih sposobnosti je tudi IronMan nastal zaradi stave. Leta 1978 se je John Collins, poveljnik v ameriški vojski, odločil končati zimzelene razprave o tem, katera izmed vzdržljivostnih disciplin zahteva aerobno najzmogljivejše športnike. Združil je najnapornejše športne dogodke na glavnem otoku Havajev, Oahu: Waikiki plavalni maraton (3,8 km), kolesarsko dirko okoli otoka Oahu (185 km) ter maraton Honolulu (42 km). Pravila so bila preprosta, kdor prvi prečka ciljno črto, bo dobil naziv aerobno najbolj sposobnega jeklenega človeka (iron man).

Zaradi zahtevnih razmer poteka dirke je že na začetku nad tekmovalci bedela močna ekipa zdravstvenih delavcev. V prvih letih so zaradi grozeče dehidracije in elektrolitskih motenj tekmovalce med tekmo tehtali in izločili vse, ki so izgubili več kot tedaj določena dva kilograma telesne teže. In čeprav so pravila v sodobni dobi, skladno z obširnejšim poznavanjem človeške fiziologije, spremenjena, nad tekmovalci še zmeraj bedi močno okrepljena zdravstvena služba. Havajski IronMan je verjetno eden redkih športnih dogodkov, kjer se zdravniki srečamo s stanji, o katerih sicer večinoma beremo v literaturi kot o mogočih zapletih ekstremnih obremenitev. Velik razlog zanje so podnebne razmere. Dirka, ki traja od sedmih zjutraj do polnoči, poteka pri približno 65-odstotni povprečni vlagi, temperaturi okrog 30 stopinj ter močnem vetru. Vse skupaj pa začinijo še obsežna polja črne lave, čez katera poteka dirka, ki obsevana z močnim soncem, ustvarjajo občutek teka po žerjavici. Skratka, razmere, ki izmučijo že gledalce ob progi, ki se z največjim veseljem za kakšno uro umaknejo v »po ameriško ohlajeni fast food« ob progi, kaj šele za tekmovalce (ki, roko na srce, z enakim razlogom tudi sami navadno naredijo enak krajši izlet. Le kdo bi jim zameril).



Po posredovanju kolegov z ene od ameriških univerz sem se na zadnjem IronManu tudi sam pridružil zdravniški ekipi. Veliki ekipi, saj je imela poljska bolnišnica pod šotorom, hlajena z velikimi ventilatorji (ki so žal hladili bolj administratorje kot atlete), 72 bolniških postelj, razporejenih v 12 oddelkov, ter mini intenzivno enoto. Za vsak oddelek je bila odgovorna stalna ekipa dveh zdravnikov, treh medicinskih sester in kurirja (imenovali smo ga kar tekač, ker je neprestano tekal po bolnišnici in prinašal opremo, hrano, pijačo in drugo). Razporejeni smo bili v več turnusov, od katerih je bil najzahtevnejši od 16.00 do 22.00, ko pride v cilj največ triatloncev. Takrat so bile občasno zasedene vse postelje. Od 1800 atletov jih je medicinsko osebje tisti dan pregledalo 545. Na srečo ni bilo resnejših nesreč na terenu (predvsem na kolesarjenju), ki so v preteklih letih skoraj vedno zaznamovale dirko. Za logistiko je bilo odlično poskrbljeno. Z vsakim atletom, ki so ga (največkrat) prinesli, je prišel tudi papir z zapisano telesno težo pred dirki in po njej, kroničnimi boleznimi, morebitnimi zdravili, ki ji prejemajo, in alergijami. Vse informacije torej, ki smo jih za urgentno obdelavo potrebovali. Da bi zmanjšali nevarnost nepravilne uporabe igel, so po bolnišnici ves čas krožile ekipe za odvzem krvi in vzpostavljanje venskih poti. Te ekipe so na zdravnikovo željo odvzele kri za prenosni laboratorij, s čimer smo ugotavljali vrednosti elektrolitov, krvnega sladkorja, hematokrita in hemoglobina. Poleg stalnih zdravnikov so med oddelki krožili tudi posvetovalni zdravniki (charge docs) z več izkušnjami, ki so tudi edini imeli neposreden dostop do močnejših zdravil. Ta so izdali le na prošnjo zdravnika ob hkratni predstavitvi atleta. Po ameriško, kjer je strah pred tožbami vedno navzoč, smo vestno vodili tudi popis atleta, na protokolu so bili obvezni vitalni podatki, prejeta terapija, znaki, zaradi katerih je bil sprejet, ter čas prihoda in odpusta.

S profesionalnimi triatlonci skoraj ni bilo dela. Vrhunsko trenirani stroji, ki so bili na razmere večinoma ustrezno pripravljeni z dovolj dolgo dobo aklimatizacije. Morda kakšen žulj, odrgnina, dehidracija. Ali pa dolgotrajno pitje in čakanje na klic narave za odvzem vzorca urina za protidopinške analize. Popolnoma drugače je bilo seveda z rekreativci. Velikokrat brez pravega občutka, a z neizmerno željo po osebnem rekordu, za katerega so garali toliko mesecev, so nekateri pripravljeni žrtvovati tudi ledvico in ustvarjati dramo. Manifestne elektrolitske motnje, predvsem hiponatremije, so bile z naskokom najpogostejša težava. Takoj za hipertermijo in krči. Zadnje smo reševali z dvema kadema, napolnjenima z mešanico ledu in vode. Telesna temperatura jedra nad 40 stopinj z znaki hipertermije je nujno stanje, ki zahteva radikalno ohlajanje, drugače lahko povzroči nepopravljive poškodbe telesnih proteinov. Najučinkoviteje smo atlete ohlajevali do 38 stopinj kar z namakanjem v kad mrzle vode. Elektrolitske motnje so bile kompleksnejša težava. Večinoma so prizadele počasnejše atlete, ki so med dirko zaužili preveč tekočin glede na izgubo s potenjem. S tem so dodatno razredčili elektrolite. Predvsem je bilo nevarno piti hipotonike ali celo navadno vodo, ki je ob množici zaužitih energetskih ploščic verjetno res prijala, a vsekakor ni bila pametna izbira. Pri večini prizadetih so bile vrednosti elektrolitov še mejne, nekoliko pa je bilo tudi hudih hiponatremij z motnjami zavesti in generaliziranimi krči. Pod žgočim havajskim soncem so nastajale tudi precej obsežne opekline, te so se do konca dirke največkrat že razvile v mehurje in se tudi oluščile.
V šesturnem turnusu se nama s kolegico ortopedinjo, ki sicer dela v eni izmed dveh bolnišnic na otoku, ni uspelo niti za trenutek usesti. V primerjavi z dosedanjimi izkušnjami so ameriški atleti precej zahtevnejši, podobno kot velja tudi za klinično delo v bolnišnicah. Zahtevajo podrobnejšo razlago stanja, zanima jih, kako se podobnemu izogniti na prihodnjih dirkah. Malo trivije, pa vendar, to je bilo verjetno prvo dežurstvo, po katerem sem ostal popolnoma brez glasu. Še dan po tem mi ni bilo do pogovora. Kakšni vzgibi vodijo rekreativnega športnika, da se udeleži dirke, ki je občasno videti kot počasna procesija bolečine in trpljenja, verjetno marsikdo ne razume. Tudi z zdravjem tovrstni napori nimajo veliko skupnega. Ali, kot je na moje vprašanje, ali potrebuje še kaj, zamišljeno odgovoril eden od triatloncev, ki je zaradi izčrpanosti pristal na mojem oddelku: »Yeah, doc ... I think I need a brain transplant ... know anyone good at it?«* (*»Ja, dohtar ... Po moje potrebujem transplantacijo možganov... Poznaš kakšnega mojstra?«)