Marec 2009, 26.3.2009
Dnevnik reševalca:
Jaz, reševalec
Avtor: Špela Predan
Sem Kristjan in sem voznik reševalec. Zdravstveni tehnik. Naše delo je zahtevno in naporno, pa vendar ga imam rad.


S sodelavci imamo veliko stika z ljudmi, ki so bolni, poškodovani in zato pod velikim stresom in pritiskom. Prav zato tega ne more početi vsakdo. Trudimo se biti, kar se da prijazni, saj razumemo ljudi in tudi njihovo stisko. Moja pisarna je rešilec, moj partner pa reševalec spremljevalec. Pa pojdimo po vrsti.
Ko sem včeraj pozno popoldne prišel v službo, me je popoldanski dispečer pri predajanju posla najprej opozoril na transplantacijo. »Okoli 23. ure moraš na Brnik po dunajsko ekipo kirurgov, ki pridejo po organ.« To je opozoril dispečer, kar je pomenilo, da moram imeti tedaj čas. Nič ni pomembnejšega kot naloga za Eurotransplant. Eurotransplant je evropska institucija za transplantacijo organov, v katero je vključena tudi Slovenija. Za slovensko območje pa smo v Pacientu ekskluzivni transportni support za prevoz zdravniških ekip in organov.

Ogrevanje!
Po prihodu na delo mora vsak voznik reševalec najprej po protokolu preveriti tehnične stvari v naših pisarnah – reševalnih avtomobilih »Olje … O. K. Hladilna tekočina … O. K. Tekočina za pranje vetrobranskih stekel … je. Gorivo … polno. Avto je O. K.« Spremljevalec preveri bolniški del vozila: delovanje aparatur, koliko ima kisika in obvezilni material. Avto je bil pripravljen, da ga lahko zapeljem z dvorišča »baze«.
Nato mi je popoldanski dispečer predal nočno in zgodnje jutranje delo. Predvsem gre za prevoze dializnih bolnikov, bolnikov s kronično odpovedjo ledvic, ki jih imamo v računalniku, in tako vsaj za del prevozov vemo, kdaj, od kod in kam.
Dializne bolnike s kronično odpovedjo ledvic imamo v računalniku, prevozi pa se ravnajo po enomesečnih napotnicah. Za vsak dan posebej imamo seznam, kdaj je treba koga kam peljati. Če nastane zaplet, pokličemo.
Zaradi velikega števila bolnikov in ker imajo dializni centri premalo aparatur, te bolnike v skupinah vozimo v treh izmenah. Vsak bolnik mora na dializo trikrat na teden. Prvi termin za dializo je okoli šeste ure zjutraj in te odpeljejo štiri ekipe, ki delajo pomoči. Ker posamezna dializa traja od tri do pet ur, pride naslednja skupina na vrsto ob 13. uri, zadnja pa okrog 20. ure.

Vrnimo se torej na večer in na Eurotransplant
Ponoči delajo na Pacientu štiri ekipe - dežurni reševalec – koordinator in tri ekipe za prevoze.
Ob 20. uri smo dežurne ekipe odpeljale še zadnjo skupino bolnikov na dializo. Opravili smo nekaj prevozov iz bolnišnice domov in nekaj samoplačnikih prevozov. Sam sem ves čas čakal klic koordinatorja Eurotransplanta, ki bi mi sporočil podrobnosti glede prihoda zdravniške ekipe z Dunaja.
Ob 21. uri mi je zazvonil telefon. Na drugi strani se je oglasil koordinator Eurotransplanta in mi povedal, da bo ekipa s svojim letalom pristala na Brniku ob 23.20.
Pri transplantaciji je vedno tako, da se z eksplantacijo čaka toliko časa, dokler ne prispe zdravniška ekipa, ki bo prejela darovani organ. Ekip lahko pride tudi več, če darovalec daruje več organov. Takrat jih seveda čakamo z več avtomobili, saj ima vsaka ekipa svoje zadolžitve. Ampak Dunajčani so zamujali skoraj pol ure. Ko so končno prispeli, se je vse odvilo hitro. Kadar se ekipa pelje po organ oziroma z njim nazaj, opravimo ta prevoz kot nujno vožnjo - z vključenimi svetlobnimi signali, če ni noč, tudi zvočnimi. Ponoči namreč ne želimo prirediti prehitre budnice. A ob že tako hitri vožnji me glavni zdravnik še priganja: »Can you go faster?« Ko sem prvič peljal ekipo, mi je bilo čudno, da se jim tako mudi, vendar mi je po pogovorih z njimi postalo jasno, da se zavedajo, da je to bitka s časom dobesedno za »biti ali ne biti«.
Takoj po začetku vožnje sem poklical koordinatorja in mu sporočil, da smo na poti. To je za ekipo, ki je čakala v Ljubljani, pomenilo zeleno luč, da lahko začnejo pripravljati vse potrebno za operacijo. Ko eksplantacijska ekipa, v kateri so kirurg, njegov pomočnik in inštrumentarka, prispe, vzamejo organ, ga shranijo v posebej za to pripravljene hladilne torbe in takoj odhitijo nazaj. Da lahko tako hitro odidejo, mi koordinator sporoči pol ure pred koncem operacije, tako da sem jih že čakal pred kliničnim centrom.
Na letališču je že čakalo manjše reaktivno letalo s prižganimi motorji in takoj, ko so se vrata letala zaprla, so se začeli premikati po stezi in odbrzeli nazaj na Dunaj vsaditi srce srečnežu, ki bo tako lahko živel. Zagotovo si bo vse življenje zapomnil dobro slovensko srce, saj bo z njim živel.

Nočno delo
Nočno delo je precej zanimivo, saj je zaradi dializnih bolnikov precej dela. Tistega dne smo delali do treh zjutraj, nato se je malce umirilo. Noč ima sicer svojo moč, vendar je ponoči manj nestrpnosti, predvsem pa mi je všeč, ker so ceste popolnoma prazne. Večjo previdnost zahtevajo križišča predvsem zaradi voznikov pod vplivom raznih substanc, neprijaznih do okolja. Zato pred vsakim križiščem ponoči vedno dvakrat izmenjam kratko-dolgo luč, da malo bolj opozorim nase. Okrog tretje ure se je vse za približno dve uri malo umirilo in v tem času smo si privoščili malico. Nato pa je bila ura pet zjutraj in spet je bilo treba po dializne bolnike. Ko jih odpeljemo in se vrnemo v »bazo«, je ura približno 6.30.

In nazaj
»Dobro jutro,« sem voščil prvemu dispečerju, ki je prispel v službo ob 6.30 zjutraj, ko se začne pri nas delovni dan. »Je bilo kaj posebnega?« me je vprašal. »Transplantacija. Dunaj. Verjetno se je drugič rodil eden od Avstrijcev - s slovenskim srcem! Sicer nič posebnega.« In dispečer se je lotil dela – pripravljanja voženj za ekipe, ki so prišle v službo.

Štiristo prevozov na dan
Dan reševalca se sicer začne ob sedmi uri zjutraj, ko pridemo v službo. Vemo, da bo dan naporen, saj skupaj povprečno 25 ekip, kolikor jih je vsak dan v pogonu, opravi približno 400 prevozov. Včasih več. Zelo redko manj. Trudimo se biti čim bolj prijazni in človeški, saj vemo, da se ne vozijo z nami iz dolgčasa. Veseli smo vsake pohvale in seveda upravičene kritike, vendar so tudi primeri, ko človeška neprijaznost in oholost nimata meje. Za takšne ljudi bi morali iznajti kakšno cepivo proti nesramnosti. In nam jo dodati v obvezno opremo.
Za koordinacijo skrbijo trije dispečerji in z vsemi rad delam. Skupaj se trudimo z dobrim delom in vztrajnostjo, za dobro ozračje v ekipi, v kateri je približno 130 ljudi. Veliko si pomenimo med sabo, zato se vsak dan po službi in tudi na dela proste dneve srečujemo v naši drugi bazi – Gas stationu, ki je v neposredni bližini, da si izmenjamo službene in osebne novice in izkušnje.

Jutranja kava je res kratka, nato dializa
Jutranja kava v Gas stationu je bolj ali manj sestanek s sodelavci, kaj novega, vreme, gremo kam po službi. Lep dan in srečno vožnjo si še zaželimo, potem pa na veliko neznanih poti po naši »Kuri« (Sloveniji).

Srečno tudi vam do prihodnjič z novo zgodbo!
dr. svetuje
Nasvet za prvo pomoč
Prva pomoč pri manjših opeklinah
  • opeklino hladimo,
  • namažemo jo s kremo (dermazin),
  • jo prekrijemo in obvežemo ter se posvetujemo z
  • zdravnikom,
  • če gre za hujše opekline, je potreben takojšen transport v
  • bolnišnico.