Februar 2011, 2.2.2011
Tema meseca:
Jetrne bolezni
Jetra, presnovna tovarna telesa
Avtor: mag. Manfred Mervic, dr. med., spec. gastroenterolog
Jetra so največja žleza v telesu in pri odraslem človeku tehtajo 1.500 gramov. Ležijo v desnem zgornjem kvadrantu trebušne votline, tik pod prepono.


Falciformni ligament jih razdeli na levi in desni reženj. Jetra imajo dvojno oskrbo s krvjo. Portalna vena, ki nastane z združitvijo vranične ter zgornje in spodnje mezenterične vene, dovaja v jetra vensko kri iz želodca, črevesa in vranice. S portalno vensko krvjo prihajajo iz črevesa v jetra ogljikovi hidrati, aminokisline in peptidi, maščobe, hormoni in druge snovi. Hepatična arterija dovaja v jetra arterijsko kri.
Jetra imajo osrednjo vlogo v različnih presnovnih procesih. V organu potekajo ključni procesi presnove ogljikovih hidratov, maščob in aminokislin, presnova hormonov in zdravil ter tvorba in razgradnja beljakovin v krvi.
Celice jeter proizvajajo žolč, katerega sestavine omogočajo prebavo in absorbcijo maščob, omogoča izločanje žolčnih kislin, odvečnega holesterola, maščobnih kislin, bilirubina, lecitina in elektrolitov. Z žolčem se izločajo tudi inaktivirani hormoni in telesu tuje spojine. V jetrih se shranjujejo lipidotopni vitamini, shranjena količina pa zadostuje za več mesecev. V jetrih se uniči biološka aktivnost zdravil, strupov in aditivnih hranil. Vodotopne snovi se izločajo z urinom in žolčem, lipidotopne pa se najprej pretvorijo v vodotopne.
Diagnoza jetrnih bolezni je zapleten proces, za posamezne oblike bolezni obstaja le malo kliničnih znakov v začetni fazi bolezni, njihovo zgodnje odkrivanje pa je odločilnega pomena. Med klinično pomembne metode za ugotavljanje bolezenskih sprememb na jetrih spadajo neagresivne preiskave, kot so ultrazvok, računalniška tomografija (CT), magnetna resonanca (MR) in PCR. Morfološke spremembe jeter dokažemo s histološkimi in citološkimi preparati na podlagi prej opravljene biopsije. Med invazivne postopke spadata tudi angiografija in laparaskopija, ki omogoča pregled peritonealne votline.
Biokemični testi so pomembno dopolnilo tem metodam, saj služijo za odkrivanje, ocenjevanje in spremljanje nepravilnosti v delovanju jeter. Globalno funkcijo jeter s temi testi težko izmerimo, saj imajo jetra veliko funkcionalno rezervo. Testi ne pokažejo motnje ali pa so odstopanja od normale pri raznih okvarah razmeroma majhna. Testi niso visoko specifični, nekateri tudi niso visoko senzitivni. Noben jetrni test ni specifičen le za eno jetrno bolezen – vrednost enega testa nam namreč še ne določa diagnoze bolezni. Količine nekaterih snovi, ki jih merimo, so lahko spremenjene tudi zaradi patoloških dogajanj izven jeter, torej testi niso specifični samo za jetrne bolezni. Pomembno je torej, da jetrne teste uporabljamo v kombinacijah, saj tako povečamo njihovo specifičnost in občutljivost.

Ločimo jetrne teste, ki ocenjujejo izločevalno in funkcijsko sposobnost:
  • koncentracija faktorjev strjevanja krvi, koncentracija albuminov in globulinov in koncentracija bilirubina v serumu.
Jetrni testi, ki nakazujejo na holestazo (zastoj žolča) ali okvaro jetrnih celic, pa so encimski testi:
  • aktivnost aminotransferaz (ALT in AST), g-glutamil transpeptidaze (gama GT) in alkalne fosfataze (AF) v serumu.
Velikokrat posumimo na okvaro jeter na sistematskem pregledu, potem ko pri pregledu krvi ugotovimo spremenjene vrednosti jetrnih testov. Takrat je dobro, da zdravnik na določene bolezni že posumi in napoti bolnika na nadaljnje preglede. Bolnika moramo vprašati, če je bil kje v tujini, če je potoval po nerazvitih deželah, če je imel rizične spolne odnose, ima novo tetovažo ali pirsing. Pomembna je tudi družinska zgodovina bolezni, uživanje alkohola in različnih zdravil. Opozorilni znak je tiščanje pod desnim rebrnim lokom, kar kaže na to, da so jetra povečana. Ko se jetra povečajo ali otečejo, pritisnejo na kapsulo, ki jih obdaja in je dobro oživčena. Srbež kože, ki ga spremlja utrujenost, je lahko znak primarne biliarne jetrne ciroze. Pri jetrnih boleznih so značilni češnjevi angiomi ali razširjene žilice, ki se pojavljajo po koži trupa. Ko pa človek postane rumen, takrat že večina posumi, da gre za resno jetrno bolezen ali pa za bolezen odtoka žolča iz jeter.
UZ trebuha oziroma pregled jeter z drugimi slikovnimi preiskavami pri bolnikih s povišanimi jetrnimi testi opravimo z namenom, da izključimo morebitne zasevke v jetrih, primarni tumor jeter ali bolezni žolčnika in žolčnih vodov. Nikakor ne moremo z UZ ugotavljati drugih vzrokov za jetrne bolezni. V primeru normalnega UZ izvida, je potrebno izključiti virusno naravo, avtoimunske bolezni, bolezni metabolizma (kopičenje železa ali bakra), določiti lipidogram. Virusne hepatitise določimo s serološkimi testi na hepatitis A, B in C.
Avtoimuni hepatitis, primarno biliarno cirozo in primarni sklerozirajoči holangitis potrdimo z določanjem avtoprotiteles. Diagnozo hemokromatoze in Wilsonove bolezni postavimo z določanjem koncentracije železa, feritina, bakra v serumu in z genskim testiranjem. Pri bolnikih, ki imajo izražene znake presnovnega sindroma, moramo ob porastu aktivnosti jetrnih encimov pomisliti tudi na nealkoholni steatohepatitis. Lahko se pojavi pri odlaganju kapljic maščob v jetrne celice pri osebah, ki ne uživajo alkohola. Biokemično opredelimo zamaščenost kot stanje, ko je v jetrnem tkivu več kot 5 odstotkov maščobe.
Obolenje praviloma poteka blago, pri 20 odstotkih bolnikov pa se lahko razvijejo resni zapleti, ki lahko vodijo tudi v jetrno odpoved. Čeprav so za zdaj možnosti učinkovitega zdravljenja omejene, lahko s primernim načinom življenja in prehrane zmanjšamo verjetnost razvoja bolezni in zapletov.
Če z dodatnimi laboratorijskimi testi in slikovnimi preiskavami ne najdemo vzroka za patološke jetrne izvide, potem je potrebno opraviti biopsijo jeter (odvzem jetrnega tkiva za patohistološki pregled). Jetrno biopsijo napravimo pod UZ kontrolo v lokalni anesteziji. Običajno je potrebna enodnevna varnostna hospitalizacija po posegu.
dr. svetuje
Bodite pozorni
  • Povišani jetrni testi so lahko znak hujše jetrne bolezni, zato moramo vedno napraviti dodatne laboratorijske teste in slikovne preiskave.
  • Z UZ trebuha lahko izključimo morebitne zasevke v jetrih, primarni tumor jeter ali bolezni žolčnika in žolčnih vodov. Ne moremo pa z UZ ugotavljati drugih vzrokov za jetrne bolezni.
  • Biopsijo jeter napravimo v primeru, ko z laboratorijskimi in slikovnimi preiskavami ne najdemo vzroka za povišane jetrne teste.