December 2008, 18.12.2008
Veliki intervju:
Jože Vidmar, dr. med.
specialist splošne medicine
Avtor: Petra Mišič
Splošnega zdravnika poznamo kot zdravnika, s katerim pridemo najprej v stik, če smo bolni, in kot nekoga, ki mora imeti veliko znanja, da lahko postavi ustrezno diagnozo oziroma pacienta napoti na ustrezno zdravljenje.

Splošni zdravniki so tudi t. i. družinski zdravniki, ki lahko zdravijo vse družinske člane, saj zaradi poznavanja zgodovine in razmer v družini lažje prepoznajo bolezni in se hitreje odzovejo. Pogovarjali smo se z Jožetom Vidmarjem, splošnim zdravnikom, ki zadnjih petnajst let opravlja prakso v zasebni ambulanti, kot zdravnik splošne medicine pa dela že skoraj 50 let. Ravno te dni odhaja v pokoj.

Nam lahko na kratko poveste, kaj je glavna naloga splošnega zdravnika? Kako poteka vaše delo? Kako se seznanjate z novostmi?
V urejenih zdravstvenih sistemih je splošna ambulanta mesto, kjer se bolnik prvič sreča z zdravnikom. Od bolnikovih težav je odvisno, ali bo bolnik dobil vso ustrezno zdravniško pomoč v splošni ambulanti ali pa ga bo zdravnik napotil k ustreznemu specialistu oziroma v bolnišnico. Seveda je obseg dela zdravnika splošne medicine lahko zelo različen, odvisen zlasti od njegovega znanja in dosegljivosti laboratorijskih in drugih preiskav ter od možnosti konzultacije z ustreznimi specialisti.
Prav v načinu dela in znanju vidim veliko možnosti za racionalizacijo dela v zdravstvu, pa tudi prihranke.
Zdravnik splošne medicine naj bi sam rešil bolezenske težave pri kar 90 odstotkih vseh bolnikov, ki se obračajo nanj, na naslednji nivo, t. j. k specialistom, pa bi z ustrezno diagnozo poslal le preostalih 10 odstotkov – predvsem težjih bolnikov. Seveda napotitev k specialistom ni povsem preprosta, saj se vsaj v mestih srečujemo z veliko ponudbo specialističnih pregledov in zaradi bližine bolnišnic tudi z večjo željo po hospitalizacijah, po mojem mnenju pa je tudi zahtevnost bolnikov po specialistični obravnavi večja od strokovno utemeljenih potreb.

Svoje delo opravljate že skoraj 50 let. Kakšna je bila vloga splošnega zdravnika, ko ste začeli kariero, in kako se je ta vloga spreminjala skozi čas? Kakšen je ta poklic danes in, morda, kako vidite vlogo splošnega zdravnika v prihodnjih letih?
Delo v moji splošni ambulanti verjetno poteka podobno kakor v drugih ambulantah. Moram povedati, da sem s svojim poklicem zelo zadovoljen. Večino bolnikov zelo dobro poznam in mi zaupajo. Zaradi boljšega dela sem uvedel nekaj preprostejših laboratorijskih preiskav, ekg in spirometrijo, kar mi omogoča boljšo in hitrejšo postavitev pravilne diagnoze. Pogosto se imam možnost posvetovati s specialisti, ki delajo v podjetjih za zdravstvene storitve, kot je na primer Pacient. Vse to mi omogoča lažjo in hitrejšo pot do prave diagnoze in do ustreznejšega zdravljenja na ambulantni način. Tak način dela pomeni za moje bolnike tudi velik prihranek časa. Odkar delam kot zasebni zdravnik, se strokovno izobražujem predvsem s prebiranjem strokovne literature, malo tudi prek spleta, manj pa se udeležujem strokovnih srečanj – predvsem zaradi pomanjkanja časa. Celo ko sem še delal v zdravstvenem domu in sem se udeležil skoraj vsakega srečanja, sem si dobljene članke in zapiske pregledoval doma. Veliko mi pomenijo tudi odgovori specialistov, h katerim pošiljam svoje bolnike.

So se bolezni, zaradi katerih pacienti prihajajo k vam, skozi vaše obdobje dela spremenile? Zanima nas namreč, zaradi česa so ljudje obolevali pred leti in zaradi česa danes? Kako se je spremenila diagnostika?
Mislim, da je bila vloga splošnega zdravnika, ko sem začel delati v splošni ambulanti, podobna današnji, le razmere in pogoji dela so bili drugačni. Takrat je bilo manj splošnih zdravnikov, obremenitve so bile mnogo večje, mnogo težje je bilo dobiti laboratorijske in druge preiskave. Tudi zahtevnost bolnikov je bila manjša. V današnjem času se je podaljšala življenjska doba, pojavilo se je nekaj novih bolezni, kot je na primer aids, in mnogo več je kroničnih degenerativnih bolezni.
Ko sem v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja začel opravljati svoj poklic, sem gotovo delal kot pravi družinski zdravnik, saj sem imel v ambulanti dojenčke, predšolske in šolske otroke, aktivno populacijo, ženske in starejše ljudi.
Za vse naštete sem opravljal tudi vsa cepljenja. Nismo imeli dovolj zdravil, različnih antibiotikov, angine smo zdravili le z injekcijami penicilina. Antibiotikov za jemanje per os pa skoraj ni bilo. Še največ se je takrat, predvsem za pljučnice, uporabljal chloramphenicol. Že nekaj časa se je sicer vedelo, da ima to zdravilo lahko usodne posledice, pa jih v svoji praksi k sreči nisem doživel.
Zdravnik splošne medicine je bil pri bolnikih vedno zelo cenjen in spoštovan, vsaj tako sem čutil in doživljal svoj poklic. Manj pa spoštovanja in priznanja pa je bil deležen s strani zdravnikov specialistov nekaterih področij medicine. V nekem obdobju je bil sprejet celo predpis, da mora biti vsak zdravnik pred odobritvijo katerekoli specializacije vsaj dve leti zaposlen v splošni medicini. Ta ukrep ni dosegel namena. Verjetno je bil celo škodljiv, saj je postala splošna medicina tudi zaradi tega »revnejša« in le mesto s katerega je vsak, ki je imel možnost, odšel na specializacijo. V drugi polovici šestdesetih let pa so se že pojavili nekateri napredni zdravniki, ki so zahtevali uvedbo specializacije iz splošne medicine. Menda so prvi zdravniki opravili specialistične izpite iz splošne medicine okoli leta 1970. Med njimi sem bil tudi sam. Zaradi širokega znanja, ki ga imajo zdravniki, ter vedno večjega števila specialistov splošne oziroma družinske medicine se to področje uvršča med najbolj pomembne člene zdravstvenega sistema. Splošna medicina dobiva vse večji pomen na področju kurative, preventive in gotovo na področju odkrivanja in obravnave kroničnih degenerativnih bolezni. Spominjam se, da mi je v svoji praksi povzročalo skoraj največ težav odkrivanje in zdravljenje bolezni prebavil, razjed na želodcu in dvanajsterniku, zdravljenje kroničnih pljučnih bolnikov in astme, bolezni prostate pri moških, rak. Razlogi za to so bile slabe diagnostične možnosti in pomanjkanje zdravil. Tudi samomori so bili zelo pogosti. Vedno sem se spraševal, in to počnem še danes, ali sem za te ljudi naredil dovolj ali pa bi se morda dalo z boljšo obravnavo bolnika narediti kaj več in preprečiti samomor.

Pri zdravljenju je individualna obravnava, pogovor s pacientom, ključna za ustrezno zdravljenje. Splošni zdravnik mora predvsem dobro poznati posameznika, zgodovino njegove bolezni, družinsko anamnezo, okolje, iz katerega prihaja ipd., da ga lahko ustrezno zdravi. Kako dobro poznate svoje paciente in koliko so omenjeni dejavniki resnično pomembni za ustrezno prepoznavanje bolezni in zdravljenje?
Danes so v zdravstvu gotovo največji problem kronične degenerativne bolezni, ki so v porastu, verjetno tudi zaradi staranja prebivalstva. Znanje o teh boleznih se sicer povečuje, vendar so skoraj vse za sedaj še neozdravljive in zahtevajo zdravljenje do konca življenja. Zahtevajo tudi veliko časa, timsko obravnavo in veliko zdravil. Pojavljajo se tudi nove bolezni, kot je na primer aids, grozijo epidemije ptičje gripe, spolno prenosljive bolezni in še bi lahko našteval. Vprašali ste me, kako dobro poznam svoje bolnike. Izjemno dobro. Poznam tudi večino njihovih družinskih članov, vem, katere bolezni so v določenih družinah pogostejše, kakšni so odnosi med družinskimi člani, seznanjen pa sem tudi z njihovim socialnim stanjem. Povem vam lahko, da se po mojem mnenju odnosi med družinskimi člani slabšajo, da je mnogo ljudi, zlasti starejših, v hudih stiskah, ko morajo razmišljati, ali bodo morda potrebovali pomoč. Seveda naletim tudi na vzorne družinske odnose.

Koliko so pri ugotavljanju bolezni pomembni »hitri izvidi«, ki jih dobite iz laboratorija, na primer izvidi urina in krvi? Je pomembno, da imajo splošni zdravniki laboratorije “pri roki”?
Vprašanje o hitrih in preprostih laboratorijskih preiskavah v ambulanti splošnega zdravnika je zelo umestno. Menim namreč, da pri svojem delu potrebujemo vsaj nekaj izvidov, ki jih moramo dobiti takoj, po možnosti še takrat, ko je bolnik v ordinaciji. V moji praksi se je to izkazalo kot zelo dobro in učinkovito. Industrija nudi vrsto aparatur, s katerimi je delo preprosto in hitro, rezultati preiskav po so dovolj zanesljivi in pripomorejo k hitrejši in pravilnejši diagnozi bolezni. Prisotna so prizadevanja, da tudi takih preiskav ne bi bilo dovoljeno opravljati v splošni ambulanti, kar je po moji oceni in po dosedanjih izkušnjah zgrešeno. Gre za preproste preiskave, ki mi občutno olajšajo postavitev diagnoze bolezni. Spominjam se svojih začetkov, ko sem bil v kraju sam, brez možnosti konzultacij, brez podpore laboratorijskih izvidov. Morda se danes sliši neobičajno, vendar sem takrat medicinsko sestro naučil nastaviti sedimentacijo eritrocitov, da je približno določila vrednost hemoglobina v krvi (op. po metodi sahli), določila beljakovine in sladkor v urinu. Belih krvničk pa v ambulanti nismo mogli prešteti, ker ni bilo na voljo mikroskopa.

Opravljate zasebno dejavnost, sklenjeno imate tudi koncesijo. Ali delate razlike med pacienti? Kaj se zgodi, ko presežete kvoto, ki jo imate na voljo pri koncesijski dejavnosti?
Res je, da imam koncesijo za dejavnost splošne medicine. Mislim, da ne jaz ne moji bolniki ne čutijo razlike med obravnavo pri meni ali v zdravstvenih domovih, število dovoljenih opredeljenih bolnikov pa ves čas svojega dela precej presegam. Danes je večina bolnikov že opredeljenih in ni več velikega povpraševanja. Vse opredeljene bolnike seveda obravnavam z enako odgovornostjo. V zadnjih 15-ih letih je moj delavnik trajal pogosto tudi prek 10 ur na dan.

Kako pomembno je za vaše delo sodelovanje s specialisti in z drugimi strokovnjaki na področju zdravstva? Kje in kako sodelujete?
Sodelovanje s specialisti posameznih strok poteka v konkretnih primerih ob napotitvah bolnikov na preglede, manj pogosto z osebnimi stiki in seveda po telefonu. V zadnjih letih so stiki s sodelavci podjetja za zdravstvene storitve Pacient bolj intenzivni. Pobuda ministrstva za zdravje, da bi bolnike naročali na specialistične preglede splošni zdravniki, je pri sedanji organizaciji dela na specialističnem nivoju možna le teoretično. Pri tako visoki frekvenci obiskov stiki s specialisti po telefonu zaradi pomanjkanja časa skoraj niso mogoči. Ob ustreznejši organizaciji dela, zlasti na nivoju specialistične dejavnosti, pa to idejo pozdravljam.

Kaj si želite sporočiti našim bralcem?
Sedaj je čas, da se cepite proti gripi, kar lahko opravite pri izbranem zdravniku, izmerite si krvni tlak, pozanimajte se glede vrednosti maščob in sladkorja v vaši krvi. Ženske naj redno obiskujejo ginekologa in vsaj na dve leti opravijo pregled dojk, moški po 40. letu starosti pa naj se pozanimajo, kako je z njihovo prostato.