Januar 2011, 5.1.2011
Naš gost:
Jure Košir
Tisti fant, ki je včasih smučal “hit”
Avtor: Sara Ana Pelko
Jure Košir se je rodil en zavoj od smučišča, zato ni čudno, da je že pri osemnajstih postal mladinski svetovni prvak v superveleslalomu. Osvojil je tri zmage v samem svetovnem vrhu.

Nato še sedemnajstkrat stopil na zmagovalne stopničke. Še v času smučarske kariere se je podal tudi v glasbene vode, zdaj pa uspešno vijuga med poslovnimi in družinskimi obveznostmi ter se trudi na mestu predsednika Zbora za alpsko smučanje Smučarske zveze Slovenije.

Najprej zanima, kakšni so bili vaši prvi ukrepi za izboljšanje uspehov, kdaj lahko pričakujemo spremembe in ponovno prva mesta naših smučarjev?
Prvi ukrepi so, seveda, vzpostavitev sistema, ki bi bil učinkovitejši, in zvišanje proračuna za treninge reprezentanc, predvsem pri otroških in mladinskih kategorijah, ter pravilna vzgoja tekmovalcev, da bomo čim prej na pozicijah, ki smo jih nekoč imeli.

Kaj bo s perspektivnimi mladimi fanti iz »vmesnega « obdobja, ki so se poleg treningov smučanja ubadali še z ostalimi stvarmi ? So zamudili svoj trenutek?
Res se je ustvarila »luknja«, z napakami preteklih let. Tudi za njih skušamo nuditi pogoje treninga, primerljive z drugimi reprezentancami. Je pa težko napovedati, kaj se bo zgodilo, nekateri so prav gotovo zamudili svoj trenutek, ki odloča o uspešnosti kariere. Menim, da so bile v preteklosti narejene velike napake, ki jih ni mogoče popraviti čez noč, imamo pa načrt, kako to storiti. Vprašanje, če za tekmovalce, ki so trenutno v članski reprezentanci, zagotovo pa pri mladincih.

Je v zadnjih letih razlog za neuspeh slabo tehnično znanje, količina treninga, fizična priprava, psihična stabilnost?

Težko rečem. Gre za skupek različnih dejavnikov, tehnika je zagotovo med njimi. Na to bo zagotovo vplival strokovni svet, ki je začel na novo delovati. V njem so eminence slovenskega smučanja, ki delujejo usklajeno. Prej ni bilo tako.

Bili ste svetovni mladinski prvak v super G-ju, potem pa najboljši v slalomu. Kako to?
(Smeh) Z napačnim planiranjem. Vozil sem vse, potem so me preusmerili. Kot mladincu pa so mi bile hitrejše discipline ljubše od tehničnih.

Kaj je s podmladkom? Imamo kakšne male talente z velikimi rezultati?
Imamo. Imamo velike talente. Pri dekletih in fantih so posamezniki, ki rezultatsko izstopajo. Vendar je bistveno delo z njimi v prihodnje! Talente smo imeli tudi v preteklosti, a je bilo storjenih preveč napak. Žal niso vsi imeli možnosti razviti svojih sposobnosti.

Kar nekaj poškodb je med smučarji. Se vam ne zdi, da je obnašanje kluba precej mačehovsko, saj je po poškodbi tekmovalec prepuščen bolj ali manj sam sebi oziroma iznajdljivosti staršev?
Ja, vendar je to tudi vprašanje statusa tekmovalca. Osnovna zavarovanja so urejena, kar se tiče rehabilitacije, pa je tekmovalec prepuščen sam sebi. V reprezentanci je za njih precej bolje poskrbljeno. Treba je vedeti, da je za alpske smučarje težko skleniti zavarovanje, ki bi krilo vsa nadomestila. Ampak zdravniška služba dela zelo dobro in vsak je deležen zelo dobre obravnave.

Kako sedaj ohranjate kondicijo? Jedilnik takrat in sedaj.
(smeh) Bolj se pazim. Ni treninga (smeh). Manj porabim.

Glede na starost trenutnih, še vedno dobrih smučarjev, kdaj pomislite: »Mogoče bi pa še lahko stisnil«?
Ne. Že tako sem mnenja, da sem predolgo vlekel svojo kariero. Ta šport sem imel res rad. Enkrat mi je povratek uspel, drugi, po poškodbi, pa ne. Ne obžalujem pa nič.

Bronasta olimpijska, kar nekaj zmag, drugo, tretje mesto, … Vse to nas pelje v zlate čase, v leta vpitja pred televizijo. Vsi smo navijali. Kaj lahko, glede na vaše znanje in moč, pričakujemo v prihodnosti?
(smeh) To je bilo pa res v zlatih časih. Moje poslanstvo zdaj je, da skušam otrokom, aktivnim in tistim, ki šele prihajajo, nuditi čim boljše pogoje in omogočiti čim večjemu številu možnost, da se ukvarjajo s športom, ki ga imam res rad. Neizmerno bom vesel, če nam bo to uspelo.

Smučarska zveza, Forma F+, organizator tekmovanja Ski legends in Formaratona, navdušenec heliskiinga, velika družina – kje najdete čas, kje jemljete energijo?
(smeh) Saj ni tako hudo. Neke stvari pašejo skupaj. Trgovina Forma F+ in Rossignol sta moja osnovna dejavnost. Na smučarski zvezi delam popolnoma neprofesionalno. Ja, časa manjka, to je dejstvo, ampak vse se da, če se poglobiš v organizacijo ... dnevno, tedensko. Moraš biti iznajdljiv.

Vaši otroci – kljub temu, da so izbrali druge zimske športe (drsanje, hokej) – že smučajo. Ali kateri že kaže Koširjev talent? Jih boste spodbujali?
Ne, ne. Samo starejša, Anika, intenzivno trenira umetnostno drsanje in je zelo navdušena, mlajša Alina pa malo manj. Jalen je še premlad, bo pa zagotovo tudi smučal. Načrtov pa, kljub temu, da naklonjenost do športa je v družini, za otroke ne delam.

Kaj bi se moralo zgoditi, da bi zastopal ELAN – denar ali kvaliteta proizvoda?
Nikoli ne reci nikoli! Spoštujem Elan, smuči so res zelo dobre. Sem pa na Rossignol čustveno navezan, saj me spremlja v dobrem in slabem že od dvanajstega leta.

Glede na kariero profesionalnega športnika imate verjetno drugačen odnos do zdravja in zdravnikov.
Ja, mogoče res. Vendar svoje telo ravno zato zelo dobro poznam in hitro vem, kaj mi je. Ne odločim se hitro za obisk pri zdravniku.

Misel ob koncu pogovora in začetku novega leta?
Delat bo treba! (Smeh) Še bolj. Na vseh področjih vidimo, da težave so. Ampak z delom in vztrajnostjo se (skoraj) vse reši.