September 2010, 8.9.2010
Zdravniki svetujejo:
Klopi
Klopi in klopni meningoencefalitis
Avtor: Maja Miklič, dr. med., spec. družinske medicine
Klopi živijo v gozdni podrasti, grmovju in travi vse do 600 metrov nadmorske višine. Zgornja meja nadmorske višine, kjer jih še lahko najdemo, je 1.600 metrov. Prezimijo v listju in deblih.


Kadar so zime mile in pomladi vlažne, so še bolj dejavni. Nevarnost okužbe s klopi traja od februarja do novembra.
Ker ima slina klopa anestezijski učinek, vbod ne boli, zato se je treba pregledati po vsakem sprehodu v naravi. Najpogosteje se pritrdijo na lasišče, ušesa, pregibe komolčnega in kolenskega sklepa, dlani in stopala. Ob pravilni odstranitvi klopa in v primeru, da se ne pojavijo nobeni bolezenski znaki, obisk pri zdravniku ni potreben.

Klopi pri nas prenašajo tri vrste bolezni: lymsko boreliozo, klopni meningoencefalitis in humano granulocitno erlihiozo. Klopni meningoencefalitis je vnetje možganov in možganskih ovojnic, ki ga povzroča virus, in le za to bolezen obstaja varno in učinkovito cepivo. Ostali dve bolezni povzročata bakteriji in ju zdravimo z antibiotiki. Z enim samim vbodom lahko klopi prenesejo več povzročiteljev bolezni naenkrat .

Pri nas je klopni meningoencefalitis endemičen v osrednji Sloveniji, na Gorenjskem, Štajerskem in Koroškem, prijave pa imamo tudi iz vseh drugih delov naše države. Najpogostejši prenašalec je klop Ixodes ricinus. Nosilci virusa so lahko klopi v vseh stadijih razvoja, od larve do odrasle ličinke. Ljudje se lahko okužijo tudi uživanjem okuženega mleka in pri laboratorijskem delu. Ni izključena možnost prenosa s transfuzijo okužene krvi.

Skoraj dve tretjini okužb poteka brez ali z blagimi simptomi. V primeru hujših težav je zdravljenje simptomatsko.

Običajno klopni meningoencefalitis poteka v dveh stopnjah. Teden ali dva po piku klopa se pojavijo gripi podobni znaki: slabo počutje, utrujenost, bolečine v mišicah, glavobol in prebavne motnje. Sledi obdobje (od nekaj dni do treh tednov), ko je bolnik povsem brez težav. Nato nastopi druga faza, ki ima, glede na prizadetost živčevja, tri oblike.

Prva je meningitis (vnetje možganskih ovojnic), za katerega so značilni glavobol, vročina, slabost, bruhanje in otrdelost vratu. Prizadetega pogosto moti svetloba in navadno ne pušča trajnih posledic.
Druga oblika je meningoencefalitis, kjer se poleg znakov meningitisa pridružijo še težave zaradi vnetja možganskega tkiva. Tipični znaki so tresenje (največkrat prstov, glave in jezika), težave z mišljenjem, razne stopnje motenj zavesti, lahko celo koma. Še posebno težko je stanje v primerih, ko je prizadeto možgansko deblo.
Tretja oblika je meningoencefalomielitis, kjer se simptomom in znakom meningoencefalitisa pridružijo še znaki, ki so posledica vnetja hrbtenjače, kar se največkrat pokaže z ohromitvami udov in/ali dihalnih mišic. Posledice so lahko trajne ali pa izzvenijo po več mesecih. Smrtnost je 1–2%.

Po prebolelem meningitisu, ki pušča doživljenjsko imunost, bolnikom svetujemo, da se izogibajo soncu in alkoholnim pijačam. Velikokrat ostanejo posledice, kot so glavobol, depresija, zmanjšana sposobnost koncentracije in ohromitve.

Po incidenci bolezni smo na tretjem mestu med evropskimi državami. Najučinkovitejši ukrep za zaščito pred klopnim meningoencefalitisom je cepljenje. Posebno pozornost moramo nameniti zaščiti otrok. Cepljenje je namenjeno vsem (od enega leta naprej), ki se gibljejo ali živijo na endemičnem področju. Zaželeno je, da se opravi že v zimskih mesecih, tako da je zaščita v največji sezoni (poleti) popolna. Priporočamo tri odmerke cepiva. Drugi odmerek sledi prvemu v presledku do treh mesecev, tretji v presledku od šest do dvanajst mesecev. Za zamudnike obstaja hitra shema cepljenja, kjer v razmiku dveh tednov prejmejo dva odmerka, tretjega pa čez približno eno leto. Zaščita po dveh odmerkih je približno 90%, po treh pa 99%. Prvo poživitveno cepljenje je po treh in nato po petih letih. Stranski učinki cepljenja so redki in prehodni. Na mestu cepljenja je možna lokalna rdečina in oteklina ter prehodno slabše počutje in vročina, kar pa mine v enem dnevu. Vročina je pogostejša pri majhnih otrocih med prvim in drugim letom starosti (10 %). Cepiti se ne smejo osebe z akutno vročinsko boleznijo in osebe s hudo alergijo na jajčne beljakovine. Cepljenja ne priporočamo med nosečnostjo in dojenjem.
dr. svetuje
  • Na sprehodih v naravi nosite svetla oblačila, ki prekrivajo čim več kože.
  • Namažite se z repelentom.
  • Po sprehodu temeljito preglejte telo in lasišče, okopajte se in operite oblačila.
  • Klopa čim hitreje odstranite s pinceto.
  • Cepite sebe in otroke proti klopnemu meningoencefalitisu.