December 2010, 8.12.2010
Prebavila:
Ko organi ne delujejo
Funkcionalne motnje v telesu
Avtor: Tatjana Puc Kous, dr. med., spec. internist gastroenterolog
V mednarodni klasifikaciji so funkcionalne motnje označene kot kronične težave, pri katerih ni dokazljivih sprememb v strukturi, prav tako ni biokemičnih odstopanj, s katerimi bi lahko razložili težave.


Bolniki imajo simptome, ki se jih ne da dokazati niti s katero od metod slikovnih preiskav niti z laboratorijskimi metodami. Bolnik ima stalno težave, vendar zdravniki ne najdemo ničesar, zato so funkcionalne težave najpogostejši vzrok konfliktov med bolniki in zdravstvenimi delavci.
Bolniki pričakujejo, da se bo našel vzrok njihovim težavam in da se bodo težave odpravile. Zdravniki pričakujemo enako – da se bo odkril vzrok in da bomo našli pravo terapevtsko orodje. Ker pa so vsi izvidi in preiskave v mejah normale, bolnikove težave pa ne prenehajo, se pojavi nezaupanje in nezadovoljstvo s strani bolnikov. Zatekajo se od enega do drugega zdravnika, ker ni izboljšanja pri nobenem, začnejo brskati po forumih in raznih spletnih straneh, pomoč iščejo v alternativnih metodah. Bolniki se pogosto vračajo in nezadovoljstvo prenašajo na zdravstvene delavce, krivijo jih za svoje težave. Zdravstveni delavci (vsi, ne samo zdravniki) to občutijo kot osebni neuspeh in konflikt je tu. Prav funkcionalne motnje so predmet največjega nezadovoljstva bolnikov in zdravstvenih delavcev. Za ZZZS, ki je plačnik vseh mogočih ponavljajočih preiskav, so eno izmed večjih bremen. Finančno breme bo še večje, saj tako v svetu kot tudi pri nas tovrstne težave še naraščajo. Dokler je prisotna samo motnja v delovanju, si lahko s pravilnim načinom življenja in prehranjevanja ter z obvladovanjem stresa pomagamo, da se ne razvijejo organske spremembe in trajne okvare.

Dejavniki tveganja za razvoj funkcionalnih obolenj
Dejavniki so številni, vsem pa je skupno to, da poglabljajo oksidativni stres na nivoju celice. Celica za obstoj potrebuje dovolj energije za vzdrževanje integritete celične membrane, ki vzdržuje vse življenjske celične funkcije. Če je energije premalo iz kateregakoli vzroka, se kopičijo v celici prosti radikali, ki uničijo celično struktur, kar vodi do zmanjšane funkcije celice. Antioksidanti se pretirano porabljajo in proces se nadaljuje do propada celice. Organizem ima sposobnost regeneracije, tako propadle celice zamenja vezivo, ki pa nima enakih funkcij. Če se proces nadaljuje, pride do kritične okvarjene mase in vidnih strukturnih sprememb, a žal takrat spremembe niso več popravljive.
NAŠI GENI SO ZAGOTOVO NAJPOMEMBNEJŠI DEJAVNIK, ki določa, kako se celica brani pred oksidativnim stresom, kako se odziva naš imunski sistem na vdor tujkov, bakterij, virusov, alergenov in kakšne posledice bodo nastale v telesu.

Z NAČINOM ŽIVLJENJA IN NAČINOM PREHRANJEVANJA lahko vplivamo negativno ali pozitivno na telo. Kronični stres je največji tihi uničevalec in porabnik antioksidantov, ki nas branijo pred prostimi radikali. Kronični stres povzroča, da smo stalno pod višjim nivojem protistresnih hormonov adrenalina, kortizola in drugih. Posledično je kardiovaskularni sistem in ožilje pod zvišanim tonusom, zaradi česar je zmanjšana prekrvavitev oddaljenih predelov telesa in sluznic, ki so manj odporne, zato pride do zmanjšane odpornosti le- -teh. S tem mikrobi lažje vdrejo v telo, pade nam odpornost, dodatno se aktivira imunski sistem, ki je že tako aktiviran zaradi protistresnih hormonov. Vse imunsko aktivne molekule in celice se tvorijo v jetrih. Tam pride najprej do pomanjkanja antioksidantov in takrat postanejo jetra bolj občutljiva na toksine od zunaj (kava, cigareti, alkohol, dodatki živilom, maščobe) in na zdravila, ki jih moramo jemati zaradi drugih bolezni.

ZDRAVILA, ki jih moramo jemati zaradi raznih akutnih ali kroničnih obolenj (antilipemiki, antireološka sredstva, beta blokatorji, antidepresivi …), se v jetrih predelajo v drugo obliko – da postanejo aktivna in da se lahko izločijo skozi žolč ali skozi ledvica. Zato jetra potrebujejo veliko energije, mikroelemente in antioksidante. Jetra imajo omejeno sposobnost predelave in če so pod kroničnim stresom ali pod stalnim nalaganjem raznih toksinov, se njihova funkcijska sposobnost zmanjša.

STARANJE je pomemben dejavnik, ki vpliva na delovanje vseh organov. V starosti se ne gibamo dovolj, ožilje postane sklerotično. S tem je osiromašen dotok sveže krvi s kisikom, ki ga celice potrebujejo za pridobivanje energije.
Srčna funkcija je lahko oslabljena, zmanjšana je pljučna kapaciteta, kar dodatno osiromaši dotok krvi v vse dele telesa. In če ni sveže krvi, je najprej okvarjeno delovanje organov, če je ta okvara dolgotrajna, nastopi bolezenska sprememba, ki se lahko zazdravi, ne pa ozdravi.

ALERGIJE so v današnjem svetu v porastu. V Ameriki naj bi vsak peti Američan imel eno izmed alergij. Alergija je motnja v imunskem sistemu, ki se odziva premočno že pri normalnih vplivih od zunaj. Pri bolnikih z alergijo je imunski sistem stalno aktiviran, organizem je v povečani tvorbi imunskih celic in povečani porabi antioksidantov ter izpostavljen večjemu oksidativnemu stresu.

VELIKE OPERACIJE IN POŠKODBE predstavljajo za telo velik stres, ki pušča trajne posledice.

OKOLJE z raznimi toksini v zraku, vodi, zemlji in prehrani okvarja naše sluznice, obremenjuje naša jetra, povzroča alergije in bremeni imunski sitem. Njegov vpliv je kroničen in ima na telo enak vpliv kot kronični stres, ki smo ga opisali zgoraj. Kako vplivajo na telo klimatske spremembe in elektromagnetno onesnaženje naših bivalnih prostorov, še ni povsem jasno.
Motnje delovanja se lahko pojavijo pri vseh organskih sistemih. Naslednjič si bomo pobliže ogledali funkcionalne motnje prebavil.