September 2010, 8.9.2010
Zdravniki svetujejo:
Laktozna intoleranca
Motnja prebave mlečnega sladkorja
Avtor: Helena Turk, dr. med.
Prvi opisi laktozne intolerance segajo v obdobje okrog leta 1960. Takrat so z namenom izkoreninjenja lakote v državah tretjega sveta v te predele romale številne pošiljke mlečnih izdelkov.


Namesto da bi darovano mleko v prahu omogočilo boljšo prehranjenost sestradanega prebivalstva, so prejemniki po njegovem uživanju pogosto dobili drisko. Ponižnost prejemnikov je trajala kar nekaj časa, dokler ni postalo jasno, da razlog za njihove prebavne težave vendarle ni v neustrezni pripravi oz. transportu, kar je vztrajno trdil donorski velikan. Zadrega zaradi povzročanja dodatnih neprijetnosti namesto nesebične pomoči se je postopoma polegla, raziskave pa pokazale, da dobro prenašanje mleka v odrasli dobi pravzaprav ni samoumevno.
Laktoza ali mlečni sladkor je ogljikov hidrat – disaharid, sestavljen iz glukoze in galaktoze. Kot sestavni del mleka sesalcev je v prehrani mnogih vsak dan; poleg mleka jo vsebujejo tudi mlečni izdelki in številna druga živila, kjer se uporablja kot dodatek. Ker cela molekula laktoze ne more prehajati iz črevesne svetline po črevesnih celicah v kri, se mora najprej v ozkem črevesu razcepiti na glukozo in galaktozo – enostavna sladkorja, ki pa lahko preideta v krvni obtok. Za cepitev laktoze je potreben encim laktaza, ki je na celicah sluznice črevesa. Kadar je omenjenega encima malo ali ga ni, je razgradnja laktoze motena – stanje se imenuje laktozna intoleranca ali preprosteje motnja prebave mlečnega sladkorja. In usoda laktoze, ki se zaradi odsotnosti encima laktaze ne razgradi? V širokem črevesu jo presnovijo črevesne bakterije, pri čemer tvorijo pline (metan, vodik, ogljikov dioksid) in kratkoverižne maščobne kisline, poleg tega pa neprebavljena laktoza sama poveča izločanje vode in elektrolitov v črevesje. Vse našteto vodi do neprijetnih prebavnih težav.
Za boljše razumevanje se vrnimo na začetek: normalno stanje mladega sesalčka (razred sesalci, kamor spadajo tudi psi, mačke, konji in drugi) je upad sposobnosti presnavljanja laktoze, ko preide obdobje sesanja oz. dojenja. Skladno s tem »pravilom« laktozna intoleranca torej ni motnja, ampak normalno stanje – vsaj v določeni meri jo ima namreč kar 75 odstotkov svetovnega prebivalstva. Znana pa je mutacija na kromosomu, ki je omogočila evolucijsko prilagoditev na uživanje mleka tudi v poznejšem obdobju. Koristila je zlasti populacijam, ki so se ukvarjale z živinorejo, saj so lahko tako izkoristili vse dobrote takšnega načina življenja (mleko, meso). Omenjena mutacija je zato razširjena zlasti med prebivalstvom Evrope in vzhodne Afrke; večinoma so laktozno tolerantni tudi prebivalci ZDA (tisti, ki so potomci priseljencev). Na drugi strani so etnične skupine, ki so večinoma laktozno intolerantne: Afroameričani, azijski narodi in Indijanci. Odrasli prebivalci se torej delimo na dvoje –tiste, ki laktoze ne prenašajo, kar je normalno stanje, in tiste, ki prenašamo laktozo brez težav in smo nosilci mutacije, ki nam omogoča, da je v našem črevesju laktaza tudi v odraslem obdobju.
Znane so tri oblike laktozne intolerance. Prva je opisana primarna laktozna intoleranca, za katero zdaj vemo, da je normalno stanje. Poznamo še dve manj pogosti obliki, in sicer sekundarno laktozno intoleranco, ki je večinoma prehodna in je posledica okužb črevesja ali drugih črevesnih bolezni, in pa najmanj pogosta, prirojena laktozna intoleranca, kjer gre za popolno odsotnost encima laktaze. Pri zadnji se težave pojavijo takoj po rojstvu, ker novorojenček ne prenaša niti materinega mleka.

Laktozna intoleranca povzroča neprijetne težave prebavilom. Že 30 minut do dve uri po zaužitju se pojavijo krči, slabost, napihnjenost, vetrovi in driska. Pomembno je vedeti, da laktozno intolerantni izgubljajo sposobnost presnavljanja laktoze zvezno in da večinoma obstaja manjša količina laktoze, ki jo lahko presnovijo brez težav. Kakor je sposobnost presnavljanja laktoze med prebivalstvom različna, so različno izraženi tudi znaki ob neprenašanju laktoze.

Laktoza je sestavni del mleka in nefermentiranih mlečnih izdelkov. V fermentiranih (jogurt, kefir, siri, narejeni s tradicionalnim načinom proizvodnje) pa večino laktoze presnovijo bakterije. Laktoze je v teh izdelkih zato manj – laktozno intolerantni jih večinoma dobro prenašajo. Laktozo kot aditiv dodajajo tudi številnim živilom. Za izboljšanje okusa, gostote in sprijemljivosti jo najdemo v klobasah, hrenovkah, paštetah, omakah, kosmičih, margarinah, suhem sadju, proteinskih nadomestkih in tudi v zdravilih.

Laktozna intoleranca ne potrebuje kliničnega diagnosticiranja. Zadošča že jasna povezava med uživanjem mleka in prebavnimi težavami. Poznamo pa nekatere metode, s katerimi lahko, če je treba, diagnosticiramo neprebavljanje mlečnega sladkorja. Najpogosteje uporabimo dihalni test z vodikom, kjer preiskovanec zaužije laktozo, ki jo ob morebitnem pomanjkanju laktaze presnovijo bakterije. Ob tem se sprošča plin vodik, ki ga prek pljuč izdihamo. Izdihano količino vodika lahko merimo – večja ko je, manjša je sposobnost prebavljanja laktoze. Hkrati lahko merimo tudi zvišanje vrednosti glukoze v krvi, ki je ob pomanjkanju laktaze ni (ker se laktoza ne razcepi na glukozo in galaktozo). Mogoča je tudi invazivna diagnostika – ko ob endoskopski preiskavi prebavil odvzamemo košček sluznice ozkega črevesa za določanje aktivnosti encima laktaze.

In kaj storiti, če spadamo v skupino »normalno« laktozno intolerantnih, pa ne moremo živeti brez mleka? Poznam nekoga, ki bi svetoval prehod na pivo, pa vendar. Upad sposobnosti prebave laktoze je postopen in večinoma obstaja neka manjša količina laktoze, ki jo tudi laktozno intolerantni lahko brez težav prebavijo. Uživanje živil, ki vsebujejo laktozo, je torej smiselno večkrat na dan v zelo majhnih količinah. Še bolje je uživati izdelke iz fermentiranega mleka v kombinaciji z drugimi živili, saj se s tem podaljša čas stika laktoze s sluznico črevesa, kar izboljša njeno prebavo. Če tudi to ne poteši želje po mlečnem izdelku, je treba poseči po mleku, ki mu laktozo industrijsko odvzamejo, ali so jo prej razgradili. Tako obdelano mleko vsebuje od 70 do 100 odstotkov manj laktoze. Pri njeni prebavi pa si laktozno intolerantni lahko pomagajo tudi s pripravki laktaze (encima, ki razgradi laktozo). Te je treba jemati na začetku obroka, saj jemanje na prazen želodec encim inaktivira.

Posledice neprebavljanja laktoze so lahko nadležne. Vendar ni nikakršne potrebe, da bi bila ob sedanjem védenju in industrijskih možnostih laktozna intoleranca razlog za izogibanje mleku in preostalim izdelkom, ki vsebujejo laktozo.