Maj 2011, 4.5.2011
Zdravniki svetujejo:
Laktozna intoleranca
Tegoba večine svetovnega prebivalstva
Avtor: Helena Turk, dr. med.
Prebavne težave po zaužitju mleka so znane že zelo dolgo. Že okoli 500 let pred našim štetjem je Hipokrat opisal prebavne težave po zaužitju mleka, ki spominjajo na laktozno intoleranco.


Prvi opisi laktozne intolerance v moderni dobi pa segajo v obdobje okoli leta 1960. Takrat so z namenom izkoreninjenja lakote v državah tretjega sveta v te predele romale številne pošiljke mleka v prahu.
Namesto, da bi mleko omogočilo boljšo prehranjenost sestradanega prebivalstva, so prejemniki po njegovem uživanju pogosto dobili drisko. Ponižnost prejemnikov je trajala kar nekaj časa, dokler ni postalo jasno, da razlog za njihove prebavne težave vendarle ni v neustrezni pripravi oz. transportu, kar je vztrajno trdil donorski velikan. Zadrega zaradi povzročanja dodatnih neprijetnosti namesto nudenje nesebične pomoči se je postopoma polegla, raziskave pa pokazale, da dobro prenašanje mleka v odrasli dobi pravzaprav ni samoumevno.
Krivec za težave
Laktoza ali mlečni sladkor je ogljikov hidrat – disaharid, sestavljen iz glukoze in galaktoze. Največ je zaužijemo z mlekom. Cela molekula ˝ laktoze ne more prehajati iz črevesa v kri, zato se mora najprej v ozkem črevesu razcepiti na glukozo in galaktozo – enostavna sladkorja, ki lahko preideta v krvni obtok. Za cepitev laktoze je potreben encim laktaza, ki se nahaja na celicah sluznice črevesa. Kadar je omenjenega encima malo ali ga ni, je razgradnja laktoze motena – stanje se imenuje laktozna intoleranca ali motnja prebave mlečnega sladkorja. Laktozo, ki ostane nerazgrajena, pa v širokem črevesu presnovijo črevesne bakterije, pri čemer še tvorijo plini in kratkoverižne maščobne kisline, ki pospešijo črevesno peristaltiko. Dodatno pa neprebavljena laktoza sama po sebi poveča izločanje vode in elektrolitov v črevesje. Zato se že 30 minut do dve uri po zaužitju hrane, ki vsebuje laktozo, pri laktozno intolerantnih pojavijo krči, slabost, napihnjenost, vetrovi in driska.
Aktivnost encima z leti pada
Pri ljudeh (in tudi ostalih sesalcih) je aktivnost encima laktaze največja v odobju dojenja oziroma sesanja, nato pa praviloma upada, ko mleko ni več nujna sestavnina posameznikove diete. Skladno s tem »pravilom« laktozna intoleranca torej ni motnja, ampak normalno stanje – vsaj v določeni meri jo ima namreč kar 70 odstotkov svetovnega prebivalstva. Znana pa je mutacija, ki je omogočila evolucijsko prilagoditev na uživanje mleka tudi v odraslem obdobju. Koristila je zlasti populacijam, ki so se ukvarjale z živinorejo, saj so tako lahko poleg mesa izkoristile tudi mleko. Omenjena mutacija je zato razširjena zlasti med prebivalstvom Evrope in vzhodne Afrke.
Laktoza v mlečnih izdelkih
Laktoza je sestavni del mleka in nefermentiranih mlečnih izdelkov. V fermentiranih (npr. jogurt) pa večino laktoze presnovijo bakterije. Laktoze je v teh izdelkih zato manj – laktozno intolerantni jih večinoma dobro prenašajo. Laktozo kot aditiv dodajajo tudi številnim živilom (klobase, hrenovke, paštete, omake).
Zdravljenje ni zahtevno
Laktozna intoleranca ne potrebuje kliničnega diagnosticiranja. Zadošča že jasna povezava med uživanjem mleka in prebavnimi težavami. Poznamo pa nekatere metode, s katerimi lahko, če je potrebno, diagnosticiramo neprebavljanje mlečnega sladkorja. Najpogosteje uporabimo dihalni test z vodikom, kjer preiskovanec zaužije laktozo, ki jo ob morebitnem pomanjkanju laktaze presnovijo bakterije. Ob tem se sprošča plin vodik, ki ga prek pljuč izdihamo in merimo njegovo količino. Določamo pa lahko tudi porast vrednosti glukoze v krvi, ki je ob pomanjkanju laktaze ni (ker se laktoza ne razcepi na glukozo in galaktozo). Mogoča je tudi invazivna diagnostika – ko ob endoskopski preiskavi prebavil odvzamemo košček sluznice ozkega črevesa za določanje aktivnosti encima laktaze.
Piti mleko kljub vsemu?
In kakšne so možnosti, če spadamo v skupino »normalno« laktozno intolerantnih, življenja brez mleka pa si ne znamo predstavljati? Uživanje živil, ki vsebujejo laktozo, je smiselno večkrat na dan v manjših količinah. Še bolje je uživati izdelke iz fermentiranega mleka v kombinaciji z drugimi živili, saj se s tem podaljša čas stika laktoze s sluznico črevesa, kar izboljša njeno prebavo.
Če tudi to ne poteši želje po mlečnem izdelku, je treba poseči po mleku, ki mu laktozo industrijsko odvzamejo ali so jo predhodno razgradili. Laktozno intolerantnim pa so pri prebavi laktoze na voljo tudi pripravki laktaze (encima, ki razgradi laktozo), ki jih je potrebno jemati ob pričetku obroka.
Posledice neprebavljanja laktoze so lahko neprijetne. Vendar ni nikakršne potrebe, da bi bila ob današnjem védenju in industrijskih možnostih laktozna intoleranca razlog za izogibanje mleku in preostalim izdelkom, ki vsebujejo laktozo. Z mlekom brez laktoze pa so zelo zadovoljni tudi domači ljubljenčki, npr. psi in mačke (preverjeno!).