Junij 2011, 1.6.2011
Naš gost:
Martin Čokl
103-letnik
Avtor: Žiga Sojar
Marsikdo si starost predstavlja kot pozibavanje na gugalniku in igranje z vnuki. A Martin Čokl je, kljub častitljivi starosti, še vedno zelo aktiven. Bere brez pomoči očal, posebej pa me je presenetil, ko je odgovore na spodnja vprašanja napisal sam, na list papirja, kakor je bil navajen v mladosti.
Z ženo Ireno, s katero sta poročena že 67 let, predstavljata prav simpatičen par. Ko sem ju obiskal na njunem domu, sta me prav prisrčno sprejela in bila oba res zanimiva sogovornika. Kot najstarejši uporabnik Prve zdravstvene asistence bo z junijem postal naš prvi častni član.

Gospod Čokl, kako zgleda vaš običajen dan?
Po krajšem jutranjem poležavanju v topli postelji sledi jutranji pozdrav in pomenek z ženo o prespani noči in počutju. Nato sledi kopalnica z dobrodošlo ženino pomočjo, zajtrk, 15-minutno sprehajanje po stanovanju, branje časopisa, kava s skupnim reševanjem križanke, da se nama ne polenijo možgani, po kosilu 1 do 2 uri sprehoda in bivanja v bližnji okolici, 1 do 2 uri počivanja, nato skoraj vedno kakšen obisk, večerja, televizija, kopalnica z dobrodošlo ženino pomočjo, pa spet v posteljo.

So tudi vaši starši tako dolgo živeli?
Moj ded se je rodil in je umrl istega leta kot cesar Franc Jožef in je torej dosegel za tiste čase častitljivo starost 86 let. Moj oče ga je s starostjo 97 let še močno prekosil. Mati pa, še posebno po porodu desetih otrok, ni mogla doseči kakšne večje starosti.

Do kam segajo vaši spomini?
Spomini na moja mlada leta se mi zaradi tako daljne preteklosti zdijo bolj sanje kot pa resničnost. Segajo v leta pred prvo svetovno vojno, ko smo Slovenci živeli v tedanji veliki državi Avstro-Ogrski in je tej državi tedaj vladal cesar Franc Jožef. Prav tako daljni so tudi moji spomini na prvo svetovno vojno, med katero sem hodil v tedanjo ljudsko šolo. Že bližnji pa so mi spomini na 8-letno humanistično gimnazijo v Mariboru, na kateri sem leta 1927 maturiral. Lepih spominov iz mojega življenja imam veliko, vsekakor pa so na prvem mestu moja mlada leta, ko sem ob sicer zgodnjem vstajanju in delu užival tudi veselo druženje in igranje z drugimi šolarčki.

Kaj ste v življenju počeli? S čim ste se ukvarjali?
Leta 1931 sem na gozdarskem oddelku Kmetijsko-gozdarske fakultete zagrebške univerze diplomiral kot gozdarski inženir. Po 3-letni brezposelnosti sem bil leta 1934 nastavljen v gozdarskem oddelku tedanje uprave Dravske banovine, kjer sem sodeloval pri državnem nadzoru nad gospodarjenjem z gozdovi v Sloveniji. Leta 1940 sem bil sprejet v tedanjo Kmetijsko zbornico, kjer mi je bilo poverjeno predvsem širjenje gozdarske prosvete med kmečkim prebivalstvom. Že leta 1941 pa sem bil mobiliziran in je bilo za lep čas konec mojega strokovnega dela. Vsa leta druge svetovne vojne sem namreč preživel v raznih taboriščih – nemško vojno ujetništvo v Warburgu, italijansko vojno ujetništvo v Reki, italijansko intervencijo v Gonarsu in Padovi ter nemško intervencijo v Dachauu. Po koncu vojne sem na ministrstvu za gozdarstvo sodeloval pri šolanju gozdarskih kadrov ter uvedel in vodil pridobivanje barvne smole (300–350 ton letno) kot surovine za izdelovanje nepogrešljivega strojnega olja za časa gospodarske blokade Jugoslavije. Po ustanovitvi Gozdarskega inštituta sem pri tem inštitutu delal na racionalizaciji metod za urejanje gozdov, leta 1964 bil nastavljen na gozdarskem oddelku Biotehniške fakultete kot profesor za dendrometrijo in leta 1977 po 43-letih službe in 70ih letih starosti stopil v pokoj.

Ste tudi pesnik? Še vedno pišete pesmi?
Ne vem, kdo me je napravil za pesnika. Res pa je, da sem namesto solzavega nagovora raje zložil nekaj kitic rimanega besedila.

Katera je bila bolezen, ki vas je najbolj zamajala?
Kot otrok sem najbrž prebolel vse otroške bolezni, saj takrat ni bilo uspešnih zdravil zanje. Vem pa, da sem bil slabokrven in sem moral piti ribje olje, ki pa sem se ga tako navadil, da sem ga še odrasel brez potrebe dolga leta pil. Kakšnih drugih bolezni nisem imel in se me tudi španska gripa, ki je po prvi svetovni vojni pomorila 20 milijonov ljudi in je tudi moje svojce vrgla v posteljo, ni lotila. Povsem na nitki pa je bilo moje življenje, ko so mi po prihodu v hotel Bernardin v Piranu povsem odpovedale ledvice in so me že skoraj nezavestnega odpeljali v Izolsko bolnišnico. Tu so me zopet spravili k zavesti in mi po vseh mogočih pregledih predpisali terapijo, po kateri še danes živim. Za to pomoč dolgujem tej bolnišnici iskreno zahvalo.

Pazite na prehrano, živite zdravo?
Na mojo prehrano že od nekdaj pazi moja žena, ki skrbi, da je v njej tudi dovolj zelenjave in sadja. Posebnost moje prehrane pa je mleko, ki sem ga vsak dan užil cel liter, pol litra za zajtrk in pol litra za večerjo.

Kakšen je vaš odnos do zdravnikov?
Zdravnike spoštujem kot ljudi, ki opravljajo zelo zahtevno in odgovorno delo ter varujejo naše zdravje. Na tem mestu dolgujem posebno priznanje in zahvalo Prvi zdravstveni asistenci, ki nama takoj priskoči na pomoč in nama omogoča, da namesto v kakšnem domu za ostarele občane lahko še naprej živiva v najinem domu, kjer sva preživela večino najinega življenja.

Koliko imate pravnukov, vnukov, otrok?
Imava dva sinova, šest vnukov in šest pravnukov, same fante.

Spremljate aktualno dogajanje, glede na to, da ste doživeli že toliko vladavin?
Aktualno dogajanje seveda spremljam in žal ugotavljam, da v vsej dobi mojega življenja Slovenci nismo bili nikoli tako sprti in razklani, kot smo danes.

Ste kdaj pomislili, da boste živeli več kot 100 let?
Kaj takega mi nikoli niti na misel ni prišlo. Zgodilo se je, ne da bi se tega sploh zavedal.

Recept za dolgo življenje, nasvet za dolg zakon ...
Za dolgo življenje so potrebne tri stvari: geni, pamet in sreča. Mojemu dolgemu življenju je najbrž poleg genov nekoliko pripomoglo moje otroško delo v nehigienskih razmerah na kmetih, ki so mi okrepila srce in imunost, pa tudi poznejše delo in hoja v naravi, zdrava domača prehrana, srečno zakonsko življenje in optimizem.