September 2009, 27.8.2009
Tema meseca:
Maščobe v krvi
Holesterol
Avtor: asist. Rok Lokar, dr. med., spec. družinske medicine
Holesterol je nujno potrebni sestavni del celične membrane pri živalih. Potreben je tudi za biosintezo žolčnih kislin (ki so nujne za presnovo) in steroidnih hormonov (kamor spadajo na primer spolni in stresni hormoni).


Gre torej za snov, brez katere naše preživetje ni mogoče. Je sestavni del različnih lipoproteinov (maščob), ki jih ločimo glede na njihovo gostoto, od najmanj (VLDL, LDL), srednje (IDL) do najgostejših (HDL).
LDL je tako imenovani »slab holesterol«, saj se s povečevanjem koncentracije povečuje relativna škodljivost. HDL je »dober holesterol« in si želimo, da bi bila njegova koncentracija čim večja. Skupni holesterol v laboratorijskih izvidih je poleg omenjenih odvisen še od vrednosti trigliceridov (»prave« maščobe v krvi), za katere si prav tako želimo, da bi jih bilo čim manj. Holesterol je torej v hrani živalskega izvora, največ ga je v rdečem mesu, večino tistega v našem telesu pa proizvedejo naša jetra, ki so nekakšna tovarna holesterola.

Kakšne so normalne vrednosti?
Večina referenčnih (normalnih) laboratorijskih vrednosti je določena glede na povprečno vrednost v populaciji ter določenim odstotkom nad in pod njo; tako interval določene »normalne« vrednosti zajame večino ljudi v populaciji. Pri koncentraciji holesterola je drugače, saj so referenčne vrednosti določene glede na trenutna priporočila stroke, ne oziraje se na stanje v populaciji. Z drugimi besedami, gre za vrednosti, ki bi si jih stroka želela doseči, a so v resničnem svetu precej višje. Za primer naj povem, da je večina referenčnih laboratorijev določila zgornjo mejo skupnega holesterola pri 5.2 mmol/L. Vzorec populacije bolnikov iz Ljubljane (vseh starosti, obeh spolov, tudi tistih, ki jemljejo zdravila za zniževanje holesterola) je pokazal, da je povprečna vrednost okrog 5,9 mmol/L, torej je precej višja od referenčne.

Kako ga lahko znižam po naravni poti?
Najučinkovitejši način za znižanje slabega holesterola in zvišanje dobrega je redna intenzivna telesna aktivnost. Intenzivna pomeni približno 60-80 odstotkov zmogljivosti, večina ljudi se začne pri takšnem tempu potiti. Tovrstna rekreacija je potrebna vsaj trikrat na teden po 40 minut. Pomembna je zdrava prehrana; najboljša je lahka hrana mediteranskega izvora, torej obilo zelenjave na oljčnem olju, ribe, sadje in belo meso, rdečega mesa malo. Alkohol res znižuje holesterol, vendar v količinah, ki so za telo že škodljive iz drugih razlogov, zato takšno »zdravljenja« nikakor ni priporočljivo. Rastlinski steroli, ki so dodani nekaterim jedem (jogurtom ali margarini), lahko v primerni količini (na dan je potreben vnos okrog 1,5 grama) znižajo skupno koncentracijo holesterola za približno 10 odstotkov.

Kakšno tveganje pomeni holesterol?
Holesterol pri večini ljudi verjetno ni samostojni dejavnik tveganja za razvoj srčno-žilnih bolezni, ampak le sodelujoči dejavnik. Med pomembnimi dejavniki tveganja je na prvem mestu sladkorna bolezen, nato zvišan krvni tlak (arterijska hipertenzija), dedna obremenjenost, kajenje, čezmerna telesna teža in telesna neaktivnost. Če je holesterol edini dejavnik tveganja, je popolnoma pri repu po pomembnosti; če je pridruženih več dejavnikov, na primer sladkorna bolezen in družinska obremenjenost, se njegova pomembnost močno poveča. Tveganje za razvoj srčno-žilnih bolezni je statistična ocena, ki jo izračunamo glede na znane dejavnike tveganja, starost, spol ter razmerjem med višino in težo (indeksom telesne mase). Tabele za oceno tveganja so nastale na podlagi izjemno velikega števila podatkov in so precej zanesljive. Kljub temu gre le za statistično tveganje, ki je za posameznika le ocena, in ne kaže dejanskega stanja.

Kdaj in kako zdraviti?
Skladno s priporočili stroke začnemo holesterol zdraviti, ko relativno tveganje za srčno-žilni dogodek preseže 20 odstotkov v 10 letih. Za izračun tega tveganja so namenjeni preventivni pregledi, ki jih redno opravljajo zdravniki družinske medicine; govorimo o zdravljenju v pomenu primarne preventive, saj preprečujemo razvoj bolezni. O tem, koliko je to pomembno za posameznika, je težko natančno reči kar koli, saj gre prav tako za statistično zmanjševanje tveganja.
Posebna zadrega se pojavi pri ljudeh, ki imajo precej visoko koncentracijo holesterola, a brez drugih dejavnikov tveganja. Takrat je najbolj smotrno opraviti ultrazvok vratnega žilja, saj ta preiskava precej zanesljivo pokaže, ali se na žilah delajo škodljive spremembe, povezane s holesterolom, ali ne. Če je relativno tveganje majhno in sprememb ni, zdravljenje z zdravili ni smotrno. Če so na žilah že spremembe, je zdravljenje potrebno ne glede na morebitno statistično majhno stopnjo tveganja (v tem primeru lahko govorimo že o sekundarni preventivi, saj se je bolezensko stanje na žilju že začelo razvijati in ga zdravimo, ne le preprečujemo).
Zdravljenje holesterola z zdravili je obvezno pri tistih, ki imajo sladkorno bolezen, in pri tistih, ki so že utrpeli pomemben srčno-žilni zaplet (srčni infarkt ali možgansko kap), ter tistih, ki imajo periferno bolezen arterijskega žilja.
Holesterol večinoma zdravimo z zdravili, ki zavirajo njegovo proizvodnjo v jetrih.

Kako pogosto naj ga nadziram?
Pri ljudeh, kjer je tveganje za razvoj srčno-žilnih bolezni majhno, je dovolj pregledovanje holesterola na tri do pet let. Pri tistih, kjer je tveganje dovolj veliko, da je treba začeti zdravljenje z zdravili, se uspešnost zdravljenja navadno preveri po treh mesecih, nato na leto dni. Pogostejši nadzor ni smiseln.
dr. svetuje
Zdrav način življenja – torej redna ustrezno intenzivna telesna aktivnost, zdrava in uravnotežena prehrana, skrb za primerno (nizko) telesno težo in opustitev kajenja – precej učinkoviteje zmanjšuje tveganje za razvoj srčno-žilnih bolezni kot zdravljenje holesterola z zdravili.