December 2010, 8.12.2010
Naš gost:
Miki Muster
Vedno je treba nekaj početi
Avtor: Maja Zajc
Miki Muster je že od malih nog vedel, da bo risal. Uvedel je slovenski strip in risani film. V življenju so mu metali polena pod noge, ker je vedno delal tisto, kar je bilo prepovedano.

Danes je legenda. »Z glavo skozi zid sem moral tako pri stripu kot risanem filmu, a na koncu mi je uspelo. Izpolnil sem svoje otroške sanje!«

Ste avtor legendarnih stripovskih likov: Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika. Kateri od teh je najbližje vašemu značaju?
Vsak od njih predstavlja del mene. Moji liki so v glavnem dobrosrčni, pozitivni. So pa tudi zelo različni. Eden je prebrisan, drugi ima izkušnje, dolgo živi, tako kot jaz (smeh). Lakotnik je nabrit in ne preveč bister, vendar mu na koncu vseeno uspe, kot je tudi meni. Moji liki niso agresivni, zlobni, so prijatelji in se borijo proti zlu.

Ponavadi rečemo, da šport krepi telo in duha. Vi ste raje delali. Bi se strinjali z Adijem Smolarjem, da delo krepi telo in značaj?
Ja. Zanimivo je to, da je moje delo sedenje. Sem tudi do 16 ur na dan presedel za mizo in risal. Res pa je, da sem se moral velikokrat prepogniti, ker sem zlagal risbe po tleh, da so se posušile. Teh je bilo ogromno. Vstajanje, zlaganje in prekladanje risb je bila takrat moja edina telovadba. Po vsem tem sem se čudil, ko sem šel na morje in sem brez napora preplaval tri kilometre. Verjetno je tudi delo krepilo moje telo.

Marsikdo ne ve, da ste evropski in svetovni prvak v maratonskem plavanju v kategoriji nad 70 let. Od kod vam kondicija, moč in ideja, da ste se tako pozno preizkusili kot plavalec?
Ko sem bil študent, sem aktivno plaval, potem pa sem se skoraj štirideset let posvečal le risanju. Plaval sem le še teden ali dva na dopustu, pozimi pa teden dni smučal. Ko sem se pa leta 1990 vrnil iz Nemčije, sem spet začel plavati.
Na morju sem ponavadi plaval zelo daleč in nisem bil nič utrujen. Okoli 70. leta sem nato začel trenirati na dolge proge. Ugotovil sem, da moji vrstniki ne plavajo nič hitreje, zato sem se odločil za tekmovanje in zmagal. Zdaj, ko sem prišel v višjo kategorijo, nad 85 let, je pa moja konkurenca še manjša. Večina je že malce bolnih. Letos sem bil spet na morju in po desetih dneh plavanja sem nameril čas, ki je bil celo boljši kot tisti pred desetimi leti. Čudim se, od kod mi takšna kondicija. Če bi lahko zdajle malce treniral, bi šel na svetovno prvenstvo in bi spet vse pobral. Se čudno sliši, kajne? (smeh)

Vaš oče je bil zdravnik. Kako to, da niste šli po njegovih stopinjah?
Vedno me je zanimalo le risanje. Ni me zanimal noben poklic, pri katerem bi se moral učiti na pamet. Pri medicini moraš ogromno memorirati. To »piflanje« mi ne ustreza, raje ustvarjam. Že od malega sem vedel, kaj bom delal. Prvi risani film sem videl, ko sem bil star 7 let, in od takrat naprej sem hotel samo še risati. Sanjal sem, kako bom šel v Ameriko k Disneyju. To je bil moj cilj. Ta ni bil izvedljiv, ker je bila vojna in po vojni so bile meje zaprte. Vsega sem se moral naučiti sam. Dobesedno sem sam iznašel, kako se dela risani film. Na voljo ni bilo nobene literature, nikogar, ki bi mi lahko pokazal, kako se to dela. Filma takrat nisem mogel delati, saj ni bilo materialov, papir je pa bil. Izhod v sili je bil strip, ki je soroden z risanim filmom. Šele ko je ljubljanska televizija začela z reklamami, sem lahko začel z risanim filmom.

Kako gledate na zdravniški poklic?
V družini imamo kar nekaj zdravnikov, tako da kar dobro poznam ta poklic. In sam pravim – čim dlje od zdravnikov (smeh).

Slišala sem, da zelo malo pojeste. Eno žemljo do poznega popoldneva.
Zajtrkujem zelo malo. Predvsem zato, da lahko vzamem tablete za pritisk in ker imam malo sladkorne. Pred tem pa zjutraj nisem jedel, ker nisem hotel imeti polnega želodca, saj sem moral takoj s polno paro začeti risati. Do poznega popoldneva sem popil le malo kave in pojedel žemljico. Kupoval sem tudi sladko francosko vino. Vsake toliko sem naredil en požirek, da sem dobil sladkor. To mi je dalo energijo, da sem včasih zdržal tudi do polnoči. S tem sladkorjem sem nekako kompenziral hrano. Zvečer sem pa zelo rad jedel, predvsem sladkarije. Od nekdaj sem bil sladkosneden, kar mi zdaj malce narobe hodi.

V čem je vaš recept dobrega počutja?
Vedno moraš nekaj delati. Ne smeš samo gledati v zrak. Osebno priporočam hojo, telovadbo, plavanje. Plavanje je zame najboljši šport, ker se celotno telo razmiga in ker pri tem športu ni poškodb.

Nekoč so vam očitali, da z Zvitorepcem kvarite mladino. Danes ste legenda.
Res je. Očitali so mi to, da otroci gledajo samo slike in da zaradi tega ne berejo. Vedel sem, da jih ne kvarim, saj so bili moji junaki pozitivni in v stripih ni bilo nasilja. Ko pa sem po šolah delil bralne značke, so ugotovili, da so se otroci ob stripu takoj naučili brati, ker so jih bolj zanimale zgodbe Zvitorepca kot pa pesniške zbirke. Ugotovili so, da strip na njih vpliva pozitivno, in tako je bil strip priznan. Takrat so nehali govoriti, da kvarim mladino.

Se vam zdi, da je v svetu danes manj ali več pokvarjenosti?
Nasilje v stripih, filmih, računalniških igricah zagotovo slabo vpliva na mladino. Danes povsod vidimo eno samo nasilje, romantike skorajda ni več. Ti otroci to vsrkavajo. Gledajo nasilne filme in igrajo nasilne računalniške igre od jutra do večera, zato se ne čudim, da je več pokvarjenosti v svetu. Hvala bogu, da so moje knjige, ki so zdaj ponovno ponatisnjene, zopet razprodane. Zelo me veseli, da tudi današnja mladina kljub računalniku še vedno potrebuje pravljico.

Česa vas je življenje naučilo?
Ne stori drugemu tega, kar ne želiš, da drugi storijo tebi. Sledi desetim zapovedim. Pa ne za to, ker so krščanske, ampak zato, ker če se jih držiš, ti potem nihče ne more ničesar očitati. Če bi se vsi držali tega, bi bilo na svetu zelo lepo.