Februar 2010, 3.2.2010
Naš gost:
Miro Cerar
Avtor: Maja Zajc
Je svetovno znani športni prvak, ki je v letih 1958–1970 Sloveniji pridobil največ kolajn na velikih tekmovanjih. Svojo izjemno bogato športno kariero je končal z naslovom svetovnega prvaka.

In to na domačih tleh leta 1970, ko se je od gimnastičnih aren poslovil v ljubljanski dvorani Tivoli z zlatom na konju. Čeprav je bil odličen konjenik, je bil tudi univerzalni telovadec, saj je postal dvakratni evropski prvak v mnogoboju. Ob gimnastiki je tudi končal študij prava, po koncu kariere je postal izjemni borec za fair play, eden izmed ustanoviteljev Olimpijskega komiteja Slovenije.

Večkratni svetovni prvak, dvakratni olimpijec na konju z ročajem ... Kako ste se upirali pritisku?
Kadar se vzpenjaš s svojo kakovostjo in postajaš čedalje boljši, pritiska sprva ne čutiš, in seveda so tudi rezultati čedalje lepši. Ko si enkrat na vrhu, je treba braniti osvojena mesta in je malce teže, ker javnost zmage pričakuje. Takrat nehote čutiš določen pritisk. Res pa je, da si ga vsakdo sam ustvari v svoji glavi. Odvisno od človeka, kako dojema zunanje odzive in tudi, kaj želi doseči. Sam sem ves čas mislil na to, da bi čim bolje naredil vajo, in se nisem toliko obremenjeval z rezultatom. Pritisku se ne moreš izogniti, verjetno športnike bolj prizadene to, kako o njem pišejo, da podcenjujejo rezultat petega, osmega mesta med izjemno močnimi tekmeci. Vendar je treba kritiko vzeti v zakup.

Zakaj ste pri 31 letih končali športno kariero?
Tako sem se odločil iz več razlogov. Dvanajst let sem bil na vrhu svetovne gimnastike. To je določen pritisk, dobil sem nekaj poškodb, ki so mi grenile treninge, imel sem tudi že družino. Nekdanji časi niso omogočali dovolj dohodka, zato sem se moral zaposliti. To je bila popolnoma neboleča odločitev in mi ni žal.

Nekje ste izjavili, da ste z ženo vzgajali otroke v zdravem okolju. Kaj vam to pomeni?
To je res. Žena je tudi tekmovala kot telovadka in je vodila in trenirala tudi druge. Zrasli smo pravzaprav v telovadnem okolju. Takrat je bila telovadba izjemno množična, bilo je veliko telovadnih društev. V tem najinem duhu sva želela tudi otroke gibalno telesno vzgojiti in jih naučijo nekaterih temeljnih spretnosti, ki ti potem v vseh športnih panogah koristijo. Nisva pa jim vsiljevala nobenih tekmovalnih ambicij. Če bi imel kateri izjemen talent, posebno veselje, bi ga pri tem podpiral, nobenega pa ne bi silil v to. To smo jim privzgojili, po drugi strani pa smo radi tudi aktivni v naravi. To vzgojo do telesne aktivnosti in do narave imam za zdravo okolje.

Gimnastična zveza Slovenije je ob vaši 70-letnici izdala biografijo Miroslav Cerar in njegov čas.
Najprej nad to zamislijo nisem bil ravno navdušen, vendar sem se potem odločil sodelovati, ker so bili omenjeni tudi ljudje, s katerimi sem sodeloval v svojem času.

Veliko let ste bili vrhunski športnik. Se vam zdaj morda pojavljajo kakšne zdravstvene težave?
Vrhunski šport je po svoje lahko tudi krut. Kot vemo, pa je šport koristen za zdravje, zato priporočam, da se vsakdo z njim, seveda zmerno, ukvarja. Drugače pa zaradi športa nimam nobenih posebnih težav.

Ali redno zajtrkujete?
Ne, ampak zelo rad jem, včasih še preveč, kar mogoče ni ravno zdravo. Jem različno hrano, izogibam pa se mastni. Pri hrani nimam diet ali nekega reda.

Kolikokrat na leto obiščete osebnega zdravnika?
Doktorja Janeza Merviča, predstojnika Zdravstvenega doma Grosuplje, zelo cenim. Je odličen diagnostik in mu popolnoma zaupam. Nanj se obrnem po potrebi, ne grem k njemu za vsako malenkost.

Ali vedno upoštevate zdravnikovo mnenje?
Ne vedno. Ob čem resnejšem pa.

Kaj menite o zdravnikih?
Vse dobro. Njihovo delo je naporno in jih je treba spoštovati.

Na televiziji predvajajo nadaljevanko Zdravnikova vest, dr. House. Vam je všeč lik zdravnika?
Njegov značaj mi ni ravno všeč. Predvsem njegov odnos do bolnikov, ki je včasih nespoštljiv, celo žaljiv. Od zdravnika si želiš tudi človeški pristop, poleg strokovnosti.