Oktober 2009, 30.9.2009
Poletna noč, po tako težko pričakovani vročini. Vse je tiho in mirno.
Moje vsakonočno obredje med drugim vključuje pisanje dnevnika, razmišljanje in analiziranje samoniklih idej ob vsakodnevnem hitenju in seveda branje romana, brez katerega ne zaprem utrujenih vek.
In nocoj je to Gusti Stridsberg, ki je v uvodniku svojega dela Mojih pet življenj dejala: »Iskala sem. Življenje se mi je kazalo kakor misijonarjevo popotovanje - popotovala nisem z željo, da bi spreobrnjevala, temveč s hrepenenjem, da bi me spreobrnili. Upala sem, da bom našla tisto, česar ni (česar še ni?) - svetovni nazor, obliko življenja, ki bi bila etično-družbeno splošno veljavna. Kar sem našla, so bile izkušnje. Tukaj so.«

Izkušnje? Za nekoga, ki ga vodita po svetu le razum in pot z jasno začrtanim ciljem, so te popolnoma nepomembno dejstvo ali neprepoznaven okrasek. Sama večkrat pogledam na svoj oguljeni nahrbtnik, s številnimi odtrganimi pasovi, madeži od vsepovsod in odlomljeno vrhnjo zadrgo. Še pred kratkim se je v Namibiji valjal po zaprašeni potki med ogledom plemena Himbe. Neredko mi predstavlja tisto VSE, kot pravi znano reklo: »Vse, kar imam, nosim s seboj!«.

Naenkrat začneš zreti na svet z drugačnim pogledom. Celo Zemljina velikost se ti hipoma zazdi majhna; želiš jo objeti in skoraj ne vidiš ovir, da je ne bi zmogel obiskati, prevetriti vetrnih koncev, sončnih zahodov, poduhati in po vonju ločiti Azije od Srednje Amerike. Ampak to so izkušnje, in to takšne, ki jih v določenem delu življenja ne (z)moreš deliti niti z najbližjimi, če niso res zelo subtilno povezani s tabo. In potem sanjariš, hkrati pa poskušaš biti »tukaj in zdaj«, resen in odgovoren, ambiciozen in všečen … Pri tem veš, da globalno pripadaš širšemu svetu. Zgodi se, da kljub popolni intimni sreči, ki jasno da osrečuje in osvetljuje tudi tvoje bližnje, postajaš čudaški, poseben, nedosegljiv in apatičen za tukajšnje pehanje za stvarmi, ki si jih že davno »predelal« kot nujno zlo civiliziranega življenja. Ugotoviš, da te preprosto ne napolnijo več. In potem? Nekateri odpovedo in si z lažno jezo in pod krinko prišepnejo, da je »to TO!«, ter živijo, kot je »treba« in kot bi od njih pričakovali. Nekaterim (na srečo) to nikoli ne uspe in gradijo svoj slog naprej. Orjejo lastno vzporedno brazdo, rijejo povprek ter se z novim odkritjem poti in brezpotja uveljavljajo kot avanturisti; popotniki skozi življenje. Postavljena imajo lastna pravila in predsodke, daleč od »vrtičkarjev«. Ni jim lahko, pa vendar je neskončno zanimivo.

Trdim, da je to tako kot virus. Ko se enkrat okužiš z virusom popotništva, nikoli ne ozdraviš (popolnoma)!

Izkušnje nam omogočajo, da si upamo bolj kot ne. Da nadaljujemo želeno v smeri izgrajevanja, kljub motnjam na poti. Dajejo nam moč prepoznavanja in samozavestnejšega spopadanja z vsakodnevnimi tegobami in »vrtičkarji«.

Je še kdo, ki si jih NE ŽELI?