April 2011, 2.4.2011
Naš gost:
Mitja Valenčič
Želi stopničke
Avtor: Blanka Mavrič
»Lahko rečem, da mi je šport ogromno lepega dal in nikakor ne gledam na to tako, da sem se moral čemurkoli odpovedati oziroma bil za kaj prikrajšan.



Preko športa sem spoznal ogromno zanimivih ljudi, videl ogromno sveta in šport me je naučil ogromno življenjskih stvari. Seveda pridejo težki trenutki, ko ti nič ne uspeva in razmišljaš o koncu kariere. Sem pa do sedaj še vedno našel pot iz krize in potrebno motivacijo za nadaljevanje.«

Mitja, naj vam najprej čestitam, predvsem za vaše odlično šesto mesto na 50. jubilejnem pokalu Vitranc 2011. Ste tako uvrstitev pričakovali?
Hvala za čestitke. Tako uvrstitev po letošnjih rezultatih ravno nisem mogel realno pričakovati, sem si jo pa izjemno želel in sem zelo vesel, da sem jo dosegel.

Napovedujete končno stopničke v svetovnem pokalu? Po vaših posameznih vožnjah vemo, da ste jih sposobni, samo še »poklopiti« se morata dve.
Napovedati jih seveda ne morem, do konca svoje kariere pa bi rad stopil na zmagovalni oder. To je cilj, ki ga že nekaj let neuspešno naskakujem. Upam, da se mi te otroške sanje tudi uresničijo. Kdaj, mi je pa dokaj vseeno, samo da pridejo.

Kaj menite, je krivo za slabe rezultate moške reprezentance? Po tekmah in pomanjkanju dobrih rezultatov se vedno mnenja krešejo in smo seveda vsi generali.
Jaz ne bi bil rad eden teh generalov, ker jih je pri nas že sedaj občutno preveč! V prvi vrsti imam v mislih samooklicane strokovnjake, ki kvasijo takšne neumnosti, da je meni nerodno, ko jih poslušam.

Kaj pa primerjava treningov naše in tujih reprezentanc? Suhi treningi zagotovo ne morejo nadomestiti »kilometrine « na različnih snežnih podlagah.
Sam način treninga se ne razlikuje dosti od drugih reprezentanc. Je pa razlika v kvaliteti treninga. Če samo pogledamo, koliko ljudi imajo recimo Avstrijci na terenu, ki servisirajo in popravljajo progo, je razlika očitna. Oni imajo blizu deset ljudi, mi v najboljšem primeru tri do štiri. V letošnji sezoni smo se velikokrat delili na dve ekipi, tako da je bil dostikrat tudi samo eden, mogoče dva trenerja na treningu, kar je občutno premalo. Količinsko delamo enako kot ostale reprezentance. Pogrešam pa večjo konkurenco znotraj reprezentance, ker je to edini garant za napredek. Če pogledamo najboljše reprezentance, kot so Avstrija, Švedska, Francija, Italija, Švica, Kanada in ZDA, imajo vsi močno konkurenco znotraj ekipe, posledično pa dobro primerjavo na treningih. Suhi treningi res ne morejo nadomestiti smučanja, so pa še kako pomembni pri kondicijski pripravi, predvsem v poletnem času in pripravljalnem obdobju. Brez dobre kondicijske forme tudi smučarske ni. Ob slabi kondicijski pripravljenosti je tudi možnost poškodb veliko večja.

Novi sponzorji, novi pogoji. Gre za povsem poslovne naveze ali kdaj prerastejo v neke vrste prijateljstva?
Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil svojemu osebnemu sponzorju, t. j. kliniki Pacient, ki mi letos stoji ob strani in me podpira v teh, ne najbolj rožnatih časih, kar se vlaganja v šport tiče. Zaradi tega sem jim še toliko bolj hvaležen. Seveda lahko te poslovne vezi prerastejo tudi v prijateljske.

Veljate med ostalimi člani ekipe za klovna, dolgočasneža, srboriteža, resnež? In kako ta vaša lastnost vpliva na ekipo? Ste njihov mentor?
To bi bilo bolje vprašati druge člane ekipe. Poskušam biti sproščen in se čim več zabavati. Rad imam sproščeno vzdušje, ko zbadamo eden drugega. Lahko rečem, da smo dobra klapa, se dobro razumemo in sem rad v njihovi družbi. Glede na to, da imam največ izkušenj v ekipi, jim seveda rade volje dam tudi kakšen nasvet.

Gorencu seveda pripišemo smučanje. Vas je pritegnil tudi kak drug šport? Če bi ne bil smučar, bi ...?
Sicer sem že od malega zapisan smučanju, tako da resno nisem treniral nobenega drugega športa. Zelo rad pa igram tenis, košarko, nogomet, rad plezam in se potapljam.

Kolikor vem, že dve leti vztrajate pri samo eni disciplini, vas to kaj dolgočasi?
Pravzaprav tri leta. Dolgočasi me niti najmanj ne, saj si niti dva treninga nista enaka, tako da so vedno nove situacije in je zelo zanimivo. Sicer me je pa do te odločitve pripeljala predvsem poškodba hrbta, po kateri so mi odsvetovali veleslalom, ki je bila moja druga disciplina.

Tudi če bi vas, vam to zagotovo popestrijo vaša dekleta – pred kratkim ste dobili že drugo hčerkico. Ste imeli v rezervi tudi kakšno fantovsko ime?
Res je. Pred nekaj dnevi se nam je rodila druga hčerkica Nika in zelo sem vesel, da sem bil tisti dan doma in zato tudi pri porodu. Ime za fanta smo imeli v rezervi, hčerka Živa si je želela bratca Jureta, namreč pujsa Pepa iz risanke ima bratca Jureta in ta risanka ji je najbolj všeč. Sedaj pravi, da je tudi »sestjica u jedu«.

Finale, konec sezone, rojstvo, dopust … Kje in kako?
Najprej me čaka še nekaj tekem do konca sezone in test smuči, potem pa nekaj pavze in počasi priprave na naslednjo sezono. Dopusta nimamo še nič planiranega, želim si le, da bi bili vsi zdravi.

Menite, da kot športnik živite bolj ali manj zdravo? Zakaj?
Trudim se živeti čim bolj zdravo, kar se tiče prehrane. Vrhunski šport zagotovo ni najbolj zdrava stvar na svetu. Organizem gnati do roba seveda ni zdravo, sploh pa je smučanje zelo dovzeten šport za poškodbe.

Misel za konec, mogoče nasvet mladim športnikom.
Kar ne ubija, krepi!