September 2009, 27.8.2009
Dnevnik reševalca:
Moj prvi porod, ki sploh ni bil moj
Avtor: Primož Plos
V srednji šoli sem razmišljal, da bi postal reševalec, a sem se odločil, da ne bom. Razlog je bilo pripovedovanje oziroma veliko pretiravanje, kot sem ugotovil pozneje, prijatelja reševalca o porodih v reševalnih avtomobilih, ko bodoče matere oziroma njihove družine preseneti nenadna otrokova želja po takojšnjem rojstvu.


Pozneje, ko sem zgodbo pozabil, sem se vendarle odločil in postal reševalec. Moja služba – Reševalna postaja Ljubljana. In usoda je hotela, da sem med izobraževanjem največ časa preživel v porodnišnici. Tam sem ugotovil, kako napihnjena je bila zgodba, ki mi jo je pred leti pripovedoval prijatelj.

Naše zgodbe veselja in žalosti
Leta 1993 sem postal reševalec in v 14 letih doživel marsikatero pretresljivo zgodbo. Bil sem reševalec na kraju nesreče znanih glasbenic iz skupine Make up, na kraju umora Veselina Jovovića Vesa in pri številnih drugih nesrečah. A to niso zgodbe iz »pisarne«, s katerimi se lahko postavljajo ljudje z »normalnimi« službami. Naše zgodbe so polne žalosti, pa tudi veselja. Še posebno, če komu rešimo življenje ali mu na primer omogočimo, da življenje ugleda.

Ognjeni krst
Bilo je leta 1999, na precej topel majski dan, ko naju je s šoferjem in partnerjem Bojanom dispečer natopil v Vnanje Gorice. Pet let sva že reševala skupaj in sva bila izredno uigran reševalni par. Tistega dne sva »dobila« v avto novinca Miha, ki je bil tistega 23. maja prvi dan v službi. »Porod, Vnanje Gorice,« je zaklical dispečer. »Babica dekleta je klicala, da je že precej na koncu, ampak da bo zdržala do bolnišnice,« je še dodal in skočili smo v starega mercedesa, ki ni bil za življenjsko nujne prevoze. Bil je namreč precej počasnejši od drugih, česar ne bi mogli trditi za brezhibno opremo.
Pomislil sem, pa sem le doživel porod. Ker babica pri klicu ni rekla, da je nujno, smo se proti cilju peljali brez zvočnih signalov. Ko smo stopili v hišo, smo videli, da je 22-letno dekle ne le precej, ampak popolnoma pri koncu poroda.

Poljski fiat premajhen za rojevajoče dekle
Zdelo se ji je čudno, saj je bila še dopoldne po opravkih, ko pa se je vrnila domov, so se začeli popadki. Na parkirišču pred hišo sva videla malega poljskega fiata, ki je imel še odprta vrata. »Ja, je rekla, takoj ko sem stopila iz avta, se je začelo. Vanj pa nisem več mogla, je premajhen,« je še povedalo dekle, ki je bilo tik pred tem, da bo prvič postala mama.

Rodili bomo!
Polegla sva jo na nosila in položila v avto. Novinec Miha je le opazoval. Ko smo bili v avtomobilu, sem ji preventivno rekel, naj sleče trenirko, da jo bom pregledal. Hip za tem pa sem Bojanu, ki je že speljal, zaklical: »Ustavi! Rodili bomo!« Pri pregledu sem namreč že videl glavico malčka in ugotovil, da moramo porod opraviti kar sami, v avtomobilu, in to takoj.

En, dva tri, Mitja!
Vzel sem porodni set in jima povedal, kaj morata storiti, sam pa sem vodil porod. Glavico sem malce potisnil nazaj in jo nalahno zavrtel, da sem malce sprostil osredek. Če ta namreč poči, lahko trajno poškoduje mišice zapiralke. Bojan je pritiskal na trebuh, dekle se je podprijelo za noge in v le desetih minutah smo na svet spravili dečka Mitja, ki ga je Miha umil in zavil v toplo odejo. Ko smo vse postorili, je Bojan odprl vrata, povedal babici in dedku, da sta postala prababica in pradedek dečku Mitji, sedel za volan in že smo nadaljevali pot proti porodnišnici.
Ko smo vse uredili in dekle z dečkom oddali v bolniško oskrbo, me je Bojan vprašal, ali je bil to moj prvi porod. Prikimal sem, za »ognjeni krst« pa moraš – po koncu delovnega dne, seveda – nujno spiti kozarček viskija s svojimi partnerji.
Odtlej sem na svet spravil osem dečkov in deklic, in vedno je to eden srečnejših trenutkov pri mojem delu. Zdaj sem zaposlen pri podjetju Pacient, nujnih voženj ni več, se pa dogajajo druge zanimive zgodbe.