Maj 2009, 7.5.2009
Dnevnik reševalca:
Moje vozilo za reševanje
Avtor: Anže Jorgačevski
Sem Anže Jorgačevski in sem zdravstveni tehnik. Delam na urgentni službi. Poleg drugih reševalnih prevozov zagotavlja naša reševalna služba zdravstveno dežurstvo v urgentni ambulanti v ZD Ivančna Gorica in ZD Grosuplje.
Tam sodelujemo z dežurnim zdravnikom zdravstvenega doma, kjer za svoje delo na terenu uporabljamo opremljeno reševalno vozilo z imobilizacijskimi pripomočki, kar omogoča vzpostavljanje življenjskih funkcij. Med temi aparaturami in pripomočki so najpomembnejši naslednji.
Defibrilator
se uporablja za vzpostavitev normalnega delovanja srca ob morebitni fibrilaciji (ko srčna mišica ponori in utripa brez vsakega nadzora in se zato ustavi kroženje krvi po telesu. To povzroči odpoved delovanja možganov in preostalih organov, lahko tudi smrt).

V mojem vozilu ima oznako LP 12. To je zelo pametna aparatura, saj zna poleg defibrilacije še marsikaj drugega. Z njim lahko izmerimo pulz, krvni tlak, EKG, saturacijo – navzočnost kisika v krvi, ima funkcijo, po kateri lahko po GSM-signalu pošljemo zapis EKG v bolnišnico. Tam ga pregleda specialist kardiolog, poda svoje mnenje in ga posreduje zdravniku na terenu.
Med drugo opremo so še: zajemalna nosila; uporabljajo se za poškodovance na terenu, ki potrebujejo imobilizacijo, vakuumska blazina, ki je polna nekakšnih stiropornih kroglic in zraka. Ko poškodovanca položimo nanjo, izčrpamo zrak in tako dobimo kot mavec trdno gmoto, ki se popolnoma prilagaja človeškemu telesu (lahko bi jo uporabil skoraj kot model za ulivanje kipa), kar onemogoča gibanje telesa med prevozom. S tem preprečuje morebitne nadaljnje poškodbe ponesrečenca, ki bi lahko nastale med prevozom, zaradi gibanja telesa v ovinkih ali klančinah. Enako nalogo imajo vakuumske opornice, te varujejo okončine pri zlomih. Zelo pomemben pripomoček so tudi vratne opornice, ki po namestitvi preprečujejo nihanje oziroma premikanje vratu. V vratnem delu hrbtenjače so, poleg drugih, tudi živčna vlakna, ki urejajo in nadzirajo dihalne mišice. V primeru poškodbe tega dela hrbtenice lahko človek neha dihati, zato pazite, če naletite na ponesrečenca. Bodite previdni pri njegovem premikanju, ker lahko naredite več škode kot koristi. V avtu sta seveda potrebna tudi precejšnja količina sanitetnega materiala (povoji, gaze) in nahrbtnik z ampularijem, kjer so na voljo razna zdravila v ampulah (zato se imenuje ampularij), ki jih zdravnik lahko injicira na terenu.

Kaj je treba sporočiti ob nesreči
Kmalu po nastopu službe je zazvonil telefon. Sporočili so mi, da se je v Ambrusu zgodila prometna nesreča. En ponesrečenec. Ko se sprejema klic o nesreči ali akutnem obolenju, je zelo pomembno, da tisti, ki to sporoča, ohrani čim bolj trezno glavo, da lahko kar se da natančno poda podatke: kaj se je zgodilo (nesreča), kje (kraj), čas dogodka, koliko je poškodovanih, ali je kdo v nezavesti, ali kdo močno krvavi, ali je med ponesrečenci otrok, ali so na kraju očividci nesreče. Vsi ti podatki lahko, še preden pride reševalna ekipa na kraj dogodka, olajšajo pristop in omogočijo reševalni ekipi vsaj približno pripravo na okoliščine že med vožnjo do kraja. Vedno pa je tudi izredno pomembno, da se zavaruje kraj nesreče, da ne bi bilo še drugih poškodb ali nesreč (znan je primer, ko je človek, ki je hotel pomagati ponesrečencem, podlegel poškodbam, ko je vanj trčil voznik, ki nesreče ni opazil).

Gremo v Ambrus
Med nujno vožnjo proti Ambrusu sva se glede na podatke, ki sva jih dobila z zdravnikom na podlagi telefonskega klica, dogovorila o približnem poteku reševalne akcije. Nujna vožnja je vedno nekaj posebnega, saj sem kot voznik poln adrenalina, ki se mi sprošča ob poslušanju zavijanja siren in opazovanju modre bliskavice. Hkrati je treba biti še bolj pazljiv na preostale udeležence v prometu, saj se tudi njim ob pogledu in zvoku siren sprosti adrenalin, vendar tisti za strah, zato se lahko tudi napačno odzovejo.

Po približno 12 minutah vožnje sva bila na kraju nesreče. Očividci so povedali, da je poleg avtomobila, ki je »parkiran« zunaj cestišča možakar, ki je po nesreči sicer sam stopil iz vozila, vendar se je takoj nato ulegel poleg avta. Mož je bil pri zavesti. Pristopila sva k ponesrečencu, da naju je lahko videl. Po poglavitnem pregledu življenjskih funkcij (dihanje, pulz) sva se lotila pregleda poškodb in opazila očitni zlom stegnenice. Najprej sva namestila vratno opornico, za imobilizacijo nog in telesa sva uporabila zajemalna nosila.

Očividci in drugi (radovedneži) so upravičili svoj postanek s pomočjo, ki so nama jo ponudili pri prenosu ponesrečenca do nosil. Po vkrcanju ponesrečenca sva ga priklopila na LP 12 (to je aparatura, ki zna marsikaj), da je lahko zdravnik med prevozom spremljal delovanje srca. Spet sva mu izmerila vitalne funkcije in ga odpeljala proti Ivančni Gorici. Tam so ponesrečenca prevzeli kolegi iz Reševalne postaje Ljubljana. Odpeljali so ga v ljubljanski klinični center.

Po prihodu v ZD je bilo treba seveda najprej očistiti in urediti vozilo, dopolniti porabljeni sanitetni material, nato pa sva si nekoliko odpočila do naslednjega klica. »Kje se je zgodila nesreča? Aha, že grem …«