Februar 2011, 2.2.2011
Naš gost:
Mojmir Sepe – Mojzes
Velikan slovenske zabavne glasbe
Avtor: Tony Carter
Ko sem ga obiskal na njegovem domu v Ljubljani, moram priznati, da sem pred tem kar nekaj časa taval v okolici, preden sem povprašal za nasvet. Najprej natančna navodila, nato mi je maestro prišel naproti.

Še enkrat se je simbolično potrdilo: dober nasvet in pomoč sta pot do uspeha. Rad pomaga in svetuje, kadar ga kdo prosi za nasvet. Tak je – Mojmir Sepe.

Rojeni ste bili pred dobrimi 80 leti. Črna, torej ste Korošec?
No, tam sem pravzaprav le rojen, mama, ki je sicer službovala v Celju kot učiteljica, je šla rodit k svoji sestri, tako da nisem Korošec, sem Štajerec!

Štajerec – v Ljubljani?
Seveda, leta 1949, takoj po maturi, ki sem jo opravil v Celju, sem prišel v Ljubljano, kot trobentača so me sprejeli v Plesni orkester Radia Ljubljana. Še kot študent sem že imel službo, zato sem pri 60-letih že dopolnil 40 let delovne dobe, pa sem se lahko upokojil. No, ne prav zares, saj sem ob popoldnevih počel tisto, kar sem počel rad, torej pisal razne aranžmaje. V orkestru sem delal 20 let, nato pa nadaljeval v glasbenem uredništvu Radia Ljubljana.

Poslušava glasbo, igra nama jazz. Je takšna glasbena kulisa del vašega vsakdana?
Aha, pa res. Sploh nisem opazil, da igra… Vas moti?

Kje pa, nikakor ne, zelo prijetna glasba je.
Švicarski jazz kanal. Zvočna kulisa, sicer velikokrat spremljam televizijski program Mezzo, odlične koncerte imajo, ampak ne gre, da bi človek že dopoldan buljil v televizijo.

Še igrate na trobento?
Ne, to pa ne več. Imel sem smolo, neki huligani so me leta 1970 napadli, ko smo zapuščali zabavo po Opatijskem festivalu. Proti jutru smo zapuščali hotel, Majda in Elda sta bili z mano, in neki mulci so hoteli Eldi ukrasti torbico. Postavil sem se v bran in jo žal skupil. Poškodovali so mi zobe, zato sem igranje na trobento opustil in presedlal na klavir.

Omenili ste ženo Majdo, pa Eldo Viler, lahko dodava še Marjano Deržaj? So to ta tri velika imena slovenske popevke?
Seveda, pa Irena Kohont, Oto Pesner, Lidija Kodrič, Edvin Fliser, Lado Leskovar, Braco Koren – teh zvenečih imen je bilo kar nekaj. A takrat tudi nismo imeli takšne izbire, kot jo imamo danes, med njimi najdemo tudi prav dobre in uspešne pevke in pevce.

Bodiva kritična. Zakaj so pevci tistega obdobja po tolikih letih znani in priljubljeni tudi danes, po drugi strani pa se ne spomnimo, kakšni so bili »hiti« prejšnjega poletja? Zakaj danes ne znajo narediti pesmi, ki bi trajala več kot eno sezono, Poletno noč pa poznajo vsi?
Danes je ogromno pesmi, ogromno je hiperprodukcije. Včasih so bili kriteriji zelo strogi, tudi radio je bil neke vrste mecen, imel je šolo za pevce, pazili so na izgovarjavo, pravilno petje … V tako šolo sta hodili tako Majda kot Marjana, pa tudi Beti Jurkovič, denimo. In tudi delali smo popolnoma drugače. Izbirali smo glasbo in besedila. Napisati si moral skladbo in jo predložiti komisiji. Šele nato, če je bila odobrena, smo poiskali primernega pevca zanjo. V komisiji je bil na primer pesnik, ki je presodil primernost besedila, denimo Gregor Strniša, Vito Taufer, Tone Pavček in tako naprej. Tudi tekstopisci, denimo Dušan Velkavrh, Elza Budau – to so bili ljudje, ki so imeli nek nivo. Danes pa vse naredi eden in to prav na hitro. Mi smo delali samo tisto, kar smo znali, denimo glasbo in aranžma. Vse ostalo so delali drugi. Tudi čas je drugačen, glasbeni okus se je spremenil. Ni več tako lirično in otožno. Danes je vse bolj na poskok. Tudi na radijskih postajah ni več glasbenih urednikov, ni avtoritete. Včasih je enostavno rekel, da tega ne bo vrtel, pa si se lahko obrnil in si šel, brez debate.

So vas poznali tudi v tujini?
Tudi. Različne bolj ali manj zabavne zgodbice so bile, tudi takrat, ko je našo pesem "Brez besed" kopirala španska skupina Mocedades in jo izdala pod svojim imenom kot "Eres tu". Takrat so me leta 1966 Španci celo povabili v Barcelono, da bi v neki njihovi oddaji dirigiral, pa je vse skupaj padlo v vodo, ker Berta Ambrož ni mogla na pot, sirota je morala v službo, je niso pustili… Saj takrat pravzaprav profesionalnih pevk ni bilo. Razen Marjane, ona je bila prva, nato še moja Majda, ostalih nekako ni bilo, bile so študentke, pa uslužbenke, pelo se je v bistvu vzporedno, tako "za zraven"…

Rekli ste, pesmi so bile otožne. Poglejmo kar Majdin opus, denimo Uspavanka za mrtve vagabunde ali pa Pismo za Mary Brown – res je opaziti veliko žalosti.
Ja, melodijo sem napisal na že narejene tekste Franeta Milčinskega - Ježka. On je poskrbel za tole žalost, mogoče je na plano prišla ta naša slovanska melanholičnost…

Kako sploh pesem nastane? Je najprej besedilo ali melodija?
Kakor kdaj, a vsekakor je bilo treba s tekstopiscem sodelovati. Ježkove pesmi sem denimo vse uglasbil na že prej napisan tekst, tudi Šömnove so bile takšne. Tukaj prevzame vso odgovornost skladatelj, da bo pesem odgovarjala besedilu. Če je obratno, je lahko težava, saj si pesnik zamisli nekaj čisto drugega kakor ti, pa pride do nesporazumov.

Je bilo treba povprašati tudi pevca, ki bo pesem odpel?
Ne, to pa ne, oni niso komplicirali, so znali odpeti vse, karkoli smo naredili, saj smo se poznali in bili so res dobri. Sem pa delal tudi obratno. Napisal sem glasbo, potem pa so tekstopisci, recimo Elza ali pa Dušan Velkavrh, napisali tekst. Tudi Gregor Strniša sploh ni maral pisati besedila prej, on je bil pesniško čisto nekje drugje, nastajanje pesmi je smatral za vzporeden posel.

Nekateri tarnajo, da je slovenski jezik neprimeren za uspešnice…
Neumnost! Recimo Šuštarski most je prirejen in prestavljen na naš teren, v originalu gre za Down Waterloo Road, pa Dravski most Nece Falk, ki je v bistvu priredba pesmi Banks of Ohio, pa so se pesmi čisto v redu prijele, jim nič ne manjka. Potrebno je imeti občutek za jezik in prevod, ni to tako enostavno…

Koliko pesmi obsega vaš opus?
Po nekaterih radijskih podatkih gre za čez 500 mojih pesmi in priredb, a ne bi znal natančno povedati, v bistvu tega ne vem, najbrž je vse zabeleženo v nekem računalniku.

Še kaj nastaja, pripravljate še kakšno skladbo?
Lani v tem času sem pisal za nek kabaret, a zdaj to počnem dosti manj, kot nekoč. Saj so tukaj mladi ljudje, ki delajo, so sposobni za to delo.

Pa pride kdaj kdo vprašati za kak nasvet?
Seveda, pridejo. A to je težko, jaz mu sicer lahko povem, kako bi jaz to naredil, a je vprašanje, kaj s tem dosežemo. Poglejte, danes je veliko priredb starih skladb, ki pa so hudičevo poenostavljene! Harmonije so kar nekaj po svoje, ena mimo druge! Pa pravijo – to je zdaj moderno. A če spreminjaš, bi bilo dobro, da spremeniš na bolje, ne pa vse skupaj poenostaviti v neko plehkost… A ljudje danes poslušajo drugače, saj imajo najbrž svoja ušesa…

Kako sicer poteka vaš dan? Vstajate zgodaj?
Kar zgodaj, da! Sicer sem rahlo popustil, na fitnes ne hodim več, kolesarim pa še vedno. Pa hišo je treba vzdrževati, pride hčera, vnuki, pa s prijatelji se dobimo, tudi kuhati sem se moral naučiti, Majda je kuhala izvrstno, jaz pa še jajc nisem znal ocvreti, a se človek vse nauči, če se mora. Tu in tam še koga spremljam na klavirju, če me naprosi, dirigiram pa več ne.

Je to samokritičnost?
To je realnost. S tem se ne obremenjujem. Mislim, da je to edino pravilno. Ne zdi se mi prav, da nekateri ljudje ne znajo nehati, pa kar rinejo nekam, ko nima več smisla… Kje pa piše, da znamo še vedno prav postoriti za današnjo generacijo. A tisto, kar je bilo, tisto pa naj kar ostane, ker je pokazatelj nekega časa, ki je nekoč bil.

A vseeno, vaše legendarne skladbe bodo ostale …
Najbrž. Naslednje leto bo 50 let, odkar smo zaigrali »Zemlja pleše«. Čez dve leti bo pol stoletja stara »Poletna noč«. Kar spodbudna stvar za tako pokvarljivo blago, kot je nek poletni »hitek«.

Sta kdaj Majda in Marjana skupaj peli?
O ja, imata nekaj duetov, takrat še ni bilo naše založbe, le dve sta bili, RTB v Beogradu in Jugoton iz Zagreba, tam sta posneli, saj posnetki še morajo biti nekje…

Odkod vzdevek Mojzes?
Še sam ne vem, odkod točno, toliko zgodb je, da še sam ne vem, katera je prava, so kar nekaj začeli mi govoriti: "Go down, Moses", ampak po moje sem ta vzdevek dobil že v Celju, da sem ga s sabo prinesel v Ljubljano…

Poletna noč. Pela jo je Beti Jurkovič, jo je potem posvojila Marjana?
Ne, sploh ne, peli sta jo istočasno, to je bila alternacija. Takrat sem imel eno malo zasedbo, nek kvartet, ki je spremljal pesmi brez nekega orkestrskega pompa, da bo viža nekako bolj na dlani. Pa smo poizkusili vse v dveh verzijah. Beti je pela z velikim simfoničnim orkestrom, sem naredil tak aranžma, Marjana pa je pela z malo zasedbo, obe sta bili uspešni, a je Marjana s svojim glasom naredila gromozanski uspeh.

Za konec, kakšen nasvet ali namig za mlajše generacije, ki bi želeli, tako kot vi, ustvarjati glasbo?
(za nekaj trenutkov utihne) Naj čim več delajo in naj bodo malo samokritični in sem ter tja kaj v koš vržejo. Včasih loviš idejo nekaj dni, pa je ni od nikoder, spet drugič pa pride v hipu. In vse je treba prespati, če bodo stvari zjutraj izgledale enako, so najbrž dobre.
In držijo naj se svoje poti, naj se ne lotijo vsega po vrsti, univerzalnosti ni, to, da vsi vse znajo, to ni nikoli dobro.