Maj 2011, 4.5.2011
Tema meseca:
Motnje hranjenja
Celosten pogled na težave
Avtor: asist. dr. Karin Sernec, dr. med., spec. psihiater in psihoterapevt
Motnje hranjenja (MH) danes predstavljajo pomemben javno-zdravstveni problem. Za njimi oboleva 2–12 odstotkov žensk med 15. in 35. letom starosti.


Po podatkih tujih zdravstvenih registrov je vsako leto na 100.000 prebivalcev na novo odkritih 7 primerov anoreksije in 14 primerov bulimije nervoze.

MH uvrščamo med duševne motnje in jih delimo na anoreksijo nervozo (AN), bulimijo nervozo (BN) ter kompulzivno prenajedanje (KP). Zadnja leta se pojavljajo tudi nove oblike MH kot sta ortoreksija nervoza (hranjenje z izključno »zdravo«, biološko neoporečno hrano) in bigoreksija nervoza (obsedenost z mišičastim telesom). Gre za kronične, ponavljajoče se bolezni, ki so pogosto povezane s psihiatrično soobolevnostjo in resnimi telesnimi zapleti.

Zgodovina motenj hranjenja
MH kot bolezensko entiteto obravnavamo šele zadnjih 50 let, čeprav so bili že pred tem znani številni opisi bolezni, ki bi jih danes uvrstili med MH. Zanimivo je, da je že Seneca zapisal: »Jé, da bi bruhal, in bruha, da bi jedel.« Znani so še številni drugi primeri iz bližnje in daljne zgodovine, različnih opisov vedenj, stanj in ritualov, ki bi jih danes lahko uvrstili med MH. Danes sociologi in antropologi te motnje uvrščajo med etnične motnje. Gre za motnje, pri katerih ne moremo zanikati povezave med osebnimi stiskami in konflikti ter spremembami v družbenopolitičnem okolju. Če torej želimo razumeti MH tudi s sociološkega in antropološkega vidika in jih opisati kot etnične motnje današnje dobe, vidimo, da bistvo teh motenj ni posnemanje telesne bolezni, temveč gre za manipuliranje s hrano, preokupacijo s svojim telesnim videzom in težo. Ti bolniki torej posnemajo, izkoriščajo in nadgradijo siceršnje preokupacije ljudi v določenem okolju (skrb za telesni videz, diete, vitkost, telesni trening) in jih uporabijo kot obrambe za rešitev svojih intimnih stisk, katerih skupni imenovalec je iskanje in oblikovanje svoje identitete.

Kaj so motnje hranjenja
»Lepota je v različnosti, v drugačnostih. Kako dolgočasno bi bilo, če bi bili vsi enaki.« (Seneca)
Motnje hranjenja so čustvene motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane.
Motnje hranjenja predstavljajo zunanji izraz globoke duševne in čustvene vznemirjenosti ter nesprejemanja sebe. Oseba, ki trpi zaradi motenj hranjenja, izraža svoje čustvene težave s spremenjenim odnosom do hrane in hranjenja. Navidezni problem s hrano v globini skriva trpljenje, ki je nastalo zaradi cele vrste različnih razlogov. Hranjenje ali odklanjanje hrane postane izraz osvoboditve notranjih, bolečih in neprepoznanih čustev.
V osnovi to niso motnje v hranjenju, ampak motnje v sprejemanju samega sebe. Mladostniki, ki imajo motnjo hranjenja, se doživljajo grde, nesposobne, neuspešne. Nikoli niso zadovoljni sami s seboj, pa čeprav določeno zadano nalogo še tako dobro opravijo. Ker niso zadovoljni sami s seboj, so nesamozavestni, se ne spoštujejo in imajo slabo samopodobo. Tako navidezni problem s hrano v globini skriva trpljenje, ki je nastalo zaradi cele vrste različnih razlogov. Hranjenje ali odklanjanje hrane postane izraz osvoboditve notranjih, bolečih in neprepoznanih čustev.

Zakaj so motnje hranjenja duše-vne bolezni?
Motnje hranjenja so opredeljene kot bolezni od druge polovice prejšnjega stoletja, uvrščamo jih med duševne motnje. Med duševne motnje sodijo zato, ker so vzroki za njihov nastanek različne čustvene stiske, čeprav se navzven lahko kažejo s telesnimi znaki. Prenajedanje, bruhanje, stradanje, zloraba odvajal in diuretikov ter pretirana telesna aktivnost so torej le zunanji znaki motenj hranjenja.

Razlika med motnjami hranjenja in motnjami prehranjevanja
Motnje hranjenja moramo razlikovati od motenj prehranjevanja, ki veljajo za nekakšno predstopnjo motenj hranjenja. Hkrati pa ni nujno, da se v njih tudi razvijejo.
Med motnje prehranjevanja sodijo neustrezne prehranjevalne navade, kot na primer: neredno hranjenje, pogosta nihanja telesne teže zaradi različnih diet, uživanje le določene vrste hrane (neuravnotežena prehrana) in podobno. Motnje prehranjevanja niso nujno znak določene duševne motnje in jih med njih niti ne uvrščamo.

Dejavniki tveganja za razvoj mote-nj hranjenja
Dejavniki tveganja, ki pogojujejo nastanek MH, so številni. Le redko lahko pri posamezniku izluščimo le enega. Večinoma gre za soigro večjega števila dejavnikov, ki določeno osebo počasi, a vztrajno vodijo v eno izmed MH. Razdelimo jih lahko na tri skupine.
Prva skupina vzrokov ali dejavnikov tveganja je tako imenovana biološko genetska. Sem sodijo visoka porodna teža novorojenčka, prekomerna telesna masa v otroštvu, preko-merna telesna masa starša/staršev in značilne osebnostne lastnosti (perfekcionizem, storilnost, pridnost, rigidnost, velika potreba po pohvalah od zunaj).
V drugo skupino uvrščamo sociokulturne dejavnike tveganja, kot so: spremenjena vloga ženske, stigmatizacija debelosti in glorificiranje suhosti, spremenjen lepotni ideal ženske (pisani, tiskani mediji, …).
V tretjo skupino pa uvrščamo tako imenovane družinske dejavnike tveganja. Med družinske sodijo: kronične telesne in duševne bolezni staršev (pri otroku in mladostniku povzročajo občutek negotovosti, nestabilnosti in pomanjkanje varnosti), nefunkcionalen (neustrezen) partnerski odnos v smislu stalnih prepirov, pretirane nadvlade enega od staršev nad drugim ali celo nasilnosti, nefunkcionalno starševstvo (otrok mora prevzemati vloge, ki jim ni dorasel – vlogo posredovalca, pogajalca, amortizerja ali razsodnika med staršema, je pretirano zaščiten ali zanemarjen), hrana kot vzgojni pripomoček oziroma sredstvo nadzorovanja, neustrezna komunikacija med staršema in otrokom (dvojna sporočila), duševne, telesne in spolne zlorabe. Že zgodaj v proučevanju etiološkega ozadja MH je v zvezi z družinskimi dejavniki tveganja nastal koncept t. i. »psihosomatske družine«, v kateri je ključna aleksitimija.
Al eksitimija (nesposobnost subjektivnega prepoznavanja in izražanja čustev) naj ne bi bila le individualni problem same osebe z MH, pač pa simptom celotne družine, katere glavna značilnost je izogibanje konfliktom in čustvenim stresom. Somatizacija (prenos čustvenih stisk na telesno raven) čustvenih napetosti je bila »jezik« v proučevanih primarnih družinah oseb z MH. V primerjavi z družinami, katerih otrok je zbolel za anoreksijo nervozo, AN (zlasti za njenim restriktivnim podtipom), so bili za družine, katerih otrok je zbolel za bulimijo nervozo, BN, ali purgativno obliko AN, bolj značilni sovražnost, čustvena odsotnost in pomanjkanje empatije ter impulzivnost (prisotnost purgativne oblike AN ali purgativne oblike BN je negativen prognostični dejavnik), v vseh pa je bila pogosto prisotna primarna ali sekundarna aleksitimija ter visok odstotek anksioznosti in depresivnosti.
Vse za aleksitimijo značilne lastnosti dejansko lahko razumemo kot različne aspekte procesa medosebnega navezovanja, katerega motnje so eden ključnih patogenetskih faktorjev za nastanek tako samih MH kot tudi veliko bolj pogostih psihičnih motenj, kot so depresija, anksioznost in težave v medosebnih odnosih.
Poudariti pa je treba, da gre večinoma za seštevanje vzrokov iz vseh treh skupin, le redko lahko prepoznamo en sam jasen vzrok za nastanek motnje hranjenja.
Pomembno je poudariti tudi, da odkrivanje vzrokov ni in ne sme biti namenjeno iskanju krivca, temveč bolniku omogoči boljši vpogled v psihodinamski nastanek njegove motnje in torej pomembno pripomore k hitrejšemu in uspešnejšemu zdravljenju.

Pogostnosti motenj hranjenja
Strokovnjaki ugotavljajo, da se pojavnost anoreksije nervoze v zadnjih 20-ih letih ni zelo spremenila (0,5–1 %). Drugače pa je pri bulimiji nervozi, kjer ugotavljajo, da strmo in linearno narašča. Sprva so bile številke enake kot pri anoreksiji, danes pa so mnogo večje (3–5 %). Podatki za kompulzivno prenajedanje še niso dokončno znani, strokovnjaki pa menijo, da približno 70 – 80 % debelih ljudi (ITM > 30 kg/m2) izpolnjuje diagnostične kriterije za kompulzivno prenajedanje.
Sprva so motnje hranjenja veljale za izrazito žensko bolezen, danes ni več tako. Tako velja, da na 9-10 žensk z anoreksijo nervozo zboli 1 moški, en moški pa zboli na 7-8 žensk z bulimijo nervozo. Pri kompulzivnem prenajedanju pa naj bi bila porazdelitev med spoloma približno enaka.

Pridružene motnje
Najpogostejše so razpoloženjske motnje, predvsem depresivna motnja, pogoste pa so tudi panične motnje, generalizirana anksiozna motnja in obsesivno kompulzivne motnje. Raziskave kažejo, da ima vsaj 70 % oseb z BN in 40–60 % oseb z AN pridruženo depresivno motnjo. Pomembno je ugotoviti, katera motnja je primarna, saj je to bistveno za uspešno obravnavo (psihoterapevtsko in farmakoterapevtsko). Sopojavnost psihotičnih motenj je redka, enaka kot pri splošni populaciji (1 % oseb z MH izpolnjuje kriterije za eno od motenj iz kroga psihoz). Pogosti pa sta zloraba ali odvisnost od dovoljenih in nedovoljenih psihoaktivnih snovi ter osebnostna motenost. Pridružena motnja motnji hranjenja pomeni bolj zapleteno in dolgotrajnejšo obravnavo, pogosto pa tudi slabšo prognozo.
Nadaljevanje v prihodnji številk i, ko bomo opisali konkretne motnje hranjenja.