Junij 2011, 1.6.2011
Zdravniki svetujejo:
Motnje hranjenja
Vrste motenj in zdravljenje
Avtor: asist. dr. Karin Sernec, dr. med., spec. psihiater in psihoterapevt
Motnje hranjenja (MH) danes predstavljajo pomemben javno-zdravstveni problem. Za njimi oboleva 2–12 odstotkov žensk med 15. in 35. letom starosti, po podatkih tujih zdravstvenih registrov je vsako leto na 100.000 prebivalcev na novo odkritih 7 primerov anoreksije in 14 primerov bulimije nervoze.
Med motnje hranjenja torej uvrščamo: anoreksijo nervozo, bulimijo nervozo, kompulzivno prenajedanje in nove oblike motenj hranjenja.

1. Anoreksija nervoza (AN )
AN velja že zadnjih 100 let za duševno bolezen. Oseba z AN čuti intenziven strah pred debelostjo, ki se ne zmanjša niti ob zniževanju telesne teže. Ves čas je prepričana, da je debela, četudi so v resnici že izražene telesne posledice podhranjenosti (ITM < 17,5 kg/m2). To prepričanje imenujemo motena predstava o lastnem telesu. Ženske in dekleta ob tem izgubijo menstruacijo. Diagnoza pa se postavi tudi tedaj, ko ima oseba značilno sliko AN ob ustrezni telesni masi, izpolnjeni pa so ostali pogoji za to bolezen.
AN je motnja, ki nastaja postopoma, gre torej za proces. Je motnja, ki se večinoma pojavi na prehodu iz otroštva v adolescenco (to je pri 8–12 letih) in v povprečju traja nekaj let, preden obolela oseba poišče pomoč. V ozadju je pogosto slaba samopodoba in nizko samospoštovanje. Začetek je večinoma nedolžen. Oseba se odloči shujšati. Teža ji pada, ona pa se počuti vedno boljše, prvič v življenju ima občutek, da jo okolica opazi, ji posveča pozornost in jo upošteva (»medeni meseci«). Začuti, da ima moč in da je ona tista, ki nadzoruje svoje življenje. Gre torej za poskus adaptacije, za strategijo, s katero poskuša lažje živeti. Vendar pa se hujšanje ne ustavi in nenadoma se zave, da nima več nadzora v svojih rokah (faza dekompenzacije). V tej fazi pride do izgube kontrole, ki vodi v vedno večji občutek neustreznosti, neuspešnosti in posledično do še slabše samopodobe ter nižjega samospoštovanja. Krivda je prevladujoč občutek.
Ločimo dva podtipa anoreksije nevroze:
a) Purgativni tip AN
Te osebe vzdržujejo nizko telesno težo s pomočjo bruhanja (pogosto se tudi prenajedajo), jemanja odvajal in/ali diuretikov (75 % vseh oseb z anoreksijo nervozo).
b) Restriktivni tip AN
Te osebe vzdržujejo nizko telesno težo z odklanjanjem vseh vrst hrane (s stradanjem) ali pa le ogljikovih hidratov in tiste hrane, za katero menijo, da je visoko kalorična. Obenem pogosto pretiravajo s telesno aktivnostjo, kar imenujemo hiperaktivnost (25 % vseh oseb z anoreksijo nervozo).

2. Bulimija nervoza (BN)
BN je obravnavana kot samostojna bolezen šele od šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Pred tem je veljala za atipično obliko anoreksije nervoze.
Pri osebi z BN se izmenjujejo obdobja prenajedanja (tako imenovana »volčja lakota«) in različni neustrezni mehanizmi zmanjševanja telesne teže (bruhanje, jemanje odvajal in/ali diuretikov, stradanje, pretirana telesna aktivnost). Prisotna je preokupiranost z obliko svojega telesa, telesno težo in stalen strah pred debelostjo ter občutki pomanjkljivega nadzora nad lastnim hranjenjem.
Pri BN, ki se klinično izrazi na prehodu iz adolescence v zgodnje odraslo obdobje (to je pri 16. do 20. letu starosti), prav tako kot pri AN v povprečju mine nekaj let, preden obolela oseba poišče pomoč. Osebe z BN imajo večinoma ustrezno ali nekoliko povečano telesno težo (ITM je med 18 in 25 kg/m2 ). Med prenajedanjem oseba z BN zaužije bistveno večje količine hrane kot večina ljudi ob podobnih priložnostih. Zaužita hrana je visoko kalorična, sestavljena predvsem iz ogljikovih hidratov in maščob. Opisana oseba se svojega prenajedanja sramuje, izvaja ga na samem ter z njim nadaljuje do bolečin v želodcu. Ob pretiranem uživanju hrane sprošča napetost, temu sledi občutek krivde in posledični vedenjski vzorci za zniževanje telesne teže. Sram je prevladujoč občutek.
Ločimo dva podtipa bulimije nervoze:
a) Purgativni tip BN
Obdobju prenajedanja sledi bruhanje, jemanje odvajal in/ali diuretikov (75% vseh oseb z bulimijo nervozo).
b) Nepurgativni tip BN
Obdobju prenajedanja sledi stradanje, odklanjanje hrane, pretirana telesna aktivnost (25 % vseh oseb z bulimijo nervozo).

3. Kompulzivno prenajedanje
KP je MH, ki se prične najkasneje od vseh treh glavnih oblik in sicer v zgodnjem ali srednjem odraslem obdobju. Obolele osebe imajo občutek pomanjkljivega nadzora nad lastnim življenjem, v ozadju pa sta nizka samopodoba in slabo samospoštovanje. Oseba s KP se prenajeda (nažira, baše) s hrano, ob tem ima občutek izgube nadzora nad lastnim hranjenjem. Obdobjem prenajedanja ne sledijo vedenjski vzorci za zniževanje telesne teže (bruhanje, stradanje, zloraba odvajal in/ali diuretikov, prekomerna telesna aktivnost), posledično so obolele osebe najpogosteje prekomerno hranjene (ITM > 25 kg/ m2). Zadnje raziskave kažejo, da od 70–80 % debelih ljudi izpolnjuje kriterije za KP, razdelitev po spolu je enakovredna.

4. Nove oblike motenj hranjenja – ortoreksija in bigoreksija nervoza
Med nove oblike uvrščamo ortoreksijo nervozo in bigoreksijo nervozo, ki še nista uvrščeni v evropske in ameriške klasifikacije, se bo pa to zgodilo ob naslednji reviziji. Ortoreksijo nervozo je prvi opisal dr. Steven Bratman leta 1997. Opredelil jo je kot patološko obsedenost z biološko čisto hrano, ki vodi do izrazitih prehrambnih restrikcij. Obolevajo pretežno ženske v poznem mladostniškem in zgodnjem ter srednjem odraslem obdobju. V ozadju je izrazita potreba po kontroli, ni strahu pred debelostjo niti težnje po vitkosti, torej ne gre za moteno telesno shemo. Vodi v izgubo socialnih stikov in čustvene motnje, predvsem depresivnega in anksioznega tipa. Osebnostne lastnosti so podobne kot pri drugih motnjah hranjenja. Bigoreksijo nervozo je prvi opisal dr. Roberto Olivardia leta 2001. Prvotno so to motnjo hranjenja poimenovali mišična dismorfija ali »obrnjena anoreksija«.
Gre za obsedenost s potrebo po mišičastem telesu, obolevajo pretežno moški v poznem mladostniškem ali zgodnjem odraslem obdobju. V ozadju motnje je slaba samopodoba, nizko samospoštovanje, motena telesna shema in izrazita potreba po nadzoru. Posledično pride do socialnega umika, pridružijo pa se tudi motnje razpoloženja, obsesivno-kompulzivne motnje in motnje spolnih funkcij. Oboleli pogosto zlorabljajo anabolne steroide.
V zadnjem času se vedno pogosteje govori o kontinuumu MH, saj so povezave in prehodi med eno in drugo klinično sliko (zlasti AN in BN) nejasni, motnja pa je lahko bolj ali manj izražena. BN je dejansko lahko pozna posledica AN, veliko oseb z BN pa ima v anamnezi obdobja AN.

Zdravljenje motenj hranjenja
Najpomembnejši predpogoj za uspešno zdravljenje je lastna motivacija (želja po spremembi in s tem po zdravljenju). Dokler se oseba sama ne odloči, da želi spremeniti svoje življenje, je nihče ne more k temu prisiliti. Kljub temu pa je potrebno izvajati redne ambulantne pogovore in na ta način motivirati mladostnika ali odraslo osebo za nadaljnje intenzivnejše zdravljenje.
Dejstvo pa je, da so motnje hranjenja 24-urna preokupacija, polna občutkov krivde, sramu, zato se večina obolelih oseb odloči, da ne želi več živeti na tak način in poišče ustrezno pomoč (povprečno mine od 5 do 6 let, da se obolela oseba odloči in poišče strokovno pomoč). Od tega trenutka dalje terapija ne bo služila le vzdrževanju življenja (pomoč pri hranjenju in nadzor nad hranjenjem, infuzije, nazogastrična sonda, psihiatrično in internistično spremljanje) in izvajanju motivacijskega procesa, temveč bo preko ustrezne obravnave vodila v zdravje (telesno in duševno). Potrebno je torej ločevati med reševanjem življenja in zdravljenjem motnje hranjenja. Slednje je možno le s pristankom obolele osebe.
V kolikor so pri osebi z MH huje prizadete telesne funkcije, v smislu telesnih motenj (patološki EKG, neravnovesja žlez z notranjim izločanjem, elektrolitsko neravnovesje, itd.), je potrebna internistična obravnava, seveda ob psihiatričnem spremljanju. Sicer pa je najustreznejše tisto zdravljenje, ki ne odpravlja le simptomov (bruhanje, stradanje, prenajedanje, jemanje diuretikov in/ali odvajal, pretirana telesna aktivnost), temveč ugotavlja tudi vzroke nastanka motnje. To sta vedenjsko-kognitivna psihoterapija (vplivanje na spremembo vedenjskih vzorcev in stališč preko spoznavnih procesov) in dinamsko-razvojna psihoterapija (vplivanje na spremembo vedenja preko razumevanja in upoštevanja preteklih izkušenj). Motivirana oseba, ki nima močno izražene klinične slike ene od MH, se lahko vključi v ambulantno, individualno ali skupinsko psihoterapevtsko zdravljenje. Za osebo z bolj izraženo in dalj časa trajajočo klinično sliko ene od opisanih MH pa je priporočljivo bolnišnično psihoterapevtsko zdravljenje (od 3 do 4 mesece), nato vključitev v izvenbolnišnično psihoterapevtsko skupino in kasneje še nekajletno ambulantno spremljanje. Obravnava AN je dolgotrajnejša od obravnave BN. Vzrok temu pa ni v nizki telesni masi oseb z AN, temveč v zgodnejšem pričetku same motnje (prehod iz otroštva v mladostniško obdobje pri AN in prehod iz mladostništva v zgodnje odraslo obdobje pri BN) ter posledično mnogo večjih razvojnih zaostankih.
MH so ozdravljive, potrebno pa je veliko volje, vztrajnosti in truda. Ozdravitev ne pomeni le izginotja simptomov, temveč tudi ustrezno psiho-socialno funkcioniranje v ožjem (družinskem) in širšem (šola, služba, prijatelji) pomenu ter posledičen občutek zadovoljstva s svojim življenjem. Pot je sicer dolgotrajna in naporna, vendar zelo pogosto uspešna. Ozdravljene osebe vedo povedati, da jim je izkušnja motnje hranjenja tudi nekaj dala: bolj se cenijo, pridobile so veliko pomembnih spoznanj (tako o sebi kot tudi o življenju nasploh) in zato bolj kvalitetno živijo.