April 2010, 7.4.2010
ORL:
Naglušnost
Starostna naglušnost
Avtor: Robert Šifrer, dr. med., spec. otorinolaringolog
Od 25 do 50 odstotkov starostnikov ima zaradi slabega sluha zmanjšano kakovost življenja. Kot v starosti popuščajo drugi organi, pri starostni naglušnosti popuščajo ušesa (Presbyacusis).

Naglušnost nastopi po 50 letu, prizadene obe ušesi, spremlja jo šumenje (Tinnitus). V nasprotju s kronično akustično travmo se starostna naglušnost z leti poslabšuje.


Kako ukrepamo?
Naglušni bolnik mora obiskati otorinolaringologa. Ta se z njim pogovori in mu pregleda ušesi, nos, usta, žrelo, grlo in vrat. Sluh najprej ocenimo orientacijsko. S kvantitativnimi preiskavami (šepet in glasni govor z različnih razdalj) ocenimo stopnjo, s kvalitativnimi (glasbene vilice) pa vrsto izgube sluha (prevodna, zaznavna).
Natančna opredelitev stopnje in vrste naglušnosti je mogoča s tonsko pražno avdiometrijo (toni znanih frekvenc in jakosti po slušalkah). Za odločitev o slušnem aparatu je potrebna govorna avdiometrija (razumevanje izgovorjenih besed preizkuševalca). Mogoče so slikovne (rentgen, računalniška tomografija) in elektrofiziološke preiskave (akustični potenciali možganskega debla). Pri otrocih uporabljamo prilagojene metode.
Zdravljenje
Pri akustični travmi je najpomembnejša preventiva. Zdravimo lahko le akutno travmo, in sicer z zdravili za izboljšanje prekrvitve notranjega ušesa. Pri kronični travmi in starostni naglušnosti se lahko odločimo za slušni aparat, ki okrepi in modificira zvočne dražljaje.
Sestavljen je iz:
  • mikrofona, ki zvočne dražljaje pretvori v električne,
  • ojačevalca, ki okrepi električne signale,
  • zvočnika, ki električne signale pretvori nazaj v zvočne.

Po obliki jih delimo na zauheljne, vušesne in sluhovodne.