Februar 2010, 3.2.2010
Mjanmar je zlata dežela. In to ne le zaradi tisočerih zlatih, v nebo vpijočih pagod in templjev, ampak tudi zaradi zlata, ki ga (samo) moški budisti v lističih lepijo na kipce Bude v svetiščih.
Izdelava teh zlatih lističev je nekaj prav posebnega. V delavnicah so zaposleni moški – fizični delavci, ki s težkimi kladivi neprestano udarjajo večkrat na dan po pol ure na koščke zlata in ti se pod udarci raztegnejo v majhne ploščice.
Položijo jih v usnjene škatlice in tolčejo, dokler ne nastane veliko tanjših, zlatih trakcev, ki jih po tem spet razrežejo in tolčejo. Pot teče curkoma po utrujenih, brezizraznih obrazih, saj za celodnevno delo zaslužijo manj kot polovico dolarja. Končna dolžina zlate krpice je nekaj centimetrov, kot dih tanka in lahka. Te zlate krpice ženske delavke zlagajo v majhne vreče in jih prodajo delno na mestu izdelave, večino pa na stojnicah pred templji. Mjanmarci radi osrečujejo svojega Boga in vztrajno razlagajo da:

»When Go d is happy, people are lucky!« (kadar je bog srečen, imajo ljudje srečo).

Kot radovedna in poslušna popotnica sem seveda kupila sveženj lepo zapakiranih zlatih lističev. Želela sem jih sama nalepiti na kipec Bude. A glej, kljub nasmehu, najprej prijaznemu pogledu, moledovanju, prošnji, zahtevi, končni nervozi, nisem smela do tega kipca.

»No!« Ne! In ne je bil ne! Takšna so pravila, v kulturi, religiji in nasploh v verovanju teravadskih budistov v Mjanmaru. Ženske pač ne smejo do kipca. In one s tem sprejemanjem »zavrnitve« nimajo težav. Jaz pa, seveda. Ljudje (zahodnega sveta?) imamo težavo, saj težko ločimo zavrnitev neke materialne zahteve od zavrnitve osebe kot takšne. Počutimo se ogrožene.

Nekdo nam postavlja (nelogično?) mejo. Če mi nekdo torej reče ne, to še ne pomeni, da me res ne mara, ampak zavrne le neko mojo željo ali prošnjo!

Potovanje je učenje in tudi takrat sem se zamislila. Poskušala sem analizirati okoliščine v nasprotni smeri, z izhajanjem iz sebe. Zakaj ponavadi rečem da?

Ker želim biti dobra in prijazna do soljudi in jim želim ugoditi. In želja po ugoditvi nam, bodimo iskreni, preprečuje, da bi rekli ne, čeprav želimo reči ne.

Zakaj nas tega nihče ne (na)uči? V bistvu je lahko moja izrečena beseda ne kdaj tudi dobra zame in ni le egoistična. Če rečem komu ali čemu ne, lahko porabim več časa za stvari, ki sem jim že prej rekla da. Hm?! Laže si izdelam prednostno lestvico želja in obveznosti, ostane mi več časa za novo odkrivanje stvari.

Verjetno »DA« ni vedno najboljši odgovor, saj preveč (obljubljenih) obveznosti povzroča stresni način življenja, čutenja, doživljanja, kar posledično vodi v bolezen, utrujenost, otopelost. Takšna pa nisem za nobeno rabo, niti sebi niti drugim v pomoč. Stran s slabo vestjo in občutki krivde.

Ko se končno za nekaj odločim in sem po lastnem občutku na pravi poti, si več ne premislim in ne spreminjam mnenja samo zaradi želja, ugoditve, dobrega mnenja in pričakovanja nekoga drugega To bi le še poslabšalo moj tesnobni občutek in prililo olja na ogenj. Ob jasno izrečenem ne, ne lažem in si ne izmišljam izgovorov.

Začnimo s seboj. Vprašajmo se, koliko nejev smo danes pripravljeni sprejeti, tolerirati in prav toliko jih lahko tudi izrazimo. Obstaja neka povratna zveza. Vem, ker čutim, da obstaja.