Oktober 2010, 6.10.2010
Zdravniki svetujejo:
O odnosu med zdravnikom in bolnikom
Avtor: asist. Mojca Miholič, dr. med., spec. družinske medicine
Ena od veščin, ki je poglavitna v odnosu do drugih ljudi in okolice, je vsekakor sposobnost dobre komunikacije. Iz vsakdanjega življenja je razvidno, da ima znanje/vedenje zelo malo odlik, če ga ne znamo pravilno razložiti in podati tudi drugim.


Dobra komunikacija je pomemben dejavnik pri sklepanju poslovnih vezi, odnosih v družini in v romantičnih, ljubezenskih odnosih. Poglavitna in torej zelo pomembna je tudi v odnosu med zdravnikom in bolnikom, saj je to, kar poveš in kar zamolčiš, ENAKO pomembno!
Vprašajte se, ali ste morda med tistimi, ki se pogosto znajde v položaju, ko ga okolica narobe razume. Ali imate morda občutek, da težko razložite svoje želje, pričakovanje ali težave? Ste dovolj dober poslušalec? Kako pa se razumete s svojim zdravnikom? Številni dokazi pričajo, da je kakovosten odnos med bolnikom in zdravnikom najpomembnejši za uspeh zdravljenja. Navadno obiščemo zdravnika, kadar se počutimo bolne, šibke ali ranljive. Bolnik ima zdravstveno težavo, ki jo zaupa zdravniku in od njega seveda pričakuje, da jo bo čim prej kar najbolje odpravil, ali pa je še zdrav in pričakuje od zdravnika pomoč pri vzdrževanju tega »zdravja« in dobrega počutja, tudi s pomočjo diagnostičnih, laboratorijskih in preostalih metod. Kakor koli, z leti se postopoma postavlja odnos med bolnikom in zdravnikom. Če jima to uspeva, postane njun odnos »partnerski«.

Predstavljajte si sebe v tej zgodbi
Dva bolnika že dlje časa sedita v čakalnici in naključno čakata na istega zdravnika. Eden od njiju spoštuje svojega zdravnika in večkrat na mesec komaj čaka, da pride na pregled, saj mu zdravnik vedno odgovori na postavljena vprašanja in počasi odstirata dileme zdravljenja njegove bolezni, zato se bolnik sčasoma čedalje bolje počuti. Drugi bolnik ne mara svojega zdravnika in že misel, da ga bo poklical na pogovor v ambulanto, mu povzroča zdravstvene težave. V čem je razlika? Dva bolnika, ista čakalnica, isti zdravnik. Eden od njiju je bil zelo zadovoljen, drugi popolnoma nezadovoljen s pogovorom in zdravljenjem. Verjetno ste že sami ugotovili, da ni le zdravnik tisti, niti le bolnik, ki opredeljuje odnos med njima. Pomembno je namreč razmerje, ki se gradi in odvija med njima!
Da boste la že ugotovili, kak o kakovosten je vaš odnos z vašim izbranim zdravnikom, pred - la gam nekaj vprašanj.
  1. Ali moj zdravnik izpolnjuje moje pričakovanje?
  2. Ali je tudi večina preostalih bolnikov zadovoljna z istim izbranim zdravnikom?
  3. Ali sem zadovoljen z zdravljenjem, ali je to uspešno in se počutim bolje?
  4. Ali me je zdravnik prepričal, da je moje zdravljenje »pod nadzorom «?
  5. Ali me zdravnik spodbuja in mi daje možnost za dodatna vprašanja glede nejasnosti, nerazumevanja zdravstvenih težav in danih napotkov?
  6. Ali me zdravnik poskuša razumeti? (Mi daje občutek, da sem neumen? Me obsoja?) Ali jaz razumem njega/njo? Govori v zame domačem jeziku?
  7. Ali sploh lahko zaupam sposobnostim svojega zdravnika? Me je prepričal s svojim znanjem in poznavanjem težav?
  8. Je zdravnik naredil dovolj za najin tako pomemben odnos, kot je bolnik-zdravnik?
  9. Ali vztrajam pri tem zdravniku le zato, ker nimam nobene druge, boljše možnosti za medicinsko oskrbo?

Bolnik se mora tudi zavedati, da je velik del odgovornosti v njegovem odnosu do zdravnika, zdravljenja in tudi srečnega in zdravega življenja. Pomemben del začetnega »srečanja« med bolnikom in zdravnikom je anamneza, podajanje informacij o svojem stanju, zaradi katerega je bolnik sploh obiskal zdravnika. Osemdeset odstotkov podatkov, ki jih zdravnik potrebuje za postavitev prave diagnoze, je od informacij, ki jih bolnik pove (ali pokaže) svojemu zdravniku. Preostalih 20 so pregled, preiskave in testi. Besedna (verbalna) informacija, tudi »vaša preteklost«, se nanaša na odgovore na zdravnikova vprašanja in tudi na tisto, kar poveste brez njegovega posebnega spodbujanja (med vrsticami). Pogosto se zgodi, da prav tista, za vas nepomembna malenkost, potrdi ali okrepi zdravnikovo pravilno sklepanje in pomaga pri postavitvi diagnoze. Naj vas ne bo strah izreči tudi manj pomembnih zadev, češ, saj to ni pomembno. Podajte zdravniku čim več podatkov, tudi npr. o samozdravljenju, jemanju nekaterih dodatnih pripravkov (homeopatska zdravila in takšna, ki ste si jih že sami kupili v lekarni). Tudi zdravnik je le človek in vas je kaj lahko pozabil vprašati. Nebesedna komunikacija/vedenje izraža globlji pomen povedanega, saj nam le besedni del komunikacije ne prikaže celotne podobe (bolnika in zdravnika). Bodimo pozorni na držo telesa, grimase, geste, živčne kretnje, usmerjenost pogleda, položaj rok … Nebesedna komunikacija lahko podvoji pomen povedanih besed in jim še bolj verjamemo, lahko pa tudi izniči ali zavrne njihovo prepričljivost. Razjasnitev pojmov, ki jih večkrat že v vsakdanjem življenju ne razumemo, v medicinskem žargonu pa še prav posebno ne, je pomemben dodatek pri pravilnem razumevanju zdravnikovega podajanja informacij. Zdravnik lahko prezre, da uporablja preveč znanstveni jezik, kratice, tujke. To lahko za bolnika pomeni nekaj drugega ali prav nič. Naj vas to ne vznemirja in odkrito izrazite, da pravkar povedanega ne razumete! Nihče si ne bo mislil, da ste navaden neumnež; hkrati morda tudi zdravnik ne razume, na kaj ste mislili, in tako ponovite tudi vi svojo razlago. Sporočanje slabe novice ni nikoli preprosto, ne za zdravnika in ne za tistega, ki mu je ta namenjena. Zdravnik bo morda presodil, kakšen način bi si želeli, da vam to pove. Včasih bo izbral neposredni, direktni, klinični način in bo povedal stvari natančno takšne, kot so. Tudi če vi še ne boste pripravljeni na resnico ali je ne boste želeli slišati. Pomembno je, da tudi to pove mehko, čustveno. Nekateri zdravniki bodo ubrali pozitivnejšo pot, tudi če je vse narobe. To vas lahko zmede in boste mislili, da zdravnik ne jemlje vas, vaših občutkov dovolj resno. Če poznate osebnostne lastnosti zdravnika (in seveda on vaše), je to precej laže. Včasih se je dobro z zdravnikom že prej, ko ste zdravi, dogovoriti, na kakšen način naj vam v prihodnosti (če bo seveda treba) pove slabo novico. To zmanjša napetost med vama (v prihodnosti) in hkrati okrepi vajin sedanji odnos. Včasih je bolje, da vam zdravnik vsega ZDAJ ne pove, hkrati vam omogoči, da se vrnete k njemu, ko boste doma vse tehtno premislili, prespali, pripravite si dodatna vprašanje oziroma zahtevajte pojasnila. Zdravnik vam bo stal ob strani, tudi če morda ne bo poznal vseh odgovorov na vaša vprašanja, morda se bo ravnal po preteklih izkušnjah s prejšnjimi bolniki, ali se bo pogovoril s kolegi, pogledal v literaturo.

Kaj pa, kadar gredo stvari v komunikaciji v napačno smer?
Velike spremembe v zdravstvenem sistemu, v načinu razmišljanja in dela, v delovnem času in spopadanje s stresom, prinašajo znova in znova velik vpliv obremenitev na bolnike, njihovo družino in seveda na celotno zdravstveno osebje, posebno na zdravnike. Ti se ukvarjamo s čedalje številnejšimi in težavnejšimi bolniki (kljub vsej razvitosti zdravstva še vedno ne zmoremo pomagati vsem tako, kot bi si želeli), s številno paleto zdravstvenih novosti pri zdravljenju bolezni (nova zdravila, nove diagnostične metode, nove smernice, nove bolezni), s spremenjenimi in prilagojenimi predpisi glede varovanja bolnikove zasebnosti, z varčevalnimi ukrepi in cenovno zakonodajo, s pravdnimi postopki in vsesplošno navzočnostjo medijev (novinarji, TV, internet, časopis), z razširjeno skrbjo za svojce. Zdravnik se velikokrat tudi sam znajde v precej težavnih, kompleksnih okoliščinah, kako bi kar najbolje krmaril med vsemi zahtevami vsakdana in hkrati ohranil lastno zdravje, brez prezgodnje izgorelosti, tesnobe ali kakšnih drugih neprijetnih občutkov. Predstava ljudi o zdravniku, ki naj vedno skrbi za svoje bolnike (tudi zunaj delovnega časa!) in bo voljan pomagati, se včasih poruši, še posebno, ko vidijo, da ni vedno takšen, kot si predstavljajo ali si želijo. Ljudje v svojih zahtevah pogosto pozabljajo, da ima tudi zdravnik svoje osebno življenje, da tudi njegovi otroci pogosto ponoči jokajo ali pohajkujejo, da ima bolne starše ali prijatelje, za katere mora skrbeti, da ima lahko partnerske težave ali je odvisen od alkohola. Glede tega je zdravnik človek kot vsi drugi. Pametno bi bilo, da bi si tudi zdravniki priznali in prepoznali, da imajo lahko težave in da smejo zboleti. Bolniki se različno odzivajo na zdravnika, ki deluje utrujeno, zdolgočaseno, nezainteresirano ali jezno. Če bolnik svojega zdravnika pozna že dlje časa, lahko tovrstno spremembo zazna le kot začasno »motnjo« in se z njo ne ukvarja preveč, huje pa je, kadar gre za prvi bolnikov stik s takšnim zdravnikom. Bolnik postane razburjen, s slabim vtisom. Rešitev? Najbolje je, da zdravnik bolniku prizna, da ima res »slab dan«, ali da ga tudi bolnik vljudno opozori, kar je opazil, brez jeze ali »žolčnih izbruhov«, seveda. S takšnim priznanjem se lahko spet vzpostavi rdeča nit in bolnik dobi to, po kar je prišel. Seveda mora biti zdravnikovo vedenje ne glede na vse težave, še vedno strogo profesionalno, sicer lahko bolniku škodi.

Pa vendar. Kako lahko bolnik SAM pripomore h kakovostnejšemu odnosu med njim in zdravnikom?
  1. Pripravite se za pregled, saj veste, da so zdravniki v časovni stiski. Poskušajte mu povedati čim več v čim krajšem času. Razvrstite si težave po prednostni lestvici, torek, kaj vas najbolj teži. Poročajte mu o vseh spremembah zdravstvenega stanja, kaj ga izboljša, kaj poslabša, imate že kakšno bolezen oziroma ste se nenadoma znašli v novih, neznanih okoliščinah, večjem stresu, ste se poročili ali ste morda noseči. Katera zdravila ste že vzeli, s kom ste se že pogovarjali. Pametno je, da si doma zapišete vprašanja, saj vemo, da veliko bolnikov ob stiku z zdravnikom pozabi na najnujnejša.
  2. Malo se izobrazite glede svoje bolezni ali težave, preberite v revijah, člankih, na internetu. Veliko laže boste zdravniku postavili vprašanje in razumeli odgovor.
  3. Vaše želje so pomembne! Imate morda hude, neznosne stranske učinke po zdravilih? Zakaj bi molčali. Namen zdravljenja je vendar, da se počutite čim prej čim bolje, in ne drugače! Nekatera zdravila povzročajo zvišanje telesne teže, nekatera zmanjšajo spolno moč. Obvezno omenite zdravniku stranske pojave ob zdravljenju in se pogovorite o morebitni zamenjavi.
  4. Bolnikova povratna informacija lahko zdravniku zelo koristi! Zdravnik ne more »brati vaših misli«! Ne more vedeti, da vam npr. zdravilo ne pomaga, če mu tega ne poveste; enako je s stranskimi učinki. Za zdravnika je poglavitna vaša odkritosrčna, ne zlonamerna, pa vendar kritična, razlaga. Naj nas v sodobnem svetu ne spremljata nevednost in sram, saj smo vendar vsi ljudje, s človeškimi, bolj ali manj dobrimi lastnostmi. Če se bosta bolnik in zdravnik trudila, da bi se čim bolje (spo)razumela, bosta kakovost zdravstvenih storitev in vsesplošna zdravstvena blaginja hodili z roko v roki. Tega si vsi že dolgo zelo želimo, mar ne? Dobre komunikacije se lahko naučimo vsi, zato pohitite!