Oktober 2010, 6.10.2010
Tema meseca:
ORL
Kaj je otorinolaringologija?
Avtor: Robert Šifrer, dr. med., spec. otorinolaringolog
Beseda otorinolaringologija je ena tistih besed, ki jo ljudje s težavo izgovorijo in dolgo izgovarjajo, zato navadno uporabljamo kar kratico ORL.

Sam pomen besede je širši, kot bi lahko sklepali iz besednih korenov, ki jo sestavljajo. Dobesedno gre za medicinsko vejo, ki se ukvarja z diagnostiko in zdravljenjem bolezni ušes, nosu in grla. Seveda pa ne gre samo za bolezni, vključene so še poškodbe in prirojene nepravilnosti. Omenjeni koreni, ki besedo otorinolaringologija sestavljajo, pridejo iz grških besed za uho, nos, grlo in znanost. Širše gledano pa ne gre samo za proučevanje bolezni omenjenih organov, ampak na splošno za bolezni glave in vratu.

Področja ORL
Do danes je ORL pridobila veliko znanja, na širini in v globini, tako da jo delimo v več vej – subspecialnosti. Subspecializacija je v tujini dobro opredeljen pojem, saj so v okviru specializacije ORL za posamično subspecialnost ali podpodročje potrebna posebna usposabljanja in posebna znanja. Pri nas v Sloveniji temu še ni tako. Vsi otorinolaringologi smo otorinolaringologi, ki smo dali čez enak program specializacije in imeli enak specialistični izpit, vendar pa se vsak od nas (v ljubljanskem UKC-ju) usmeri v eno ali dve podpodročji. Tako otologija preučuje bolezni ušes, rinologija bolezni nosu, obnosnih votlin in nosnega dela žrela, laringologija (bolezni grla) se s faringologijo (bolezni žrela) združuje v laringofaringologijo, ki zajema bolezni vratu, ne samo grla in žrela. Foniatrija proučuje glasovne in govorne motnje, avdiologija pa motnje sluha in ravnotežja. Pri nas otroke obravnava otorinolaringolog iz ustrezne subspecialnosti. Če ima otrok težave z nosom in sinusi, ga bo obravnaval rinolog, če ima težave z ušesi, pa mora k otologu. V nekaterih državah je nekoliko drugače, saj vse otroke obravnava otorinolaringolog, ki je posebej usmerjen v probleme pediatrične ORL. Manj znano je, da otorinolaringologi izvajamo tudi plastične, rekonstrukcijske in estetske posege na glavi in vratu. Žal se večina bolnikov v Sloveniji tega ne zaveda in se s tovrstnimi problemi obračajo na zdravnike drugih strok. Za razliko od drugih evropskih držav in preostalega sveta otorinolaringologi v Sloveniji še ne operiramo bolnikov z boleznimi ščitnice. Pri nas se s kirurško patologijo ščitnice za zdaj ukvarjajo torakalni kirurgi in onkologi, otorinolaringologi redko. Subspecializacija ima dobre in slabe lastnosti. Dobro je, da je subspecialist usmerjen v točno določeno ozko področje (podpodročje), kar omogoča hitro nabiranje izkušenj in hitro bogatenje znanja. Tako je za bolnike dobro poskrbljeno, saj jih zdravijo zdravniki, ki so za bolnikovo konkretno bolezen najbolj usposobljeni in izkušeni. Po drugi strani pa se subspecialist počasi oddaljuje od drugih podpodročij, v katere se sicer usmerijo njegovi kolegi na kliniki. To v okviru rednega dela ni problematično, saj je na kliniki vedno prisoten vsaj eden od subspecialistov posamezne stroke. Problem lahko teoretično nastane v dežurstvu, ko sta v službi samo dva zdravnika, torej sta pokriti dve, morda tri subspecialnosti. To rešujemo tako, da po potrebi pokličemo na pomoč ustreznega subspecialista. Tiste posege v ORL področju, ki zahtevajo urgentno oziroma takojšnje ukrepanje, pa obvlada vsak otorinolaringolog, ne glede na subspecializacijo. Na ta način je za bolnike v vsakem primeru poskrbljeno.