Februar 2010, 3.2.2010
Urgenca:
Ob gasilnem aparatu
je na steni prostor tudi za defibrilator
Avtor: Marko Gričar, dr. med., spec. internist kardiolog
V decembrski številki revije dr. smo v rubriki Urgenca pisali o zastoju srca in pomenu oživljanja.

V januarski številki pa smo pisali o defibrilaciji – postopku, pri katerem med oživljanjem zaradi zastoja srca ustavimo smrtno nevarno motnjo srčnega ritma (prekatno fibrilacijo ali prekatno tahikardijo) in vzpostavimo normalen srčni utrip. Defibrilacija je nujen ukrep, s katerim ne smemo zamujati, saj se z vsako zamujeno minuto verjetnost preživetja zmanjša za 10 do 15 odstotkov. Defibrilacija je seveda le del oživljanja: bolniku moramo sprostiti dihalne poti, izvajati zunanjo masažo srca in umetno dihanje ter poskrbeti za ustrezna zdravila. Že v sklopu temeljnih postopkov oživljanja je treba čim prej poskrbeti za defibrilator in defibrilacijo. Zato so izredno pomembni javno dostopni avtomatični zunanji defibrilatorji.

Razvoj defibrilatorjev
Prvi defibrilatorji so bili pred desetletji veliki kot dva pralna stroja in skoraj nepremični. Po žrtev srčnega zastoja so odhitele slabo opremljene ekipe reševalcev, naložile so jo v reševalno vozilo in jo poskušale kar najhitreje pripeljati v bolnišnico k defibrilatorju. Zaradi časovnih zamud so bili tedaj poskusi oživljanj zunaj bolnišnic skoraj vedno neuspešni. Z razvojem tehnologije so se defibrilatorji manjšali, postajali so čedalje zmogljivejši, baterije za napajanje čedalje lažje, tako da so postali prenosni in cenovno dostopnejši. Iz bolnišnic so se počasi razširili v manjše ambulante in reševalna vozila. Bolnika niso več vozili k tej napravi, ampak so defibrilator prinesli k bolniku. Časovne zamude so se zmanjšale, uspešnost oživljanja pa izboljšala. S takšnimi defibrilatorji znajo ravnati le usposobljeni zdravstveni delavci. Prav poseben preboj pa se je zgodil z razvojem avtomatičnih in polavtomatičnih defibrilatorjev. Gre za precej manjše in preprostejše naprave. Uporabi jih lahko tudi laik, ki se je za to usposobil na kratkem tečaju. Defibrilator naj bi bil tako že vnaprej postavljen na kraju dogodka. Razvoj pa se še ni končal: nekateri defibrilatorji za domačo uporabo so majhni kot fotoaparat, najbolj ogroženim bolnikom, ki so preživeli zastoj srca ali so zanj zelo ogroženi, v bolnišnici kar v prsni koš vgradijo usadni kardioverter-defibrilator (angl. ICD – Implantable Cardioverter Defibrillator). Defibrilator se je tako postopno selil iz bolnišnice v reševalno vozilo, nato na kraj incidenta in končno v telo morebitne žrtve.

Kako delujejo polavtomatični defibrilatorji
Defibrilator je zmogljiv računalnik, ki po elektrodah, nalepljenih na prsni koš žrtve, z zapletenim računalniškim
programom analizira ritem srca, ga primerja s številnimi pripravljenimi vzorci in v nekaj sekundah odloči, ali gre za motnjo ritma, ki jo je mogoče ustaviti z električnim sunkom. Če gre za takšno motnjo, nam da navodilo za sprožitev,
sicer pa da glasna navodila za izpeljavo temeljnih postopkov oživljanja (zunanja masaža srca, umetno dihanje, klicanje pomoči in drugo). Sodobne baterije so zelo lahke in zmogljive, odvisno od modela in velikosti pa zdržijo od 50 do
300 sunkov. Zanesljivost prepoznave ritma je izredna, saj doslej niso našli niti enega primera, da bi naprava neustrezno izvedla sunek. Naprave navadno tudi same periodično testirajo svoje delovanje in stanje baterije ter z zvočnimi signali opozorijo na potrebo po vzdrževanju.

Kako uporabimo polavtomatični defibrilator
Gre za naprave, ki so velike kot nekoliko večja knjiga, zavarovane so z močnim plastičnim ohišjem, imajo ročaj za
prenašanje in pogosto tudi torbico. Na sprednji strani imajo zaradi preprostosti uporabe le en ali največ dva gumba ter
dve samolepilni elektrodi na žicah. Ravnanje z njim je preprosto: ko ugotovimo bolnikovo neodzivnost, pokličemo
na pomoč, sprostimo dihalno pot, pokličemo na telefonsko številko 112, pošljemo nekoga po defibrilator ter nadaljujemo zunanjo masažo srca in umetno dihanje v razmerju 30:2. Ko prinesejo defibrilator, ga položimo na tla ob ležečo neodzivno osebo, razpremo obleko na prsnem košu, vključimo napravo s pritiskom na gumb, prilepimo obe elektrodi na prsni koš in počakamo, da naprava v nekaj sekundah samodejno analizira srčni ritem ter nam da jasna in glasna zvočna navodila v slovenskem jeziku, kaj moramo storiti. Če naprava ugotovi, da gre za takšno motnjo ritma, pri kateri je električni sunek potreben, nam glasno ukaže, da se umaknemo od žrtve in pritisnemo utripajoči gumb na defibrilatorju, kar sproži sunek. Takšen defibrilator je polavtomatičen, ker sam analizira motnjo ritma, mi pa ga moramo glede na navodilo sprožiti s pritiskom na gumb. Popolnoma avtomatični defibrilatorji so redki: ti samodejno analizirajo ritem in po opozorilu samodejno sprožijo električni sunek, če je ta potreben.

Kje naj bodo defibrilatorji za srce in kdo jih lahko uporabi
V razvitejših državah so defibrilatorji čedalje bolj množično nameščeni na javnih mestih, kjer se zadržuje veliko ljudi in je verjetno, da bi lahko komu zastalo srce, služba nujne medicinske pomoči pa do tja ne more priti pravočasno. Gre za letališča, kinodvorane, velike trgovine, hotele, restavracije, poslovne stavbe, bolnišnice in ambulante, vidimo jih že na letalih, ladjah, pri bazenih in v parkih. Navadno so shranjeni v vidno označenih stenskih omaricah blizu gasilnih aparatov. Ko odpremo omarico, da bi vzeli defibrilator, se sproži sirena in prikliče tamkajšnje zaposlene, usposobljene za ravnanje z napravo (varnostniki, prodajalci, receptorji ali drugi). Vzamemo defibrilator, takoj pokličemo nujno medicinsko pomoč in stečemo pomagat žrtvi. Za uporabo defibrilatorja zadošča kratek tečaj temeljnih postopkov oživljanja in uporabe naprave, kar je treba večkrat obnoviti na tečajih, da znanje ne izpuhti.

Ne veste, ali bi kupili polavtomatični defibrilator
Cena defibrilatorjev je okrog 2.000 evrov in tudi manj, kar je neznaten strošek v primerjavi z vrednostjorešenega življenja. Priporočljivo ga je namestiti v poslovne stavbe, trgovine, šole, športne objekte in na prej naštete kraje, se dogovoriti za redno servisiranje in usposabljanje določenega števila zaposlenih, ki bodo v kritičnih okoliščinah lahko priskočili na pomoč. Vedeti moramo, da popravnega izpita verjetno ne bo, zato bi se zlasti tisti, ki odločajo in imajo moč, morali zavedati, da utegnejo prav oni prvi potrebovati takojšnjo pomoč. Spodbujamo tudi opremljanje policijskih
in gasilskih enot z defibrilatorji. Pred nakupom svetujemo posvet s strokovnjakom, saj so naprave različne, nakup brez usposabljanja pa ni dovolj. Skupina marljivih študentov medicine se s pomočjo Ministrstva za zdravje RS in Slovenskega združenja za urgentno medicino ukvarja s pilotskim projektom popisovanja javno dostopnih defibrilatorjev pri nas, da bi lahko kar najbolje poskrbeli za njihovo označevanje, vzdrževanje, usposabljanje zaposlenih in tudi usmerjanje očividcev zastoja srca do najbližjega defibrilatorja.