Oktober 2009, 30.9.2009
Psihiatrija:
Od tesnobe do panike
O tesnobi iz prve roke
Avtor: Klemen Rebolj, dr. med., spec. psihiater
Tesnoba s številnimi in različnimi zanki lahko prizadene vsakogar in se v najbolj izraženi obliki pojavi kot panični napad. Razbijanje srca, občutki dušenja, potenje, tresenje, vrtoglavica, glavoboli, mravljinčenje.

Življenjska zgodba - 1. del



Neprestani strah zaradi pričakovanja ponovnih napadov ter izogibanje določenim okoliščinam in dejavnostim zmanjšujejo kakovost življenja ter ožijo bivanjski prostor prizadetih in njihovih najbližjih.
...Nekega dne, ko sem hodila s hčerjo po velikem nakupovalnem centru, se mi je zgodilo nekaj nenavadnega. V hipu je potihnil hrup okrog mene, tla pa, kot da se mi izmikajo pod nogami. Ustrašila sem se, prijela hčer za roko, ji povedala, kaj naj stori, če bi omedlela, in s hitrimi koraki, kolikor sem le mogla, odšla na svež zrak. Želela sem kozarec vode, a ga ni bilo. Bila sem šokirana. Ko sem se usedla v avto, sem se počutila bolje. »Kaj zdaj?« sem se vprašala. Pomislila sem, da mi je upadel krvni sladkor, kar pri moji dokaj neredni prehrani ne bi bil čudež. Vseeno me je skrbelo, da je kaj narobe s srcem ali da imam kakšno hudo bolezen, kot je rak. Glede na vse svoje težave se niti ne bi čudila.
Poklicala sem najboljšo prijateljico, ki je po naključju sestra v zdravstvenem domu. Dela pri psihiatru. Takoj, ampak res takoj, ko sem ji povedala, kaj se je zgodilo, mi je rekla: »Takšnih imam vsak dan polno čakalnico. To je panična motnja.« Nasmehnila sem se in ji rekla, da je zgrešila, da je z mojo duševnostjo vse v redu, da gre gotovo le za upad sladkorja v krvi.
Občutek, da bom omedlela, se je začel ponavljati čedalje pogosteje. Posebno v avtu ali trgovini. Med vožnjo sem odpirala okna in vdihavala svež zrak. Nikomur si nisem upala povedati, da ne vem, ali bom sploh zmožna prevoziti še naslednji meter. Začela sem se zavedati, da je z menoj nekaj hudo narobe.

… Drugi dan smo se zasidrali v lepem, mirnem zalivu v okolici Kornatov. Odšla sem se sončit na palubo. Po nekaj minutah me je zgrabila panika, nič nisem mogla, postajala sem omotična, bilo mi je slabo, zmanjkovalo mi je zraka. Nekako sem prilezla do zadnjega dela barke, v senco, se ulegla in pila vodo. Nič ni bilo bolje. Srce je bílo v nekem popolnoma svojem ritmu, čutila sem ga v grlu, vsepovsod. Oblival me je hladen pot, leva roka je postajala mravljinčasta in čedalje teže sem dihala. Kot da je konec z menoj, tam daleč, zunaj sveta. Možu sem razložila, da mi je hudo slabo, da je verjetno vzrok srce in da moram do zdravnika. Zdelo se mi je, da je trajalo celo večnost, preden smo odpluli. Vso pot sem »umirala«, se polivala z vodo in se poskušala zaradi otrok ohranjati prisebna. Imela sem občutek, da umiram.

… Začela se je pot ozdravitve. Antidepresive sem jemala vsak dan, postopoma povečevala odmerek in močno verjela, da bodo stranski učinki minili po največ sedmih tednih. Tegobe, mučne stranske učinke, sem si lajšala s pomirjevali. Začela sem s štirimi tabletami pomirjevala na dan, po štirih tednih pa pomirjeval nisem več potrebovala. Takrat so antidepresivi že začeli učinkovati in moje počutje se je izboljšalo. Te mučne štiri tedne sem preležala doma v postelji, pomirjevala sem nosila s seboj celo na stranišče, ker so mi dajali občutek varnosti. Predstavljali so rešitev pred paničnim napadom.

… Antidepresivi so mi pomagali spoznati, da moram v svojem življenju nekaj spremeniti. Povrnili so mi voljo in odločnost, ki ju je odnesla depresija. Brala sem, da uravnavajo kemično ravnotežje v možganih. V zdravljenju odigrajo torej pomembno vlogo.
Zelo veliko sem zase naredila sama. Začela sem se ukvarjati sama s seboj, s stvarmi, ki me res veselijo in o katerih sem dolgo sanjala. Vsak dan mi je postal pomemben, vsak dan še vedno naredim nekaj lepega zase. Ne dovolim si več slabih misli. Takoj ko se od kod katera prikrade, načrtno iščem njene pozitivne različice. Ja, prav vsako stvar, dejanje ali dogodek lahko vidimo s pozitivnega stališča.
Panična motnja me je veliko naučila. Je ena najpomembnejših preizkušenj v mojem življenju.