November 2009, 4.11.2009
Psihiatrija:
Od tesnobe do panike
O tesnobi iz prve roke
Avtor: Klemen Rebolj, dr. med., spec. psihiater
Tesnoba s številnimi in različnimi znaki lahko prizadene vsakogar in se v najbolj izraženi obliki pojavi kot panični napad. Razbijanje srca, občutki dušenja, potenje, tresenje, vrtoglavica, glavoboli, mravljinčenje.

Neprestani strah zaradi pričakovanja ponovnih napadov ter izogibanje določenim okoliščinam in dejavnostim zmanjšujejo kakovost življenja ter ožijo bivanjski prostor prizadetih in njihovih najbližjih.

Življenjska zgodba - 2. del

Ravno ujamem začetek kvalifikacij, Tina prinese sok in že smo s sliko v Laguni Seci. BUM! Oblije me neznani občutek. Odpravim se v kopalnico. Razmišljam: Če mi bo postalo slabo, če me »zabedira«, si z mrzlo vodo omočim vrat. Nič. Občutek postaja močnejši, nenormalno hitro bitje srca. PANIKA. Tina prihiti v kopalnico, vidim njen prestrašen pogled. Bitje srca se stopnjuje, občutki mravljincev po rokah, vrtenje v glavi. Gotovo se mi meša. To je srčni infarkt. V glavo mi šine misel, da še nihče ni umrl od marihuane. Bom jaz prvi? Slabost. Tina prestrašeno gleda in mi poskuša pomagati. Neuspešno. Občutek nemoči je neverjeten. Po približno 20 minutah je zadeva mimo. Kaj je bilo to? Se bo vrnilo? V jezi vržem preostanek marihuane v školjko. Potegnem vodo. V nevednosti premlevam občutke, ki sem jih doživljal. Nikoli več ne bom prižgal. Prisežem. Tisti hip pa kot eksplozija: iz prsnega koša zleti po vsem telesu. Srce, bum bum bum, nenadzorovano bije, mravljinci, intenzivnost se povečuje, v glavi se pojavi pekoči občutek. Se mi meša? Prav gotovo mi je počilo nekaj v možganih. Bom postal duševni bolnik?

Kličem 112. V paniki se predstavim in povem, kaj je narobe. Naj hitro pridejo. Moški glas na drugi strani mi pove, da to ni urgenca, ampak televizijski studio, in mi posreduje številko urgentnega bloka v kliničnem centru. Mrzlično pritiskam številke. Končno nekdo dvigne. Spet razložim težave, vendar me želi glas na nasprotni strani pomiriti, češ da je to od marihuane. Povem, da to ni »bederanje«, ampak da je res nekaj narobe. Da sem zaužil že veliko marihuane v preteklosti in da to ni začetniška paranoja. Dobim enak odgovor, naj se pomirim. Ne gre. Kličem spet, zahtevam rešilca, po nekoliko prerekanja mi gospa pove, da je na poti. Olajšanje. Naslednji trenutek me že obliva isti občutek. Začnejo se mi tresti roke; to je prav gotovo konec. Kaj sem naredil v življenju? Nič. Kaj bi me še lahko čakalo? Veliko. Sedim v sobi in v prepričanju, da se mi je zmešalo, gledam predmete okoli sebe in izgovarjam njihova poimenovanja. Vem, da mi beseda teče, poskušam tvoriti stavke. Ne gre, jezik se mi zapleta. Prepričan sem, da se mi je zmešalo. To je konec. Agonija poteka približno uro in pol. Vmes dvakrat kličem na urgenco. Kje je rešilec? Na poti, odgovarjajo.

»Gospod, ne, niste imeli ne možganske ne kardiološke okvare.« V zadnjo plat mi zapičijo injekcijo in res mi v dveh minutah srce neha biti s takšno silo. V čakalnico! Ljudje me gledajo, gledajo Tino, ki ima zelo rdeče in »čukaste« oči. Po 10 minutah me zelo diskretno pokličejo v sobo. Še enkrat postopki EKG, merjenje pulza. Nič. »Pojdite domov in se naspite, z vami ni nič narobe.« Pomirjena se s Tino odpraviva domov. Ne morem spati, premlevam občutke. Kaj? Zakaj? Kako? Končno me »zmanjka«. Naslednji dnevi in tedni potekajo mirno, vendar vame vrtajo vprašanja.

Ponedeljek. Zavrtim telefonsko številko psihiatrične ordinacije. Na drugi strani se oglasi prijeten ženski glas. Povem, kaj želim, in že sem najavljen čez tri dni. Super. Ne bo treba čakati v nedogled. Čudno se »budnice« nekoliko umirijo, pojavijo se le dvakrat v treh nočeh. Sreda. Ura je enajst dopoldne in že stojim pred vrati ordinacije. Vstopim in zagledam majhno vežo, ki vodi v štiri sobe. V glavo mi šine slika iz filmov, kako bolniki ležijo v usnjenih zofah zelene barve in razlagajo svoje težave. Veselim se. Ne vem, zakaj, vendar čutim, da bo to zelo koristna lekcija za življenje. Iz ene izmed sob pride simpatična gospa lepega nasmeha. Povabi me v ordinacijo, nekoliko manjšo sobo z mizo in s tremi …

Skočim v lekarno po predpisane ta blete in se odpravim domov. Ker sem vsrkal toliko znanja o napadih, veliko mirneje preživljam dneve in večere. Budnice se sicer še vedno nadaljujejo, vendar v okrnjenem obsegu. Po 14 dneh jemanja tablet vsi znaki izginejo.

Čez mesec dni sem spet pri psihiatrinji. Z dobrim občutkom se usedem na stol in se prepustim znanju, ki prihaja z druge strani mize. V pogovorih greva še nekoliko globlje in končni rezultat sta dve veliki odkritji moje osebnosti, ki mi ju ni uspelo videti, čeprav sem ju imel ves čas pred očmi. Nič nenavadnega.

Z ljudmi v svoji okolici se začnem pogovarjati o tem, kaj se mi je dogajalo v preteklih mesecih, in začudeno ugotovim, koliko ljudi ima panične napade. Neverjetno. Kako da je to do zdaj ostalo neznano? Koliko je stvari, ki jih še ne poznam o teh ljudeh! Nihče ni o tem govoril, dokler nisem sam povedal, kaj se mi dogaja. Čedalje bolj mi postaja jasno, da veliko ljudi doživlja enake oziroma hujše napade, kot sem jih sam. Po najboljši moči posredujem izkušnje in znanje, ki sem si jih pridobil.