Marec 2010, 3.3.2010
Psihiatrija:
Od tesnobe do panike
O tesnobi iz prve roke
Avtor: Klemen Rebolj, dr. med., spec. psihiater
Tesnoba s številnimi in različnimi znaki lahko prizadene vsakogar in se v najbolj izraženi obliki izrazi kot panični napad.


Razbijanje srca, občutki dušenja, potenje, tresenje, vrtoglavica, glavoboli, mravljinčenje in neprestani strah zaradi pričakovanja ponovnih napadov ter izogibanje določenim okoliščinam in dejavnostim zmanjšujejo kakovost življenja ter ožijo bivanjski prostor prizadetih in njihovih najbližjih.
… Občutki tesnobe so v našem življenju sicer popolnoma vsakdanji. Obidejo nas avtomatično, ko se ob nečem zamislimo ali zgrozimo, nato pa kmalu izginejo in spet zadihamo normalno. Včasih jih skoraj ne opazimo ali jih potlačimo, požremo, »pokažemo pogum« in se spopademo s tesnobo. Na začetku je bilo tudi pri meni tako. Tesnoba je prišla pričakovano, ob stresnih dogodkih, kot so prepiri ali izpiti. Po malem se je tesnobnost začela seliti tudi v okoliščine, v katerih sem bila prej sproščena. Med predavanja. Na zmenke, na pijače. Med nakupovanje. Med vožnjo. Moja prebava je ponorela, kar je bil prvi znak, da je nekaj narobe. Mislila sem, da gre za telesno težavo. Obredla sem vse mogoče specialiste in opravila predpisane teste in raziskave. »Nič ni,« so mi govorili. Po njihovem mnenju sem bila zdrava. Jaz pa sem se čedalje bolj bala.
Na začetku zadnjega šolskega leta na fakulteti se je v meni nekaj zlomilo. Bala sem se vsega. Vsaka vsakodnevna naloga je bila zame
grozljiva preizkušnja. Bom sploh zmogla živeti? Bom zmogla sedeti dve uri na predavanjih? Se bom zmogla peljati z avtobusom? Bom zmogla preživeti večer sama v stanovanju?
… Nekega jutra sem se spet zbudila z žalostnim spoznanjem, da se je začel nov dan, ki ga bo treba nekako preživeti. Usedla sem se za računalnik in začela brskati po internetu. Hotela sem vedeti, kaj se dogaja z mano. Vpisala sem angleške besede »fear«, »depression«, »panic« in odprl se mi je nov svet. Pohlepno sem brala številne spletne strani, ki so razlagale o anksioznih motnjah. Anksioznost. Tesnoba. Tako izredno pogosta, tako dobro znana! Pri nas pa o tem še nihče ni govoril. Kaj pa je to – panična motnja? Le kdo je že kdaj slišal kaj takšnega! Pograbila sem telefon in takoj poklicala fanta. »Vem, kaj mi je. Panic disorder je moja diagnoza.«
… Želela sem si spoznati še koga, ki se bojuje z enakimi težavami kot jaz. Na internetu je pisalo, da ima težave z anksioznostjo in depresijo skoraj 20 odstotkov populacije. Kje so torej vsi ti ljudje? Nas je tako malo? Kje so vsi »panični« Slovenci?
Ni minilo pol leta od začetka mojih paničnih napadov, ko sem počasi začela spoznavati druge. Ugotovila sem, da nas res ni tako zelo malo, le govorilo se ni o tem. Družba še vedno zaničljivo gleda na duševne težave in nekdo, ki se boji voziti z avtom ali ga je strah med ljudmi, je malo čez les in pika. Šele z ustanovitvijo društva DAM, ki je občutno pripomoglo k razkrivanju problematike anksioznih motenj in depresije, se je pokazalo, koliko ljudi v Sloveniji je toliko časa trpelo v tišini. Veliko ljudi sem spoznala, ki več let niso vedeli, kako naj sploh poimenujejo težave, ki jih pestijo. Izkazalo se je, da je pri nas PORAZNO malo literature in priročnikov o anksioznih motnjah, skoraj nič spletnih vsebin na to temo, poleg tega pa na tem področju šepa tudi znanje strokovne javnosti.
… Obiskala sem drugega psihiatra, ki so mi ga priporočili prijatelji iz društva DAM. Presenetljivo, ampak znal mi je pomagati. Dal mi je domače naloge, s pomočjo katerih sem bolje razumela svoje strahove in naravo paničnih napadov ter optimistično pogledala na razvoj dogodkov. Metode kognitivno-vedenjske terapije so delovale. Po dolgem času sem čutila, da stojim na lastnih nogah in čudno mi ni šlo več avtomatično na jok, če sem spregovorila o panični motnji.
… Stvar, ki mi pomaga nekako ohranjati ravnovesje, je rutina. Življenje nam na predpražnik kdaj pa kdaj samo položi kakšno presenečenje. Tudi neprijetno, se razume. Zato je pomembno, da si sami ustvarimo določene stalnice, ki nas ženejo naprej in nam dajejo občutek stabilnosti in stalnosti. Prav to sem ob začetku težav s paniko popolnoma izgubila. Nisem se imela česa oprijeti. Rutina mi je pomagala, da sem preživela dan tudi takrat, ko me je bilo vsega strah in mi ni bilo mar ničesar. V vsakdanji ritem sem uvedla stvari, ki so me nekoč veselile. In začele so me spet veseliti. Zato vsak dan rišem (čeprav obupno), igram klavir (malo manj obupno), se slabo uro ukvarjam z jogo (kar sprejemljivo) in seveda – pišem, kolikor le lahko zdržim za računalnikom. Pišem pa kar dobro, he he.