December 2009, 2.12.2009
Urgenca:
Oživljanje
Možnost preživetja je odvisna od nas
Avtor: prim. mag. Dušan Vlahović, dr. med., spec. anesteziolog
Življenje se konča s srčnim zastojem. Včasih je po dolgotrajni in trpljenja polni bolezni to odrešitev, včasih pa življenje ustavi v njegovem najbolj ustvarjalnem ali srečnem obdobju.

Oživljanje je proces ali skupek postopkov, ki proces umiranja in srčni zastoj ustavijo ter srce prisilijo k nadaljnjemu utripanju. Pogosto primerjamo postopke oživljanja z verigo, ki ji rečemo veriga preživetja. Uspešnost oživljanja je odvisna od vsakega člena v verigi, saj je ta močna toliko kot najslabši člen.

Kako pogost je srčni zastoj?
Na svetu vsako leto zaradi srčno-žilnih bolezni umre 17 milijonov ljudi. Zato je smrt zaradi tega na prvem mestu s 30-odstotnim deležem. V Sloveniji so srčno-žilna obolenja najpogostejši vzrok za bolnišnično zdravljenje, še posebno pri starejših od 65 let. Menijo, da polovica ljudi zaradi njih umre nenadno. Pri nenadnih srčnih zastojih je v 80 odstotkih vzrok srčnega zastoja motnja ritma, ki jo imenujemo prekatno trepetanje (ventrikularna fibrilcija). To motnjo lahko z učinkovitim ukrepanjem ustavimo in tako spet vzpostavimo krvni obtok.

Vzroki srčnega zastoja
Srce se ritmično krči in črpa kri po telesu. To krčenje je posledica električnih impulzov, ki nastanejo v posebnem delu srčne mišice (v steni desnega preddvora) in se po tako imenovanem prevodnem mišičju prevedejo in spodbudijo vse dele srčne mišice. Pomanjkanje kisika in hranljivih snovi lahko povzroči motnje v nastajanju in prevajanju teh električnih impulzov (ventrikularna fibrilacija ali ventrikularna tahikardija). Srce zaradi teh motenj utripa prehitro ali pri fibrilaciji trepeta in se ne krči. Srce prav tako preneha črpati, ko je okvarjena mišica in se ne krči več dovolj, ali pa je srce prazno zaradi izkrvavitve. Temu stanju pravimo električna aktivnost brez utripa. Ritem asisitolija, ki se najpogosteje pojavi na koncu in ga vidimo kot ravno črto na EKG. Največkrat so zaloge energije v srčni mišici porabljene in električni impulzi ne nastajajo več, srce pa se ne krči.

Temeljni postopki oživljanja in avtomatska zunanja defibrilacija
Krvni obtok se po srčnem zastoju ustavi. Ker možgani ne dobijo kisika, človek izgubi zavest in postane popolnoma neodziven in preneha dihati. Nekoga takoj pošljemo po pomoč. Pokliče naj na številko 112 in pove, kaj se je zgodilo in kje. Če smo sami, to naredimo mi. Takoj za tem je treba nemudoma začeti zunanjo masažo srca. Človeka obrnemo na hrbet in začnemo pritiskati na sredino prsnice 100-krat na minuto. Prsnico pritisnemo od štiri do pet centimetrov proti hrbtenici. S tem iz srca iztiskamo kri, da zakroži po telesu. Po 30 stisih poskusimo narediti dva vdiha. Sprostimo dihalno pot tako, da glavo upognemo rahlo nazaj in dvignemo brado, nato zatesnimo svoje ustnice okoli ustnic žrtve in upihnemo toliko zraka, da se prsni koš dvigne. Kadar to ni mogoče, masiramo srce naprej. Kadar je v bližini na voljo aparat za avtomatsko zunanjo defibrilacijo, ga je treba uporabiti. Ko odstranimo pokrov in aparat vključimo, upoštevamo govorjena navodila. Najprej je treba z elektrodami žrtev priključiti na aparat. Ta bo prepoznal motnje ritma, ki jih je treba defibrilirati (ventrikularna fibrilacija/tahikardija), sam pa se bo napolnil in nam naročil, da sprožimo defibrilacijo s pritiskom na ustrezno stikalo. Ob tem smo pozorni, da se žrtve nihče ne dotika, tudi mi ne. Če defibrilacija ni potrebna, nam bo aparat naročil, naj nadaljujemo zunanjo srčno masažo in predihavanje žrtve. Avtomatski zunanji defibrilatorji so ponekod v Sloveniji že na voljo.

Dodatni postopki oživljanja
Nujna medicinska pomoč bo prispela v najkrajšem mogočem času. V Sloveniji je to v mestih v povprečju okrog šest minut. Zato je pomoč mimoidočih ali bližnjih izjemno pomembna, ker močno poveča možnosti preživetja. Dodatni postopki, ki jih opravljajo zdravnik in medicinski tehniki, vključujejo ponovno defibrilacijo, zavarovanje dihalne poti z vstavitvijo dihalne cevke v sapnik, vzpostavitev venske poti, po kateri lahko dajejo potrebna zdravila. Najpogosteje se uporablja adrenalin. Kadar je oživljanje uspešno, se bolnika prepelje v bolnišnico. Tam bolnike zdravimo v enoti intenzivnega zdravljenja. Največkrat je ta priklopljen na aparat za umetno dihanje, krvni obtok se nadzira s številnimi monitorji. Kadar gre za obolenje venčnih arterij, je treba poskusiti čimprejšnje zdravljenje zožitev. Po uspešni defibrilaciji bolnike za 24 ur ohladimo na 34 stopinj Celzija, s čimer poskušamo zmanjšati okvare, ki bi nastale zaradi otekanja možganov. To se zgodi, če so možgani dlje časa brez kisika.

Uspešnost
Uspešnost oživljanja se po svetu močno razlikuje. Kadar gre za srčni zastoj zunaj bolnišnice, se preživetje giblje od enega do osem odstotkov, v deželah z zelo dobro razvito službo nujne medicinske pomoči pa tudi 20 odstotkov in več. V Sloveniji preživi do odpusta iz bolnišnice od osem do 18 odstotkov bolnikov, kar kaže dobro organiziranost službe nujne medicinske pomoči in zdravstva na sploh pri nas.
dr. svetuje
Zapomnimo si!
  • Srčni zastoj preprečimo.
  • Izogibajmo se dejavnikom tveganja in se pravočasno zdravimo.
  • Kadar smo priča srčnemu zastoju, ukrepajmo.
  • Pokličimo na pomoč, začnimo zunanjo masažo srca in uporabimo avtomatski zunanji defibrilator.
  • Kako močna bo veriga preživetja, je pogosto odvisno prav od nas.