Februar 2009, 26.2.2009
Eskimske lovce, ki so na popolnoma mirni gladini morja ure in ure čakali v brezvetrju, je po opisu danskih popotnikov nepričakovano pretresel nenaden strah v kajaku; danes bi rekli, da so doživeli panični napad.

Izraziti občutki strahu ter številni možni telesni in kognitivni simptomi predstavljajo največjo možno tesnobo.

Panični napad - simptomi
Za panični napad so značilni simptomi, povezani z delovanjem srca in ožilja (hitrejše in močnejše bitje srca, povečan krvni tlak), simptomi, vezani na dihala (oteženo in plitko dihanje, tiščanje v prsih, občutek dušenja ter posledično hitro in globoko »varovalno« dihanje oziroma hiperventilacija), simptomi, podobni nevrološkim (vrtoglavica, drhtenje oziroma tresenje, občutki mravljinčenja, drevenenja in elektriziranja), simptomi, povezani s prebavili (občutek slabosti in bolečine v trebuhu, tiščanje na blato in vodo ter siljenje na bruhanje), potenje ter vroče-hladno oblivanje. Opisanim telesnim znakom so lahko pridruženi občutki vrtenja, negotovosti, omedlevanja, derealizacije (spremenjeno doživljanje sveta), depersonalizacije (spremenjeno doživljanje samega sebe), strah pred izgubo kontrole, norostjo in smrtjo.

Upoštevajoč v svetu in pri nas priznane diagnostične kategorije, govorimo o paničnem napadu takrat, kadar prepoznamo vsaj štiri od trinajstih, spodaj navedenih simptomov:
  • palpitacije – močnejše in pospešeno bitje srca,
  • potenje,
  • tremor (trepetanje) oziroma tresenje,
  • plitkejše dihanje oziroma zadihanost,
  • občutek dušenja,
  • bolečina v prsnem košu,
  • nauzea, slabost v trebuhu,
  • vrtoglavica, omotica, občutek omedlevanja,
  • derealizacija (spremenjeno doživljanje okolice), depersonalizacija (spremenjeno doživljanje samega sebe),
  • strah pred izgubo kontrole oziroma strah pred norostjo,
  • strah pred smrtjo,
  • parastezija (občutki odrevenelosti, mravljinčenje),
  • hladno (zona) ali vroče oblivanje.

Značilnosti paničnega napada
Za panični napad je značilen nenaden začetek in hitro stopnjevanje simptomov tesnobe, ki dosežejo svoj vrh običajno v prvih desetih minutah in redko trajajo dlje kot pol ure. Bolnika praviloma spremljajo občutki grozeče nevarnosti in močne potrebe po umiku iz okoliščin, v katerih je doživel panični napad. Pogostost napadov je lahko različna, kar pomeni, da nekateri bolniki doživijo po več napadov na dan, drugi pa le en napad v nekaj mesecih.

Večina bolnikov s panično motnjo (približno 70 %) občasno doživi tudi nočni panični napad, kar pomeni, da jih zgoraj opisani telesni in kognitivni simptomi tesnobe prebudijo iz spanja.

Nekatere simptome, ki so značilni za panični napad, lahko opazujemo tudi pri običajni telesni aktivnosti. Simptome povečane dejavnosti (simpatičnega) avtonomnega živčnega sistema, ki ni pod kontrolo naše volje, in so značilni za panični napad, lahko opazujemo tudi pri ljudeh, ki uživajo oziroma zlorabljajo psihoaktivne snovi. To velja predvsem za zastrupitev s psihostimulansi (kokain, amfetamin, kofein ...) ali ob nenadni ukinitvi nekaterih psihoaktivnih snovi, od katerih je bolnik telesno odvisen (alkohol, benzodiazepinski anksiolitiki ...). Tudi številna telesna obolenja se lahko kažejo s podobno klinično sliko. Zato zdravnik pri opredelitvi paničnega napada najprej izključi uživanje psihoaktivnih snovi oziroma odvisnost od njih in vsakršno resno telesno obolenje.

Panična motnja
Za panično motnjo so značilni nepričakovani panični napadi, ob katerih bolnik ne prepozna konkretnega sprožilca. Za postavitev diagnoze sta potrebna vsaj dva nepričakovana napada v razdobju enega meseca, vendar jih ima večina bolnikov precej več.

Za bolnika s panično motnjo so, poleg izraženih telesnih simptomov ob paničnem napadu, značilna tudi napačna (katastrofična) prepričanja, da bo izgubil kontrolo, znorel ali celo umrl.

Po prvih paničnih napadih bolnik zaradi preživete groze in nepoznavanja narave duševne motnje razvije strah pred ponovnim napadom. Med napadi bolnik trpi zaradi tesnobe pričakovanja, ki sicer ni tako izrazita kot ob paničnem napadu, je pa zato dolgotrajna. Vse bolj je pozoren na znake in simptome morebitne tesnobe in bolj je zaskrbljen in nemiren, z zlo slutnjo, da bo morda že naslednji panični napad zanj usoden. Strokovnjaki domnevajo, da je zaradi zvišane ravni te difuzne tesnobe pričakovanja zmanjšan tudi prag za panični napad.

Večina bolnikov s panično motnjo postane bolj pozorna na telesne občutke, zaradi česar razvijejo povečano občutljivost že za najmanjše, povsem običajne telesne spremembe. Zato nekateri opustijo dejavnosti, npr. spolnost, telesno aktivnost ali uživanje nekaterih živil, ki povzročajo podobne telesne spremembe, kot jih zaznavajo ob tesnobi. Mnogi se izogibajo krajem oziroma okoliščinam, kjer (ali v katerih) so že doživeli panični napad, ali pa mislijo, da bi ga lahko.

O panični motnji torej govorimo, kadar so izpolnjeni naslednji diagnostični kriteriji:
  • Eden ali oba kriterija (1) in (2):
  1. Ponavljajoči nepričakovani panični napadi.
  2. Napadi se pojavljajo vsaj en mesec (ali več), poleg tega pa je značilno, da:
        o jih spremlja stalen strah pred ponovnimi napadi,
        o je bolnik zaskrbljen zaradi posledic napadov, ki jih pričakuje,
        o se bolniku zaradi napadov pomembno spremeni vedenje oziroma način življenja.
  • Z agorafobijo ali brez nje.
  • Panični napadi niso posledica uživanja psihoaktivnih snovi ali telesne bolezni.
  • Panični napadi niso posledica drugih duševnih motenj (socialne fobije, specifične fobije, OKM, posttravmatske stresne motnje).
Panična motnja (z agorafobijo ali brez nje); DSM IV TR (angl. Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders)

Življenje bolnikov s panično motnjo je navadno zelo osiromašeno na mnogih področjih. So telesno in duševno manj dejavni, morebitne druge pridružene anksiozne motnje in depresija pa še dodatno zmanjšujejo kakovost njihovega bivanja. Mnogi ne zmorejo opravljati pridobitnega dela in so finančno odvisni od pomoči drugih.