Julij, Avgust 2010, 7.7.2010
Zdravniki svetujejo:
Pazljivo pod gladino
Dekompresijska bolezen
Avtor: asist. Andrej Fabjan, dr. med.
55-letni direktor z nekoliko preveliko telesno težo in nekajletnimi potapljaškimi izkušnjami se s svojim prijateljem na sončen poletni dan potaplja ob razbitini ladje iz druge svetovne vojne, ki leži na globini 52 metrov.

Med potopom postaneta postopno vse bolj zmedena, tako da popolnoma izgubita občutek za čas. Ko naposled preverita stanje merilnih naprav, direktor ugotovi, da je porabil že skoraj ves zrak iz jeklenke, zato mora v sili opraviti dvig na površje. Njegov prijatelj ima zraka še dovolj, tako da se proti površju dvigne postopno, s potrebnimi postanki. Ob prihodu na površje najde direktorja, ki lebdi na gladini morja z obrazom obrnjenim navzgor in toži, da ne čuti več nog in ne more plavati. Prijatelju pove, da so se mu nekaj minut po prihodu na površje začeli pojavljati mravljinci in bolečine najprej v prstih obeh nog, se nato širili postopno proti kolenu in kolku, sledila pa je popolna nemoč in odsotnost občutkov v obeh nogah in spodnjem delu trupa.

Uvod
Opisani dogodek je resnična zgodba potapljača, ki je preživel dekompresijsko bolezen (DB), imenovano tudi kesonska bolezen. Slednji izraz se je prvič uveljavil v 19. stoletju v ZDA in je označeval težave, ki so se pojavljale delavcem, ki so nekaj deset metrov pod gladino vode v posebnih zvonovih (angl. caisson) gradili temelje mostov (npr. Brooklynski most v New Yorku). Značilnost teh velikih zvonov je bil povečan zračni pritisk, ki je preprečeval vdor vode v notranjost zvona. Večina delavcev je kmalu po prihodu na površje tožila za bolečinami v sklepih, zaradi česar so se krivo držali (žargonski izraz za to držo je angl. the bends), nekateri so imeli nevrološke težave, srbenje kože, težave z dihanjem, nemajhno pa je bilo tudi število takrat nepojasnjenih smrtnih žrtev.

Mehanizem DB
DB je posledica nenadnega prehoda posameznika iz okolja z večjim atmosferskim tlakom v okolje z manjšim atmosferskim tlakom. Tak primer je nenaden dvig iz morskih globin, lahko pa tudi visok polet z letalom brez dviga zračnega pritiska v kabini ali delo v vesolju v vesoljski obleki. Ob takšnem prehodu se v človekovem telesu ustvarijo plinski mehurčki, hkrati pride tudi do razširjanja plinov v votlih organih človeka, kar je posledica plinskih fizikalnih zakonov (Boylov, Daltonov, Henryjev in Charlesov zakon). Proces lahko v grobem primerjamo z odprtjem steklenice gazirane pijače. Med proizvodnjo se polna steklenica pijače zapre pod zvišanim tlakom ogljikovega dioksida, torej je tlak plina v majhnem prostoru neposredno pod zamaškom in nad gladino pijače višji kot zunanji. To je tudi razlog za večjo količino raztopljenega ogljikovega dioksida v gazirani pijači. Ob odprtju steklenice z odpiračem navadno slišimo pisk plina, ki iz uide izpod zamaška, hkrati pa se v pijači pojavijo številni mehurčki, ki ustvarijo prijeten občutek, ko ta steče proti požiralniku. Podobno se inertni plini raztapljajo v telesnih tekočinah in tkivih, ko je človeško telo v okolju z zvišanim atmosferskim tlakom, čemur pravimo tudi faza polnjenja ali saturacija organizma. Ob prehodu v okolje z nižjim atmosferskim tlakom pride od praznjenja ali desaturacije organizma. Pri nastanku DB je pomembno predvsem polnjenje in praznjenje organizma z dušikom, saj je tega inertnega plina v zraku največ (78 %). V kolikor je sprememba atmosferskega tlaka počasna, se dušik večinoma izprazni v pljučnih alveolih in ga izdihamo. Ob hitrih spremembah tlaka se dušikovi mehurčki tvorijo v telesnih tekočinah in solidnih organih ter ovirajo funkcijo tkiv zaradi zamašitve žil s plinskimi mehurčki (plinska embolizacija), mehanskega pritiska, vnetja, edema in poškodbe celične integritete.

Oblike DB
Simptomi in znaki DB se večinoma pojavijo od nekaj minut do nekaj ur po nenadnem zmanjšanju atmosferskega tlaka. Glede na stopnjo prizadetosti ločimo blago obliko (tip I), hudo obliko (tip II) in arterijsko plinsko embolijo.
Pri blagi obliki se pojavi srbenje kože, prasketanje kože zaradi tkivnih mehurčkov, rdeči izpuščaji, marmornate lise, redko ima koža pomarančni videz. Pojavijo se bolečine v mišicah in sklepih, najpogosteje v ramenih, pogosto tudi v kolenih, v predelu lopatic ter kolkih. K tej obliki štejemo tudi prizadetost limfnega sistema, ki se kaže z vtisljivimi edemi okončin.
Pri hudi obliki ima bolnik znake prizadetosti živčevja, dihal ali hipovolemičnega šoka. Pogosto je prizadeta hrbtenjača, kar se kaže z bolečinami v spodnjem delu hrbta, ki jim sledi delna ali popolna paraliza spodnjih okončin (redkeje tudi zgornjih), motnje občutkov in nezmožnost odvajanja urina. Na živčno obliko kažejo tudi nenavadno močna utrujenost, motnja zavesti, epileptični napadi, slabost, bruhanje, vrtoglavica, motnje v govoru, sluhu in motnje vida. Na prizadetost pljuč kaže bolečina v prsih, težko dihanje ali celo dušenje.
Arterijska plinska embolija je zelo huda oblika DB, pri kateri v nekaj minutah po dvigu potapljača na površje pride do nenadnega vdora večje količine plina v pljučne vene, ki nato preko leve strani srca uide v sistemsko žilje in se zagozdi v srčnih, možganskih in drugih arterijah ter povzroči hude motnje v delovanju teh organov (npr. srčno in možgansko kap).

Dejavniki, ki vplivajo na pojav DB
Glede na podatke mednarodne potapljaške zveze DAN (angl. Divers Alert Network) se med potapljači po vsem svetu na vsakih 10.000 potopov pojavijo približno trije primeri DB. Da bi se potapljači temu izognili, že dolgo uporabljajo potapljaške tablice in potapljaške računalnike, ki omejujejo trajanje potopa na določeni globini. Še vedno pa približno polovica primerov DB nastane kljub upoštevanju teh tablic. Večja globina potopa, daljše trajanje in hitrejši dvig povečajo nevarnost nastanka te bolezni. Ponovljeni potopi tveganje povečajo. Večja telesna aktivnost med potopom povzroči večjo absorpcijo inertnega plina v mišicah, kar hkrati pomeni večje tveganje za nastanek mehurčkov ob dvigu. Verjetnost poveča tudi postopno ohlajanje telesa med potopom pri potapljanju v hladni vodi. Letenje z letalom se odsvetuje vsaj 24 ur po zadnjem potopu, ki je potekal v skladu s potapljaškimi tablicami. Dodatno tveganje predstavljajo debelost, utrujenost, predhodno pitje alkohola, dehidracija in nekatere prirojene srčno-žilne napake (npr. odprto ovalno okno). Velika interindividualna razlika v nagnjenosti k pojavu DB priča o tem, da je o mehanizmu te bolezni še veliko neznanega.

Ukrepi ob pojavu DB
Ob pojavu težav je pomembno, da oboleli prejme čisti kisik, saj s tem povečamo hitrost izločanja dušika iz telesa. Pomembno je tudi, da bolnik dobi dovolj tekočin s pitjem ali intravensko. Bolnik mora mirovati, prav tako ga ne smemo intenzivno ogrevati, da ne pride do nenadne sprostitve inertnega plina, raztopljenega v perifernih tkivih. Ti ukrepi pri blagih oblikah pogosto zadoščajo. Pri hujših oblikah bolnik potrebuje čimprejšnji transport v hiperbarično komoro in rekompresijsko zdravljenje. To je priporočljivo tudi pri blažjih oblikah, saj je to edini etiološki način zdravljenja.

Zaključek
DB je posledica izpostavitve človekovega telesa nefiziološkim pogojem, ki vladajo v globinah morja ali visoko nad obličjem zemlje. S primernim pristopom se ji lahko izognemo in na ta način brez skrbi doživimo vse lepote, ki jih nudijo ta okolja.
dr. svetuje
Pomembno je preprečiti nastanek DB:
  • na potope se odpravimo spočiti,
  • potapljamo se v skladu s potapljaškimi pravili,
  • v kolikor se ne počutimo dobro, potop odpovejmo,
  • alkohol in potapljanje ne gresta skupaj,
  • vsak potapljač mora poznati postopke prve pomoči ob potapljaških nesrečah.