Julij, Avgust 2009, 26.6.2009
Kardiologija:
Pomen motenj srčnega ritma
Kaj je motnja srčnega ritma
Avtor: Marko Gričar, dr. med., spec. internist kardiolog
Izraz aritmija pomeni odsotnost kakršnega koli ritma srca. Pravilen izraz za motnjo ritma bi bil disritmija, vendar se uporablja redko, saj je beseda aritmija prišla v navado, beseda disritmija pa se ni prijela.

Vendar besede in njih izvor niso v ospredju. Tudi motnja ritma ne sme biti: naša pozornost mora vedno veljati človeku kot celoti, sprememba v srčnem ritmu pa je le delček celote oziroma ena od sestavin klinične slike. Prepoznava in zdravljenje motenj srčnega ritma sta zaradi zahtevnosti in različnih izkušenj za zdravnika pogosto izziv.

Motnja srčnega ritma je lahko nevarna
Motnje srčnega ritma pogosto zahtevajo urgentno obravnavo in ogrožajo bolnikovo življenje, zato si tudi zdravniki včasih želijo, da takšni bolniki prišli šele po koncu njihovega dežurstva. Poenostavljene sheme prepoznave, ki ne zahtevajo poglobljene elektrokardiografske in elektrofiziološke diagnostike s ciljem postavitve natančne diagnoze, zdravniku olajšajo delo, pospešijo odločanje in zmanjšajo možnost napake. Podobno velja za algoritme zdravljenja, ki ne smejo biti preveč zapleteni. Pomembno je obravnavati človeka kot celoto, in ne le razmišljati, v kateri spominski predalček bi uvrstili konkreten elektrokardografski zapis. Zdravimo človeka, in ne EKG.

Pomen motenj srčnega ritma
Ob prvem stiku z bolnikom se je pogosto težko odločiti, ali je prizadet zaradi motnje srčnega ritma ali je motnja ritma posledica neke druge motnje oziroma bolezni.
Ko zdravnik opazi omenjeno motnjo, jo poskuša zaradi načina študija medicine takoj prepoznati, natančno opredeliti in jo uvrstiti v enega od spominskih predalčkov, v katerem naj bi nas čakali podatki o etiologiji, patofiziologiji, klinični sliki, prepoznavnih metodah, zdravljenju in prognozi posamezne aritmije. Ta pot pa je pogosto obsojena na neuspeh: če motnje ritma iz zapisa EKG ne prepoznamo z gotovostjo, tudi ne najdemo poti do pravega predalčka v našem spominu in tako ne pridemo do podatkov, ki bi jih nujno potrebovali, da bi lahko pravilno oskrbeli bolnika.
V takšnem primeru se lahko zgodi, da ukrepamo napačno, da sploh ne ukrepamo ali da bolnika le hitro peljemo v bolnišnico, ne da bi natančno vedeli, kaj se dogaja. Sodobne smernice za prepoznavo in zdravljenje motenj srčnega ritma poskušajo biti zato čedalje preprostejše, kljub zapletenosti motenj.
Bolnika moramo vedno gledati kot celoto. Motnja srčnega ritma je lahko le ena od težav. Lahko je vzrok za težavo ali posledica drugih. Podatki o elektrokardiogramu (EKG) so dopolnilo celotnega vtisa, zato nikoli ne glejmo le elektrokardiografskega zapisa, ampak bolnika. Še pomembnejši je napotek, da ne zdravimo monitorja in številk na njem, temveč človeka.

Kdaj pomislimo na motnjo srčnega ritma
Na motnjo srčnega ritma najlaže pomislimo, kadar jo preprosto vidimo na elektrokardiografskem zapisu na papirju ali na zaslonu. V veliko pomoč nam je, kadar nam bolnik pove, da čuti hitro, počasno, neredno ali drugače spremenjeno utripanje srca. Na možnost aritmije nas napelje tudi sprememba pulzov na arterijah. Bolj posredni kazalniki so motnja zavesti, hipotenzija, hemodinamična prizadetost, znaki nizkega minutnega volumna srca, težka sapa, prsna bolečina, akutno srčno popuščanje in drugi.

Bolnik z motnjo srčnega ritma je diagnostični in terapevtski izziv
Bolnik z motnjo srčnega ritma je nočna mora marsikaterega dežurnega zdravnika in njegovih sodelavcev. Gre za stanje, kjer se prepletajo akutnost in urgentnost klinične slike, pomanjkanje kliničnih izkušenj, pomanjkanje znanja elektrokardiografije ter strah pred morebitnimi neželenimi učinki antiaritmičnih zdravil in defibrilatorja. Če poenostavimo, se mora zdravnik hitro odločiti, kako bo z zdravili, ki jih redko uporablja, ali z električnim sunkom, ki marsikomu vzbuja strah, zdravil aritmijo, ki jo je težko prepoznati, pri bolniku, ki ga ne pozna. Odlašanje in napačna odločitev sta lahko nevarna. Zdravniku so v pomoč poenostavitve algoritmov odločanja pri diagnostiki in zdravljenju, predvsem pa možnost posveta z izkušenejšim kolegom ter redno izobraževanje s periodičnim utrjevanjem znanja in spretnosti.