April 2010, 7.4.2010
Urgenca:
Pomoč iz zraka
Helikopterska nujna medicinska pomoč
Avtor: Uroš Lampič, dr. med.
Helikopterska nujna medicinska pomoč (HNMP) je izvajanje NMP s helikopterjem. Je pomemben del sodobne obravnave bolnikov in poškodovancev na terenu.
V veliki večini razvitih držav delujejo službe HNMP kot pomemben del sistema nujne medicinske pomoči (NMP). Veliko raziskav dokazuje večje preživetje in manjše posledice pri bolnikih s hudimi poškodbami in težkimi boleznimi, če so jih oskrbele in transportirale ekipe služb HNMP namesto ekip zemeljskih služb NMP. Z uporabo helikopterjev v NMP največ pridobijo najtežji bolniki in tisti, ki so najbolj oddaljeni od enot NMP in bolnišnic oziroma so na težko dostopnih mestih. HNMP ni alternativa, ampak koristno dopolnilo zemeljskim oblikam NMP.
HNMP je del sistema NMP Slovenije. Helikopter kot prevozno sredstvo pomeni prednost zaradi hitrega prihoda ekipe NMP na kraj dogodka, hitrejše obravnave in hitrejšega ter obzirnejšega prevoza bolnika v bolnišnico. Je tudi dodatna pomoč preostalim ekipam NMP ob morebitnih množičnih nesrečah, pomoč ekipam NMP, kadar so zasedene z drugimi intervencijami, veliko enotam NMP pa je nadgradnja v opremi in znanju pri obravnavi bolnika. Mreža enot HNMP mora biti oblikovana tako, da je hitra in kakovostna HNMP dostopna vsem prebivalcem določene regije ali države. Idealno naj bi ena baza HNMP oskrbovala krog s polmerom 50 kilometrov.

HNMP v Sloveniji
Po končanem pilotskem projektu, ki je trajal v letih 2003-2006, je enota helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP) začela redno delovati 1. decembra 2006. Do 12. januarja 2007 je helikopterske prevoze za potrebe HNMP opravljalo podjetje Flycom kot redni prevoznik (fotografija 1), od 13. januarja 2007 pa je te naloge prevzela Letalska policijska enota (LPE), ob morebitnem izpadu njenih helikopterjev in posadk pa Slovenska vojska (SV). Zadnje čase je LPE odgovorna kot helikopterski prevoznik za HNMP, SV pa za GRZS. Edina baza HNMP v Sloveniji je na Brniku.
Enota HNMP je organizirana pri Osnovnem zdravstvu Gorenjske (OZG), natančneje pri Zdravstvenem domu Kranj. V njej deluje skupaj 30 članov, 19 zdravnikov in 11 reševalcev (diplomiranih zdravstvenikov in zdravstvenih tehnikov). Večina zdravnikov je redno zaposlenih v večjih prehospitalnih enotah NMP Slovenije. Drugi zdravniki so zaposleni v slovenskih bolnišnicah in so hkrati člani GRZS ali Službe za medbolnišnični transport odraslih UKC Ljubljana. Reševalci prihajajo iz prehospitalnih enot NMP Slovenije. Večina je delno redno zaposlena v enoti HNMP. Člani HNMP prihajajo iz vse Slovenije. Enota helikopterske nujne medicinske pomoči opravi skoraj 300 intervencij na leto. Poleti kar štiri ali pet na dan. Večina naših intervencij je primarnih, ko nenadno resno obolelega ali hudo poškodovanega človeka s terena prepeljemo v bolnišnico (fotografija 2), četrtina pa sekundarnih, ko opravimo nujni medbolnišnični transport. Poleg tega se je HNMP izkazala za zelo pomembno dopolnilo zemeljskim ekipam nujne medicinske pomoči (NMP) in Gorsko reševalne zveze Slovenije (GRZS) ob nenadnem obolenju ali poškodbi na smučiščih in v gorah, kjer je s helikopterjem mogoče pristati.
Enota helikopterske nujne medicinske pomoči je od 16. junija 2003 do 31. decembra 2009 opravila 1377 intervencij. Leta 2009 smo posredovali na 274 intervencijah in oskrbeli ter prepeljali v bolnišnico 276 ljudi. Poleg tega lani nismo mogli posredovati v 74 primerih, večinoma zaradi neugodnih vremenskih razmer. Posredovali smo po vsej Sloveniji, vendar že zemljevid teh krajev kaže na večjo koncentracijo posredovanja v doletnem času do 20 minut od baze (fotografija 3) in nujnost vzpostavitve dodatnih baz HNMP po Sloveniji.
Polovica naših bolnikov je bila poškodovana, polovica bolna. Med zadnjimi jih je imela polovica AKS (akutni koronarni sindrom), za tem je bila akutna možganska kap. V prometu se jih je poškodovalo 39 odstotkov, 61 odstotkov pa zunaj prometa. Glede na lestvico NACA, ki se uporablja za oceno resnosti poškodb in bolezni v letalski medicini, smo obravnavali 40 odstotkov življenjsko ogroženi (NACA score nad 5), od tega smo pri 12 bolnikih sodelovali pri kardiopulmonalnem oživljanju. Šestinsedemdeset bolnikov je potrebovalo umetno predihavanje. Dvaindevetdeset odstotkov naših bolnikov smo prepeljali v UKC Ljubljana v nadaljnjo oskrbo, preostale v druge slovenske bolnišnice.

Poskusni projekt tehničnega reševanja na smučiščih
Med zimskimi počitnicami smo skupaj z LPE izpeljali poskusni, 16-dnevni projekt reševanja na slovenskih smučiščih z možnostjo tehničnega reševanja. Enota HNMP je že do zdaj reševala s smučišč, vendar le kot prevoz s smučišča, kjer je bilo mogoče pristati, do bolnišnice. Tehnično reševanje s helikopterjem na smučiščih že več let opravlja GRZS (Gorska reševalna zveza Slovenije). Helikopterska ekipa GRZS v zimski polovici leta (skupaj osem mesecev) ne dežura na Brniku in ni zmožna hitrega odziva. Člani GRZS se v tem obdobju namreč odzivajo na klic od doma ali iz službe in jih mora helikopter na različnih lokacijah najprej vkrcati in šele nato poleti na kraj dogodka, kar je ob hudo poškodovanih in kritično bolnih lahko najpomembnejše.
Zato smo se odločili, da takšnim bolnikom na smučiščih omogočimo še učinkovitejšo obliko reševanja. Ker vsi člani HNMP še nimajo ustreznih dovoljenj za tehnično helikoptersko reševanje, so v poskusnem projektu opravljali delo le tisti, ki imajo licence za zdravnika letalca reševalca in so jih pridobili za delo v GRZS, v ekipi pa je bil poleg zdravnika in reševalca HNMP še policist pripadnik Gorske policijske enote z enakimi dovoljenji.
V poskusnem projektu tehničnega reševanja je šlo le za nadgradnjo sedanjega sistema reševanja, pri katerem se ob najhujših nesrečah za učinkovitejšo intervencijo uporabi helikopter, ki zalebdi nad mestom dogodka in ekipa izstopa in vstopa ter vkrca bolnika, ne da bi helikopter pristal, ali pa uporabi tudi vitlo in poškodovanega dvigne s kraja dogodka neposredno v helikopter (fotografija 4).
Tako za hudo poškodovane ni potreben transport s sanmi ali akijem po smučišču z mesta nesreče do mesta pristanka helikopterja, ki je navadno na dnu smučišč. Vsakdanji transport po smučišču ob poškodbi glave, hrbtenice, medenice, stegnenice ali drugega ni primeren, je zamuden ali kar škodljiv.
Med poskusnim projektom smo ob nenaklonjenih vremenskih razmerah šestkrat posredovali na slovenskih smučiščih in prepeljali hudo poškodovane v bolnišnico, od tega sta bila dva v življenjski nevarnosti in je takšno reševanje pomenilo pomemben člen v verigi preživetja in nadaljnje rehabilitacije. To se je izkazalo za učinkovit in potreben način reševanja tudi v prihodnje.