Maj 2010, 5.5.2010
Urgenca:
Pomoč iz zraka
Helikopterska nujna medicinska pomoč
Avtor: Uroš Lampič, dr. med.
HNMP (helikopterska nujna medicinska pomoč) se je dokazala kot nujno potrebna dejavnost v Sloveniji – natančno smo jo predstavili v prejšnji številki naše revije.


Žal pa smo ena redkih razvitih držav, ki na področju HNMP ne dosega vseh mednarodnih standardov. Temeljna pravica vseh naših državljanov je imeti zagotovljeno kakovostno zdravstveno varstvo s HNMP enakovredno na celotnem ozemlju Slovenije. Imamo odlično usposobljene medicinske in letalske kadre, nujno pa je poskrbeti za namenske medicinske helikopterje ter vzpostavitev mreže HNMP s tremi bazami, razpršenimi po Sloveniji.
Na začetku sodelovanja z Letalsko policijsko enoto (LPE) smo opozorili na nedoseganje temeljnih standardov na področju urgentne medicine. Vse od leta 2007 počasi, a vztrajno skupaj z LPE odpravljamo nekatere pomanjkljivosti, vsaj tiste, ki jih skladno s svojimi pristojnostmi lahko. Za temeljne organizacijske rešitve še vedno neurejenih razmer bo moralo poskrbeti Ministrstvo za zdravje RS (MZ). Katere so najpomembnejše pomanjkljivosti? Odsotnost rednega helikopterskega prevoznika in namenskega, le za potrebe HNMP namenjenega helikopterja, in posledično občasna nedosegljivost helikopterjev in posadk. Zaradi odsotnosti rednega helikopterskega prevoznika za potrebe HNMP se skoraj vsak dan srečujemo s tem, da so posadke LPE in SV odgovorne za opravljanje več nalog hkrati. Helikopterska posadka LPE zagotavlja helikopterski prevoz za HNMP, občasno za GRZS in za preostale medbolnišnične transporte odraslih in otrok, ki jih opravlja UKC Ljubljana. Dosegljivost večkrat edinega helikopterja, ki opravlja več nalog hkrati, temelji na tem, da kdor prvi pokliče za intervencijo, prej dobi helikopter. Službe, ki ostanejo brez njega, se nato obračajo za pomoč k SV, ki ni vedno dosegljiva ali je zasedena z drugimi nalogami ter je zaradi opisanih dejstev še najmanj primeren helikopterski prevoznik za potrebe HNMP. Ob vsakem izpadu LPE moramo demontirati vso medicinsko opremo iz helikopterja LPE, jo prenesti v sosednjo vojaško bazo in namestiti v helikopter SV, ki takrat vskoči. Takrat se nam precej podaljša aktivacijski čas, nekajkrat pa se je tudi zgodilo, da je bila enota HNMP brez možnosti odhoda na intervencijo, ker zaradi opravljanja drugih nalog ni bil dosegljiv ne policijski ne vojaški helikopter. To je za urgentno medicinsko službo, kot je HNMP, popolnoma nesprejemljivo! Leta 2009 je v prvih osmih mesecih 46-krat ostala brez primarnega helikopterskega prevoznika LPE, zato je za pomoč prosila SV. Brez vsakršnega helikopterja je bila petkrat v prvih osmih mesecih, dvakrat je bila zato akcija opravljena z dvourno zamudo. Izbiranje rednega helikopterskega prevoznika, ki bo upošteval mednarodne standarde na področju izpeljave HNMP in bo po njih deloval, in nakup namenskega helikopterja za vsako bazo HNMP, bi odpravila te težave.

Še vedno predolgi aktivacijski časi
Mednarodni standardi HNMP opredeljujejo aktivacijski čas (od klica na pomoč do vzleta) na največ pet minut. Takšne čase smo dosegali z rednim prevoznikom. V sedanjem sodelovanju z LPE je imel HNMP aktivacijski čas leta 2009 okrog 12 minut, ob sodelovanju s SV pa povprečno okrog 19 minut, kar je popolnoma neustrezno za zagotavljanje hitre in učinkovite nujne medicinske pomoči.

Prostori HNMP in prevoznika so na različnih krajih
Različni kraji prostorov prevoznika in HNMP pomenijo dodatno izgubo časa pri aktivaciji ekipe in veliko praktičnih težav (prenašanje in shranjevanje opreme, otežena komunikacija med medicinskim in letalskim delom ekipe in drugo). Nujno potrebujemo skupne prostore v bazi, zgrajene po mednarodnih standardih na tem področju.

Odsotnost letalca reševalca
V posadki sedanjega (LPE) in nadomestnega helikopterskega prevoznika (SV) ni letalca reševalca, kot je to navada v razvitih enotah HNMP v tujini. Letalec reševalec je medicinsko izobražen z vsaj 80-urnim tečajem prve pomoči in opravlja poleg zdravnika in zdravstvenega tehnika naloge medicinske oskrbe bolnika, kadar ni zaseden z nalogami letenja. V sedanjih razmerah medicinsko oskrbo v HNMP opravljata le zdravnik in zdravstveni tehnik, kar ju dodatno obremenjuje in omejuje. Edina pomoč letalskega tehnika LPE ali SV, ki je popoln laik na medicinskem področju, je le v prenosu bolnika in medicinske opreme.

Ob izpadu začasnega prevoznika (LPE) pomanjkljivo medicinsko opremljen helikopter in neustrezna, nevarna namestitev bolnika
Ob izpadu posadke LPE opravi helikopterski prevoz SV kot nadomestni prevoznik. Urgentni prevoz bolnika v vojaškem helikopterju je manj varen in strokovno neprimeren. Bolnik leži na nepritrjenih nosilih na tleh brez možnosti spreminjanja položaja glede na svoje stanje, na tla je nepritrjeno in nefunkcionalno zložena vsa medicinska oprema. Zato smo marca lani posredovali pri ministru za zdravje Borutu Miklavčiču, ki je nosila s platformo in konzolo za pritrditev medicinske opreme za namestitev v vojaški helikopter obljubil, a nakupa še vedno ni. Aktivacija helikopterja SV je zaradi zapletenih postopkov precej prepočasna za potrebe HNMP.

Nujna uvedba dispečerskega sistema v zdravstvu
Uvedba dispečerskega sistema v zdravstvu bi izjemno pomembno vplivala na HNMP, predvsem bi se skrajšal dostopni čas HNMP do bolnika, povečalo pa bi se število intervencij HNMP. Danes ekipo HNMP aktivira zdravnik NMP prek Regijskega centra za obveščanje (ReCO) šele, ko je sam že na kraju dogodka. Helikoptersko NMP bi aktiviral dispečer po protokolu o aktivaciji ob izpolnjenih merilih (hkrati še z drugimi službami (zemeljska NMP, gasilci ...) in bi tako precej skrajšal čas od prvega klica za aktivacijo v dispečerski center do prihoda ekipe HNMP do bolnika in končno do prihoda v bolnišnico. Ker bi šlo za sistemsko rešitev načina aktivacije HNMP, bi se izognili neaktivacijam zaradi subjektivnih razlogov tistega zdravnika, ki bi HNMP moral aktivirati ob izpolnjeni indikaciji, a se za to ne odloči iz različnih vzrokov. Tako bi bila ob skrbno sestavljenih indikacijah za aktivacijo HNMP ta služba aktivirana vedno, ko jo bodo bolniki potrebovali, in ne le takrat, ko se bo zdravnik NMP ali bolnišnice spomnil nanjo.

Neustrezna pristajališča za helikopter ob večini slovenskih bolnišnic
Sodobna HNMP je urejena tako, da prepelje bolnika ali poškodovanca z mesta dogodka v bolnišnico. Pri nas prepeljemo bolnika z mesta dogodka na začasno pristajališče na Roški cesti v Ljubljani, potem pa ga iz helikopterja prenesemo v reševalno vozilo, ki ga prepelje v univerzitetni klinični center. To pomeni izgubo časa in dodatne nepotrebne obremenitve bolnika. Helikopter bi z življenjsko ogroženim bolnikom moral pristati čim bliže reanimacijskim prostorom (ob bolnišnici ali na njej). Vse drugo je nesprejemljiva improvizacija. Heliport na prizidku novogradnje UKC Ljubljana še ni zgrajen (po obljubah bo letos), uredili so pristajališče ob UKC Maribor, a je še vedno potreben prevoz bolnika z reševalnim vozilom od heliporta do sprejemnega oddelka bolnišnice. Večinoma, razen na Jesenicah in Šempetru, heliporti niso urejeni, so neprimerni ali nevarni ali jih sploh ni, kar pomeni dodatno stopnjo tveganja pri vseh udeleženih v intervencijo in nepotrebne obremenitve za bolnika.

Nepokritost SV dela Slovenije s HNMP
V Sloveniji potrebujemo najmanj še eno bazo HNMP na območju Maribora, optimalno pa še tretjo bazo na območju Postojne, kar bi zagotavljalo dobro pokritost države in enako dostopnost do HNMP vsem prebivalcem Slovenije. Ob treh bazah HNMP bi lahko dejavnosti služb, ki opravljajo helikopterske medicinske transporte, racionalizirali in optimizirali. Enoto HNMP bi bilo smiselno preseliti z Brnika na geografsko in vremensko ugodnejši kraj med Kranjem in Lescami, kjer je precej manj megle, ki zlasti pozimi prepreči marsikatero intervencijo HNMP. Odpadle bi tudi ovire mednarodnega letališča. V tej »gorenjski « bazi bi bilo optimalno združiti tudi dejavnost GRS, da bi lahko pokrivali ves gorski svet (gorsko reševanje), severno Primorsko in vso Gorenjsko z medbolnišničnimi transporti iz SB Jesenice v UKC Ljubljana. »Mariborska« enota HNMP bi opravljala vse nujne intervencije na terenu in nujne medbolnišnične transporte za celotno Štajersko-prekmursko regijo, tretja, »Postojnska« enota HNMP pa bi bila poleg pokrivanja Primorsko-notranjske in Dolenjske regije specializirana za medbolnišnične transporte odraslih in večjih otrok. Tako bi odpravili težavo pre(velikega) števila premalo učinkovitih in neracionalno organiziranih helikopterskih medicinskih služb, ki so vse v osrednji Sloveniji, hkrati pa bi odpravili podvajanje dela nekaterih služb. Zaradi specifičnosti dela je nujno, da ostane transport novorojenčkov in manjših otrok v domeni pediatrov intenzivistov ljubljanskega UKC. Baze HNMP morajo biti urejene po mednarodnih standardih s poudarkom na tem, da medicinski in letalski del posadke dežura v istih prostorih v neposredni bližini helikopterja, ki je pripravljen na takojšen vzlet.

Nezmožnost napredka in razvoja HNMP v Sloveniji
Večino težav bi bilo odpravljenih z izbiro rednega helikopterskega prevoznika, ki bo deloval po mednarodnih standardih, ki veljajo na tem področju, in ki bi zagotavljal enako dostopnost do HNMP za vse v Republiki Sloveniji. V ta namen je delovna skupina na ministrstvu za zdravje pred leti že oblikovala potrebno pravno podlago in razpisne pogoje za izbiro helikopterskega prevoznika za potrebe HNMP, vendar se je MZ odločil, da razpisa ne bo in bo nalogo helikopterskega prevoznika opravljal LPE. Tudi ta bo moral spoštovati mednarodne standarde na tem področju, vendar pa nujno potrebuje helikopter, ki bo za HNMP namenski in vedno na voljo, in ustanovitev več dislociranih baz, ki bodo hkrati tudi namenjene opravljanju HNMP. Žal ugotavljamo, da želenega napredka še vedno ni in da nas na tem področju prehitevajo tudi nekatere precej manj razvite države Balkana (Romunija).