Februar 2010, 3.2.2010
V gibanju:
Preveč dobrega škodi
Nikar ne pretiravajte s telovadbo!
Avtor: asist. Robert Hajdinjak, dr. med.
Negativni učinki intenzivne telesne aktivnosti so precej kontroverzna tema glede na to, da je sodobni človek zaradi profesionalnih obveznosti čedalje manj telesno aktiven.
Zato je podvržen degenerativnim spremembam zlasti srčno-žilnega sistema. To je seveda neizpodbitno dejstvo, podprto s številnimi raziskavami. In čeprav nas večina (kar težko priznamo) spada v skupino premalo telesno aktivnih, obstaja (čeprav precej manjša) tudi skupina ljudi, ki s telesno aktivnostjo pretiravajo. Iz različnih vzgibov in z različnimi cilji, ki so velikokrat nezavedni. Takšna, količinsko nenadzorovana telesna aktivnost ima z zdravjem bolj malo skupnega.
Študij o negativnih učinkih čezmerne telesne aktivnosti je razmeroma malo, predvsem zato, ker je telesna neaktivnost z naskokom večja težava. Večinoma se te nanašajo na profesionalne športnike, ki vedno hodijo po tanki meji pretiranega treniranja, neprofesionalna populacija pa je precej manj zanimiva.

Pri obojih vodijo preveliki telesni napori do kronične utrujenosti, upada fizične zmogljivosti, nevroendokrinih in duševnih sprememb, poškodb »overuse« in upada imunskega odziva s pogostejšimi infekcijami.

Zdi se, da so težave pri rekreativnih športnikih še toliko bolj izražene, predvsem zaradi dodatnih obremenitev v življenju (profesionalne obveznosti, družina in drugo) in s tem povezanim krajšim počitkom, ki je za obnovo telesa zelo pomemben.

Utrujenost, mikropoškodbe in upad telesne zmogljivosti so navadno sprožilni dejavniki, ki začnejo začarani krog zasvojenosti in hitro vodijo do nekritičnega poseganja po raznih terapevtskih modalitetah in živilskih dodatkih, katerih učinek je navadno le kratkotrajen.

Velikokrat opazimo tudi upad kakovosti prehranjevanja, predvsem zaradi uživanja različnih živilskih dodatkov (največkrat z negotovim učinkom), ki vzbujajo lažni občutek o vnosu potrebnih hranil. Tako postanejo obroki enolični in neredni.

Skratka, telesna aktivnost, sicer vrlina, se nenadzorovano spremeni v nekakšno odvisnost, ki povzroča čedalje več težav, brez nje pa ne gre. Po nekaterih raziskavah so takšnemu preobratu bolj podvrženi moški kot ženske. Razlogov je več, med glavnimi so težnja po uveljavitvi ter kult lepo oblikovanega telesa in lova za večno mladostjo. To še dodatno spodbuja poplava revij, namenjenih fitnesu in »kvazi« zdravju.

In kje je meja še koristnega? Med številnimi informacijami in nasveti se zdi čedalje bolj zabrisana. Priznani fiziolog Per Astrand, ki se pri svojih 80 letih na delo še vedno vozi s kolesom in nima nobene diete ali dodatkov hrani, meni, da potrebuje človek z današnjim načinom življenja približno 60 minut malo intenzivne, aerobne vadbe na dan za ohranjanje optimalne funkcije tkiv in organov. Naj tudi pri telesni aktivnosti torej velja načelo zmernosti in pestrosti.