Februar 2010, 3.2.2010
Zdravniki svetujejo:
Probiotiki in tašče
Zgodovina probiotikov
Avtor: doc. dr. Rok Orel, dr. med., spec. pediater gastroenterolog
Probiotiki so postali v razvitem svetu prodajna uspešnica šele pred približno desetletjem, njihova zgodba pa sega daleč v preteklost. Pravzaprav v prazgodovino.
V stari zavezi Svetega pisma lahko beremo o biblijskih očakih, ki so menda živeli 700, 800 let. Saj veste, Noe, Abraham in podobni. Kljub skromni teološki izobrazbi (v mojem otroštvu verouk ni bil niti obvezen niti posebno priljubljen del splošne izobrazbe) gledam na Biblijo kot na pomemben zgodovinski vir, v kateri najdemo številne zgodovinske podatke.
Pa ne da bi zgodbe o večstoletnih modrih starcih jemal preveč dobesedno. Gotovo pa so omenjeni gospodje, vam prepuščam, ali boste nanje gledali kot na svetnike ali kot na mnenjske voditelje (opinion leaderje) svoje dobe, vsaj za tedanje čase doživeli častitljivo starost. Kako to? Nekateri sodobni znanstveniki menijo, da zaradi zdrave prehrane. In kaj so jedli? Če lahko sklepamo, da so verjetno živeli nekje na območju današnje Palestine oz. Izraela (kako boste to zemljepisno območje imenovali, spet demokratično prepuščam vašemu političnemu prepričanju), saj so staro zavezo napisali stari Judje, potem vemo, da je bila izbira na jedilniku razmeroma skromna. Območje že takrat ni bilo ne vem kako rodovitno, ljudstva, ki so živela tam, so se preživljala precej skromno z živinorejo. Verjetno bolj s kozami in ovcami kot kravami. In ker je bil jagenjček na žaru tudi takrat verjetno bolj jed za »boljše priložnosti« kot »naš vsakdanji kruh«, lahko predvidevamo, da so bili glavne sestavine jedilnika mleko in mlečni izdelki. V takratni vročini se je mleko najbrž hitro skisalo in tako so gospodovi izbranci verjetno zaužili precej več kislega mleka, kot spili kapučina. Tako so nehote zaužili veliko mlečnokislinskih bakterij. Te pa so tiste, med katerimi lahko iščemo največ (pri)znanih probiotikov. Zato, po mnenju nekaterih, njihovo trdno zdravje in dolgo življenje.

Rimljani in kislo mleko
Pa prepustimo Biblijo bibliofilom. V nasprotju s starimi Judi so bili stari Rimljani znani po različni in izborni kulinariki. In za takrat izvrstni medicini. Če so se na jedilniku vsaj v boljših krogih pogosteje pojavljali jezički slavčkov v medu kot mlečni izdelki, so rimski zdravniki, o čemer pričajo zapiski, pri pojavu driske svetovali uživanje kislega mleka. Vam zveni kaj znano?
Z odkritjem mikroskopa in spoznavanjem sveta mikroorganizmov za tem so znanstveniki odkrivali naprej. Prve zares znanstvene temelje vede o probiotikih so postavili na začetku 20. stoletja. Znana so dela ruskega biologa Mečnikova, ki je opisal, da je med bolgarskimi pastirji neverjetno velik delež stoletnikov. Prvi je njihovo dolgo življenjsko dobo in kleno zdravje pripisal rednemu uživanju jogurta oziroma specifičnih vrst laktobacilov, ki so v njem. Še zdaj se v spomin na bolgarske pastirje ena temeljnih bakterij, ki so potrebne za nastanek vsakega jogurta, imenuje Lactobacillus bulgaricus. Mečnikov je začel široko razglašati uživanje živil iz fermentiranega mleka, ki so vsebovala kulture omenjene bakterije, kar naj bi koristilo zdravju vsakega človeka. Zato so se mu odkrito posmehovali v tedanji strokovni pa tudi laični javnosti. Njegovo delo so kljub temu čez nekaj let okronali z Nobelovo nagrado. V istem obdobju je Francoz Tissier ugotavljal, da je v blatu dojenih dojenčkov več bifidobakterij, kot v blatu nedojenih, s kravjim mlekom hranjenih otrok. Ugotovil je tudi, da dojeni otroci precej manj pogosto zbolevajo za različnimi okužbami, zlasti za okužbami prebavil z drisko. Tako je odkril, da velika vsebnost bifidobakterij v črevesu verjetno varuje pred okužbo črevesa z drugimi mikroorganizmi. Tako smo že zelo blizu našemu sodobnemu pogledu na koristne bakterije, ki varujejo naše črevo, morda kar ves organizem, pred boleznimi, in nam omogočijo hitrejšo ozdravitev, če zbolimo. Zadevo je bilo treba le še poimenovati.

Definicija probiotikov
Vsako kislo mleko ali jogurt pa še ni probiotično živilo. Omenjene jedi so načelno zdrave, kakšnih silnih učinkov pa glede na le zgodovinske reference, ne pa znanstvene dokaze, tudi ne moremo pričakovati. Če še vedno živite kot Kekec, se pravi, da preživite večino svojega življenja na čistem gorskem zraku in pasete ovce, največji stres v vaši poslovni karieri pa je, če zvečer v staji manjka kakšna ovca, potem bo morda tudi golida domačega kislega mleka zadostovala. Če pa ne živite tako, bi vam priporočal nekaj učinkovitejšega. Senpravi, prave probiotike. Nekje v šestdesetih letih preteklega stoletja so znanstveniki definirali probiotike kot žive mikroorganizme, ki vplivajo, če jih zaužijemo v zadostni količini, koristno na zdravje.

Pasemske bakterije
O probiotiku lahko govorimo le, kadar ima določen mikroorganizem dokazane koristne učinke za zdravje. Kot prvo in najpomembnejše pravilo pa moramo vedeti, da so učinki vedno vezani specifično na posamezen probiotičen sev in da pripadnost nekemu rodu in vrsti še ne zagotavlja učinkovitosti. Da boste zadevo lahko razumeli, čeprav je minilo že precej let, ko ste se v šoli učili razporejati živa bitja po sistemski klasifikaciji, kratka obnova. Švedski naravoslovec Karl Linne je že v 18. stoletju uvedel sistem za klasifikacijo živali in rastlin, pozneje pa so ga velikokrat dopolnili in spremenili. Po tem sistemu lahko vsako živo bitje razvrstimo v temeljno enoto, vrsto, sorodne vrste pa se med seboj združujejo v rod. Pri znanstvenem poimenovanju je najprej navedeno latinsko ime rodu, nato vrste. Tako so na primer naše mačje hišne ljubljenke razvrščene v rod Felis (mačke) in predstavljajo vrsto domača mačka (catus). Našo muco bi torej strokovno poimenovali Felis catus. Tudi njena gozdna sorodnica, divja mačka, spada v rod mačk (Felis), a v drugo vrsto, gozdna mačka (silvestris). Divja mačka je torej Felis silvestris. Podobno lahko razvrščamo tudi mikrobe. Probiotiki največkrat spadajo med bakterije iz rodov laktobacili (Lactobacillus) in bifidobakterije (Bifidobacterium). Ti veliki rodovi vsebujejo veliko različnih vrst (npr. pri rodu Lactobacillus vrste acidophilus, salivarius, rhamnosus, casei …). Čeprav večina probiotikov, še zdaleč pa ne vsi, spada v rodova laktobacilov in bifidobakterij, pa še zdaleč nimajo vsi laktobacili ali bifidobakterije probiotičnih učinkov. Učinkovitost je vezana ne le na posamezno vrsto (npr. Lactobacillus casei), ampak celo le na določene seve neke vrste. Kaj so sevi? Izraz sev pri mikroorganizmih uporabljamo kot sopomenko izrazu podvrsta, ali če hočete pasma, če ostanemo pri primerjavi z mojimi najljubšimi živalmi (poleg žensk). Kot npr. siamsko muco opredelimo kot Felis catis siamensis in angora muco kot Felis catis angorensis, lahko posamezen bakterijski sev natančno opredelimo npr. kot Lactobacillus casei DN-114001, pri čemer zapletena številčna koda označuje sev.
Vsak sev mora biti natančno opredeljen z vsemi značilnostmi in s svojo genetsko sestavo ter spravljen v eni od svetovnih mikrobioloških bank. Dokazano učinkoviti probiotični sevi, katerih iskanje in dokazovanje učinkovitosti je zahtevalo dolgoletne in zelo drage bazične in klinične znanstvene raziskave, so seveda zaščiteni s patenti. Velikokrat lastniki patenta oz. proizvajalci probiotičnega izdelka, ki kupijo licenco za neki sev, temu poleg znanstvene označbe seva nadenejo še trženjsko poimenovanje, prijaznejše do uporabnika. Tako poznamo prej omenjeni Lactobacillus casei DN-114001 tudi kot Lactobacillus casei immunitas, s čimer želijo proizvajalci morebitne kupce opozoriti na dokazane pozitivne učinke tega seva na odpornost organizma oz. na imunski sistem.

O učinkovitosti
Kdaj lahko govorimo o učinkovitosti nekega probiotika? Načelno šele, ko je učinkovitost dokazana s kakovostnimi raziskavami. Glejte, da boste znali kritično oceniti uporabnost posameznega probiotičnega izdelka. Kritičnost je pomembna, a velikokrat ne posebno cenjena lastnost. Velja tudi za tašče!