Januar 2010, 6.1.2010
Tema meseca:
Probiotiki
Vse, kar ste želeli vedeti o probiotikih, pa si niste upali vprašati
Avtor: doc. dr. Rok Orel, dr. med., spec. pediater gastroenterolog
Spoštovani bralke in bralci. Da boste laže razumeli namen mojega pisanja, bom začel z eno tistih šal »z brado«. Kdor jo že pozna, naj ta del izpusti!
Snema šolska televizija oddajo o življenju na kmetiji.
Gospodar pripoveduje v kamero: »Sem Jože, kmet. Življenje na kmetiji je težko, a lepo. Vsako jutro vstanem že ob petih, spijem šilce domačega, grem v hlev, pomolzem krave, spijem šilce ali dve …«
Pa ga novinarka prekine: »Joj, gospod, veste, mi smo šolska televizija. Pa ni vzgojno, da otroci poslušajo toliko o pitju alkohola. Ali ne bi raje kot spijem šilce rekli preberem stran v knjigi? Veste, otrokom bi radi privzgojili kulturo branja.«
In Jože začne: »Sem Jože, kmet. Življenje na kmetiji je težko, a lepo. Vsako jutro vstanem že ob petih, preberem stran v knjigi, grem v hlev, pomolzem krave, preberem stran ali dve,…« in tako naprej. Konča pa: »Zvečer se s prijatelji dobimo v – knjižnici, preberemo knjigo ali dve … Najlepše pa je bilo prejšnji petek, ko je imel Lojze god in smo šli v njegovo – tiskarno. Potem smo prebrali vse, kar je natisnil prejšnjo jesen.«



Takole smo pred nekaj meseci sedeli s fanti in dekleti iz uredništva revije dr. v bifeju, vsak s svojim vrčkom »probiotičnega jogurta« v rokah in se pogovarjali o tem in onem (saj veste, pri vseh gonjah proti slovenskim zdravnikom v medijih poskušamo imeti zdravniki s predstavniki medijev kar se da prijateljski odnos! Zato jemljem vrček »jogurta« tu in tam kot upravičeno naložbo). Pa se je nekje po tretjem »jogurtu« utrnila zamisel: »Ej, Rok! Probiotiki so pa ena taka strašno aktualna tema. Ljudje so zasuti z informacijami, reklamami. Vsi so zmedeni. A so probiotiki res koristni ali je vse le reklama? Pa katerega naj kupijo? Je bolje nabaviti probiotični jogurt v trgovini ali moraš probiotike kupovati v lekarni? Ali je vseeno, kateri probiotik kupiš? Na kaj morajo biti ljudje pozorni? Ti si eden glavnih za probiotike v Sloveniji, ali bi kaj napisal o tem za našo revijo dr.?« In ker so »probiotiki« v »jogurtu« že naredili svoje, smo se dogovorili.
Posledica tega dogovora je ta članek. In menda vrsta drugih za tem in v katerih vam bom, dragi bralke in bralci, poskušal kar najbolj nazorno razložiti, kaj so probiotiki, kakšne koristi imamo lahko od njihovega uživanja, kako delujejo in na kaj moramo biti pozorni, ko izbiramo probiotik za »lastne potrebe«. Če vas zanima kakšno posebno vprašanje o njih, pišite uredništvu! Poskušal bom odgovoriti po svoji vesti. A če je ta absolutna kategorija, je znanje nekaj zelo spremenljivega. Menda se v naravoslovju vsakih pet let količina znanja podvoji. Zato bom za konec tega uvoda zapisal še tole (sposojeno) znanstveno modrost: »Čez deset let se bo vedelo, da je le polovica tega, kar zdaj pojmujemo kot resnično zares resnica, pri drugi polovici pa se motimo. Težava je le v tem, ker ne vemo, katera polovica spoznanja se bo izkazala za zmotno.«

Ljudje smo vajeni, da nas obkrožajo druga živa bitja: drugi ljudje, živali, rastline. Čeprav redkeje pomislimo nanje, večinoma v povezavi z boleznimi, ki bi jih lahko dobili, če bi se jih »nalezli«, nas obkrožajo še veliko številčnejša in raznovrstnejša bitja – mikroorganizmi ali mikrobi. Mikroorganizmi so drobna bitja, največkrat imajo le eno celico, zato jih s prostim očesom ne vidimo. Mednje spadajo bakterije, mikroskopsko majhne glivice, praživali in drugo.



Tudi naše telo je življenjski prostor za številne mikroorganizme. Najdemo jih na koži, v ustni votlini, zgornjem delu dihal, v nožnici in prebavilih. Človeška prebavila naseljuje stotine, še verjetneje tisoče različnih vrst mikroorganizmov. Skupno ime je črevesna mikroflora, ali še pravilneje črevesna mikrobiota (saj mikrobi v resnici niso flora - rastline). Število mikrobnih celic (se pravi mikrobov, ker ima večina mikrobov le eno celico) v našem črevesu je kar desetkrat večje od števila celic našega celotnega telesa. Skupna masa mikroorganizmov, ki živijo v črevesu odraslega človeka, znaša kilogram in pol do dva kilograma (močnejše bralke lahko zato od svoje bruto teže, ki jo je pokazala tehtnica, brez slabe vesti odštejete omenjeni delež).
Čeprav mikrobi naseljujejo vse dele naših prebavil, razmere za njihovo življenje niso v vseh delih enako ugodne. Zato živi v nekaterih delih prebavil veliko, v drugih pa malo mikroorganizmov. V želodcu, kjer celice sluznice neprestano proizvajajo želodčno kislino, so življenjske razmere za večino mikrobov silno neugodne. Tudi v dvanajstniku, v katerega se izločata žolč in sok trebušne slinavke, katerih naloga je prebava zaužite hrane, je okolje neprijazno za mikroorganizme. Večina mikrobov, ki jih zaužijemo, ne preživi niti nekaj ur trajajočega potovanja po zgornjem delu prebavil. Nekateri znanstveniki celo menijo, da je izločanje želodčne kisline, ki jo najdemo pri večini više razvitih živali, eden izmed ključnih obrambnih mehanizmov, ki jih je ustvarila narava, da bi preprečila prepogoste okužbe z mikroorganizmi iz okolja. Vendar pa nekaj mikroorganizmov vedno preživi prehod skozi »grozote« zgornjega dela prebavil. Za kar so bogato nagrajeni. Če so zgornji deli prebavil prava »Sibirija« za mikrobe, so končni deli ozkega črevesa in široko črevo zanje nadvse gostoljubni. Tam sta na voljo obilica hrane in topel dom.

Kaj jedo mikrobi v našem črevesu?
Predvsem, česar jim nismo pojedli (ali bolje rečeno, nismo mogli požreti) mi, se pravi naše telo. V hrani, ki jo zaužijemo, je namreč veliko snovi, ki jih človeški (ali živalski) organizem ne more porabiti. Snovi v hrani so večinoma v obliki velikih molekul, zgrajenih iz majhnih preprostih gradbenih elementov: beljakovine iz aminokislin, ogljikovi hidrati iz majhnih molekul enostavnih sladkorjev (tako imenovanih monosaharidov), maščobe iz maščobnih kislin in glicerola … Te velike molekule v želodcu, dvanajstniku in zgornjih delih ozkega črevesa »napadejo« kemične snovi, ki jih izloča naše telo, prebavni encimi, in jih razgradijo v osnovne gradbene enote. Prebavni encimi so v slini, želodčnem soku, soku trebušne slinavke (tam jih je največ), ali pa so pripeti na celice v ozkem črevesu. Šele majhne osnovne molekule, ki nastanejo iz velikih molekul v hrani zaradi njihove razgradnje s prebavnimi encimi, je naše črevo možno »posrkati« iz črevesne svetline v telo, tako da lahko nato iz črevesa po krvi in mezgi (limfi) potujejo v vse dele, k vsaki celici našega telesa. V hrani je tudi veliko snovi, ki jih naši prebavni encimi ne morejo razgraditi v majhne molekule. Te snovi so za naš organizem neprebavljive in jih ta ne more neposredno izkoristiti. Lep primer takšnih neprebavljivih snovi so prehranske vlaknine. Vsi ozaveščeni bralci dobro veste, da so tudi vlaknine in druge neprebavljive snovi pomemben del zdrave prehrane in jih moramo zaužiti dovolj, če želimo ohraniti dobro zdravje. Čemu moramo torej uživati snovi, ki jih naše telo ne more izkoristiti? Predvsem zato, da z njimi nahranimo naše črevesne mikroorganizme! Črevesne bakterije premorejo encime, ki lahko razgrajujejo za nas neprebavljive molekule in izločke našega organizma, njihove sestavine uporabijo za svoje življenje, zraven pa izdelujejo in izločajo snovi, ki jih lahko uporabi naš organizem. Tako npr. pri presnavljanju prehranskih vlaknin nastaja vrsta t. i. kratkoverižnih maščobnih kislin, ki se lahko posrkajo skozi črevesno sluznico in so hrana našemu telesu. Še več. Nekatere od teh kislin so ključna hrana za celice širokega črevesa in pomemben element za ohranjanje črevesnega zdravja. Seveda pa črevesni mikroorganizmi pri svoji presnovi izdelujejo še vrsto drugih pomembnih snovi, kot so vitamini (npr. vitamin K, ki je pomemben za strjevanje krvi), rastni dejavniki, snovi, ki kot antibiotiki zavirajo rast in razmnoževanje drugih bakterij, snovi, ki vplivajo na celice, ki sodelujejo v imunskih reakcijah, včasih tudi snovi, ki lahko poškodujejo naše črevesne celice ali spodbudijo vnetje. Da bi si laže predstavljali obseg in pomen presnove (kemičnih reakcij), ki jo opravljajo črevesni mikroorganizmi v našem telesu, še ta primerjava: bakterijska presnova po obsegu presega presnovo, ki poteka v jetrih, našem največjem in najpomembnejšem presnovnem organu! Zato bi bilo najbolj prav, da bi na črevesno mikrobioto (skupek vseh črevesnih mikroorganizmov) gledali kot na enega izmed pomembnih »organov« našega telesa.

Od kod so prišli mikroorganizmi v naša prebavila?
Iz našega okolja. Prebavila zarodka v maternici so sterilna, se pravi, v njih mikroorganizmov še ni. Ko se otrok rodi, se začne proces naseljevanja (učeno rečeno kolonizacije) njegovih prebavil. Že ob porodu se otrok »naleze« bakterij z materine nožnice in črevesa (porod je večinoma precej »umazana« zadeva in otrok tako rekoč štrbunkne v materino blato). V naslednjih dneh prihaja otrok v stik z mikrobi iz neposrednega življenjskega okolja. Dobiva jih od bližnjih svojcev in predmetov okrog sebe. Na to, katere vrste bakterij bodo naselile črevo, pomembno vpliva tudi prehrana. Tako se črevesna mikroflora dojenih otrok razlikuje od tiste pri nedojenih.
Včasih je proces mikrobnega naseljevanja potekal precej drugače kot zdaj. Otroci so se še pred sto leti večinoma rojevali doma in otrok je kmalu prišel v stik s številnimi svojci, domačimi živalmi, prstjo (o čemer še nazorno pričajo jaslice, ki jih postavljamo ob božiču). Hranili so se z materinim mlekom in mlekom domačih živali. Tako se je njihovo črevo hitro in učinkovito koloniziralo z različnimi mikrobi iz naravnega okolja. Seveda so bili otroci v preteklosti zato precej bolj izpostavljeni tudi okužbi z mikroorganizmi, ki povzročajo bolezni. Današnji otroci se rojevajo v čistem okolju porodnišnic, neredko, npr. ob carskem rezu, celo v sterilnem okolju operacijske dvorane. Seveda se ob tem ne »okužijo« z naravno mikrofloro. Če nato preživijo še kak teden ali mesec na bolnišničnem oddelku, ker so rojeni nedonošeni, ali so bolni, se v njihovih prebavilih naselijo tudi »domači bolnišnični mikrobi«. Tudi današnji domovi so v primerjavi z nekdanjimi popolnoma drugačni. Čisto, skoraj že sterilno okolje, je zapovedano tudi doma. Saj poznate nauk iz televizijskih reklam za čistila: naša čistila tako očistijo in razkužijo vse, da naj nas nič me ne skrbi, tudi če naš otrok liže tla ali malica iz straniščne školjke. Pa tudi jemo drugače.
Če povzamem, način naseljevanja prebavil z mikroorganizmi je v današnjem razvitem svetu precej drugačen, kot je bil v še ne tako davni preteklosti. Posledica je verjetno nekoliko drugačna sestava črevesnih mikroorganizmov. Ta sprememba sestave verjetno pomembno vpliva na povečano verjetnost pojavljanja nekaterih najpogostejših bolezni razvitega sveta. O tem in tako imenovani higienski hipotezi kdaj drugič.
Zanimivo je, da se dokončna sestava naše črevesne mikrobiote oblikuje dokaj zgodaj, znanstveniki menijo, da do drugega ali tretjega leta življenja. Nato ostaja vse življenje skoraj nespremenjena in značilna za vsakega posameznika. Razmerja med deležem različnih vrst črevesnih mikroorganizmov se med posamezniki razlikujejo kot prstni odtisi. Seveda različni dejavniki, kot temeljita sprememba načina prehrane, bolezni in jemanje zdravil, predvsem antibiotikov, lahko začasno spremenijo sestavo črevesnih bakterij. A kmalu po prenehanju delovanja teh zunanjih dejavnikov, se črevesna mikrobiota vrne v svojo prvotno sestavo.
Kako je mogoče, da je sestava mikrobiote posameznika tako stabilna? Odgovor moramo poiskati v procesu, ki mu strokovnjaki pravimo kolonizacijska rezistenca. Omenil sem, da je okolje v spodnjem delu ozkega in v širokem črevesu pravi raj za črevesne bakterije. Zato je njihova gostota v teh delih prebavil ogromna. A tudi v najbolj rodovitnih delih sveta gostota populacije prej ali slej doseže neko zgornjo mejo, ko okolje ni več zmožno »rediti vseh lačnih ust«. In tako je tudi pri črevesnih bakterijah. Te ves čas tekmujejo med seboj za hrano in življenjski prostor. »Domače« bakterije, ki so se tam naselile v zgodnjem otroštvu, so nekako prilagojene druga na drugo in med seboj pogosto sodelujejo. Do novih »prišlekov«, naj gre za zdravju škodljive, nedolžne ali celo koristne mikroorganizme, pa se vedejo sovražno. Zastrupljajo jih s svojimi izločki, podobnimi antibiotikom, in jim onemogočajo pritrditev na črevesno sluznico itd. Tudi celice tako imenovanega črevesnega imunskega sistema, ki so del črevesne sluznice, prepoznajo novince in jih poskušajo čim hitreje uničiti. V nasprotju s tem ločijo »domače« vrste bakterij in jim ne storijo nič žalega. Če povzamem, naše »domače« črevesne bakterije in imunske celice našega telesa skupaj uničujejo vse nove mikroorganizme, ki vstopijo v telo skozi prebavila.

Ali sestava črevesnih mikroorganizmov lahko vpliva na naše zdravje?
V zadnjih desetletjih znanstveniki odkrivajo, da se sestava črevesne mikrobiote pri zdravih ljudeh in ljudeh z različnimi boleznimi lahko pomembno razlikuje. Zato poskušajo raziskovalci odkriti, kako bi lahko z vplivanjem na sestavo črevesnih mikroorganizmov vplivali na zdravje in zdravili različne bolezni. Ugotovili so, da nekatere vrste oz. podvrste (t. i. sevi) mikroorganizmov lahko dejansko ugodno vplivajo na zdravje, če jih zaužijemo žive in v zadostni količini. Takšne mikroorganizme so poimenovali probiotiki (pro – za, bios – življenje).
O tem, kaj so probiotiki, kje jih najdemo, kakšne morajo biti njihove lastnosti, za kaj jih lahko uporabljamo in kakšni so dokazi o njihovi učinkovitosti, kakšni so mehanizmi njihovega delovanja, prihodnjič.
Jejte dobro (in vsaj približno zdravo). In imejte se radi! Že Beatli pa so peli: »Vse, kar potrebujemo, je ljubezen!« Ljubezen pa gre skozi želodec.